|      
Želiš odstopiti?
Preden se dokončno odločiš, se seznani s posledicami te odločitve.
V kolikor potrdiš svojo odločitev, da odstopiš, bomo v tvoj spletni brskalnik namestili piškotek, ki nam bo omogočil, da te ob vsakem obisku do vključno 13. novembra 2014 prepoznamo in ti zagotovimo nemoteno uporabo portala, brez prikazovanja Ringarajinih dreves in igralne kontrole ob desnem robu ekrana.

Hkrati ti bodo odštete vse do sedaj zbrane točke in žal izgubiš tudi pravico do morebitnih prisluženih nagrad.

Želiš še vedno odstopiti?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Resnična čudežna zgodba

Helena Primic, 20.4.2017
Na vhodu bolnišnice je mamo pričakala zdravnica in ji povedala, da sin, star en teden, ne bo preživel.

image
Zdravniki so bili prepričani, da deček ne bo preživel.
/41


Le starši, ki jim je grozila otrokova smrt ali so otroka celo izgubili, vedo, kakšne občutke strahu, groze in sesutja sveta lahko začutimo starši. Toda življenje ne prinaša le tragičnih zgodb, temveč tudi takšne čudežne, ko tudi zdravniki in medicina ostanejo odprtih ust in brez besed. Takšne zgodbe so vedno navdihujoče in ob njih skrivoma potočimo vsaj kakšno solzo skoraj vsi starši. Pa četudi nismo nikoli doživeli kaj tako težkega. Zato z vami z veseljem delimo čudežno zgodbo pogumne, vztrajne in ljubeče mamice Alenke: 

 


Pred 12 leti sem spoznala zares odličnega fanta, s katerim sva začela najino zvezo. Takrat sva bila oba še najstnika in niti nisva kaj veliko razmišljala o prihodnosti. Bila sva noro zaljubljena in uživala sva v vsakem trenutku, ki nama je bil dan. Po treh letih partnerstva pa naju je zelo presenetila pozitivna črtica na nosečniškem testu. Takrat sem bila šele dvajsetletnica z veliko načrti in v tistem trenutku je bil za naju to zares velik šok. Vedela sva le, da je najina ljubezen močna in trdna, zato sva bila enotnega mnenja, da pričneva z urejanjem stanovanja in kljub mladosti veselo pričakujeva novega člana. Bilo nama je samoumevno, da nam bo skupaj lepo in bomo uživali. Nato pa šok pri porodu - dojenček se je med porodom zagozdil in zato so morali uporabiti vakum. Njegovega joka ni bilo slišati, slišala sva le krike zdravnikov, ki so se borili za njegovo življenje. Odpeljali so ga v Ljubljano in med vožnjo ponovno oživljali. S partnerjem sva obstala sama, objeta, v solzah. Bilo je prvič, da je bila med nama popolnoma tišina in le ogromno solz. V trenutku se nama je svet sesul.

Po tednu dni sem odšla iz porodnišnice z velikim pričakovanjem, da bom prvič zagledala in stisnila svojega otročka. Žal so bila pričakovanja zaman. Na vhodu bolnišnice me je pričakala zdravnica in vse, kar je uspela izreči, so bile besede, da sin ne bo preživel. »Mlada ste še, imate lahko še veliko otrok. Pojdite domov in se spočijte.« Te njene besede so bile zame kot nož v srce. Sesula sem se in jokala, zdelo se mi je, kot da je zame konec sveta. Šele takrat sem se resnično zavedala, kako težka preizkušnja naju čaka s partnerjem.

Odločila sem se, da je na prvem mestu otrok, šla domov po najnujnejše stvari in se zasidrala v bolnišnici poleg sina. V bolnišnici so večkrat hoteli, da bi odšla domov, a moja ljubezen do sina je bila mogočnejša in želela sem mu stati vsak trenutek ob strani. Tako sva v bolnišnici skupaj preživela dve težki, a hkrati nadvse povezani leti. Imel je nešteto težkih operacij. Zdravniki so mi govorili, da ne bo nikoli shodil, da ne bo zmožen sam jesti, da ne bo govoril in da če bo vendarle preživel, bo vse življenje priklopljen na aparat. Toda … danes je navihan 9-letnik, ki hodi, skače, neprestano klepeta in zelo veliko jé. Predvsem pa živi polno življenje brez aparata.

Bila je težka preizkušnja za sina, zame, za partnerja, predvsem pa za najino ljubezen. Bili smo trdni, si stali ob strani, se podpirali in zmagali! Takratni partner je sedaj že nekaj let moj mož, družbo pa nama poleg sina delata še navihana hčerkica in še en navihan sinček. Tako, da velika zahvala sinu, da naju je naučil veliko sočutja. Njegova neizmerna ljubezen nas je še bolj povezala in kljub temu, da je otrok s posebnim potrebami, ni lepšega kot to, ko se stisne k meni v objem in vem, da je moj največji zaklad.

mama Alenka

Če je tudi vaša zgodba čudežna in ste jo pripravljeni podeliti s starši ter predvsem pomagati tistim, ki se še borijo za življenja svojih otrok, nam jo zaupajte na info@ringaraja.net in z veseljem jo bomo objavili!

Preveč potiskanja krivo za raztrganine?
V Veliki Britaniji aktualen projekt babic dosega odlične rezultate pri zmanjšanju raztrganin pri porodu zgolj s tem, da ...
7
NEOPARKIRIŠČE - PARKIRIŠČE ZA NOSEČNICE
Nosečnicam postavljamo v družbi posebno mesto. Počutje nosečnice namreč vpliva na otroka. Zato je v tem času popolna poz...
3
Tabela rasti ploda po tednih
Kako velik je plod v posameznem tednu nosečnosti? Preveri, kako izgleda nosečnost po tednih!
3
VIDEO: Kako se otrok v trebuhu odziva na g...
Oglej si video, kako se otrok v trebuščku odziva na glasbo, ki jo posluša mamica.
3


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


Seznam porodnišnic v Sloveniji
Seznam vseh slovenskih porodnišnic s kontaktnimi podatki in spletnimi stranmi.
Carski rez je zahtevna operacija
photo
Carski rez je zahtevna operacija, ki lahko predstavlja določeno tveganje. Porodničar se zanjo odloči, kadar je med porod...




Špela ali?
tweety83

Odločava se med imeni za punčko,in sicer me zanima katero vam je najbolj všeč:

Špela (24%)

Nika (40%)

Zoja (37%)


Število vseh glasov: 432

Hvala za glasove. Glasoval/a si že za vse aktualne ankete. Lahko pa ustvariš svojo anketo!