Ne vrtajte v otroka, ko se noče pogovarjati.

/11 /11

S sinom, ki je že od majhnega sramežljive sorte, nikakor ne morem zgraditi zaupnega odnosa. Karkoli ga vprašam, mi odgovori "ne vem". Kako se mu lahko približam?

Sanja iz Kopra

Za nasvet smo prosili Familylabovko Barbaro Brinovec Pribaković:

Odnos do sramežljivosti

Ko pravite, da je vaš sin sramežljiv otrok, si predstavljam, da je tih, previden, morda nekoliko boječ, zadržan in negotov pri vzpostavljanju stikov, občutljiv pri odzivih v večini socialnih situacij in podobno. V našem hitrem, glasnem in tekmovalnem svetu, kjer vlada prerivanje za besedo in pozornost, so to lastnosti, ki veljajo za ovire "uspešnemu" življenju, zato bi starši - pogosto nezavedno - radi svoje tihe in sramežljive otroke opremili z večjo močjo izražanja in energičnim uveljavljanjem.

Predlagam, da najprej pri sebi razmislite, kakšen odnos imate do sinove sramežljivosti. Ali ga zmorete zares sprejeti takšnega, kot je v tem trenutku, brez skrite želje, da bi ga spremenili? To je namreč predpogoj za to, da se mu približate.

Vreden si takšen, kot si!

Otrokova sramežljivost je vedenje, ki lahko odraža njegovo notranjo negotovost ali pa je posledica tega, da je sin po naravi intovertiran (je rad sam, veliko in poglobljeno razmišlja, ne mara hrupnih in množičnih dogodkov). V obeh primerih potrebuje razvijanje notranje gotovosti, občutka vrednosti in samospoštovanja ter izkušnjo varne komunikacije. Od vas potrebuje sporočilo "V redu, zanimiv in vreden si takšen, kot si!"

V praksi to pomeni, da se mu spoštljivo pridružite v dejavnostih, ki so njemu ljube in se v njih počuti varnega in sproščenega. Recite mu, da bi se radi z njim igrali, ter mu prepustite, da vas on vodi. Prosite ga, da vam dodeli vlogo in naloge ter vas usmerja, kaj naj počnete.

Poslušajte in ne sodite

Lahko se mu približate tudi tako, da ga z zanimanjem poslušate, ko pripoveduje o tem, kar ga zanima. Z dobro odmerjenimi odzivi mu lahko pomagate, da razmišlja o sebi, svojih interesih, izkušnjah, mislih in občutkih. Bodite pozorni na to, da ne komentirate, vrednotite, kritizirate ali poskušate spremeniti njegovega doživljanja. Pazite tudi, da ne boste preveč vrtali z vprašanji, pač pa pozorno poslušajte in izrazite iskreno zanimanje za to, kar vam sam pove.

Z njim lahko tudi delite lastne izkušnje in zanimanja, vendar pazite, da on sam in njegova zgodba ostaneta v središču pozornosti. Ne zahtevajte prevelikih korakov naenkrat od njega. In od sebe. Že krajši čas stika in povezanosti med vama je dragocen. To, da bosta vzpostavila zaupljiv odnos, zahteva namreč čas ter vašo nevsiljivo vztrajnost in potrpežljivost, predvsem pa dopuščanje otroku, da je takšen, kot je, in sprejemanje njegove narave.

Počakajte na trenutke odprtosti

Če sin na vaša vprašanja odgovarja z "ne vem", je to morda zato, ker zares ne ve ali na ta način odbija zanj neprijetna vprašanja. Ali pa za odgovor enostavno potrebuje več časa. Razmislite, kateri razlog se vam zdi najbolj verjeten, ali pa ga sproščeno vprašajte, kaj se dogaja, kadar odgovori "ne vem". Njegov odgovor "ne vem" lahko sprejmete tudi na način "V redu je, če ne veš." ali pa mu iskreno rečete "Če najdeš odgovor, bi me pa res zanimalo, kaj si ugotovil." Če vas to seveda res zanima in ne gre le za rutinsko starševsko zasliševanje.

Čez nekaj dni ali nekoliko kasneje ga ne pozabite vprašati, če je morda že odkril odgovor. Toda nikar ne vrtajte vanj tedaj, ko kaže nepripravljenost za komunikacijo. V njegov svet raje vstopajte v trenutkih njegove odprtosti in ob temah, ki jih sam ponuja ter ob katerih se počuti varnega, suverenega in sam išče stik.

Če boste spoštovali njegove meje ter mu predvsem omogočali prostor in čas, da se izrazi, bo sčasoma vedno bolj zaupal vase in tudi vam, hkrati pa se bo učil komunikacije in stika z drugimi ljudmi.