/11 /11

Odločila sem se da z vami delim mojo porodno zgodbo. Pa se nekako nisem spravila zraven, da bi jo napisala. Po skoraj enem letu pa sem le našla čas.

Vse skupaj se je začelo že 3 tedne pred rokom, ko je zdravnica na UZ ugotovila, da pupa ni obrnjena na glavo, ampak sedi. Odločitev CR ali obrat je bila zelo težka, saj je bil prisoten strah, da bi šlo kaj narobe. Do takrat za obrat sploh še nisem slišala oz. mu nisem posvečala pozornost. Na koncu je padla odločitev – obrat. Tudi s pomočjo RR. 12.5.2005 sem šla v bolnišnico, in vse je potekalo b.p, razen mojega strahu. Pupa se je v prvem poizkusu obrnila na glavo, čez 2 ure sva lahko šli domov. Ni mi žal, da sem se odločila za obrat, ker lahko rečem da ne boli nič. Res se pa lahko kaj zaplete, če bi se ovila okoli popkovina, sami ti tako delajo zraven UZ, tako da jaz sem jim zaupala.

V nedeljo sem opazila malo krvi, mislila sem da je čep, potem pa se je vse umirilo. V sredo sem šla še na redni pregled. Nič ni kazalo, da se kaj dogaja. V petek zjutraj pa spet opazim malo krvi. Kličem zdravnico, ki reče, naj se grem kar v porodnišnico pokazat, ker lahko da je to-to. Pregledali so me in rekli da je vse ok in še nič ne kaže da bo kaj, da je pa boljše, da ostanem pri njih čez noč, da me bodo naslednji dan pregledali še 1x in naredili UZ. Popoldne sem se sprehajala z dragim sem ter tja in se počutila tako kot ponavadi. Zvečer smo še z ostalimi iz oddelka gledale tv (zadnja oddaja sanjske ženske lani). Okoli 22 sem šla še pod tuš ter poklicala dragega. Potem pa sem se hotela uleči pa me je nekaj začelo tako narahlo špikati. Mislila sem, da so lažni popadki ter zaspala do polnoči.

Potem pa so me zopet zbudili popadki in pa bolnišnične postelje. Do 2-eh zjutraj sem si merila popadke pa so bili tam nekje na 8 minut. Nekaj čez drugo uro sem klicala dragega, da ne vem kaj se dogaja. Odločila sem se, da poiščem eno sestro in ji povem situacijo. Reče: »Ja, bomo naredili CTG, pa bomo videli.« Bila sem priklopljena na CTG do okoli 3.00, sestra pogleda in reče: »Nič ne kaže popadkov.« Malo mi je bilo čudno, ker nekaj se je pa moglo dogajat. Potem pa mi le tipa trebuh in ugotovi da imam popadke na 5 minut, ampak še niso dovolj močni. Reče naj grem ležat še za kakšno urco. Pa ja. Seveda nisem šla ležat ampak sem hodila sem pa tja po hodniku. Grem na wc – kri. Kličem dragega, mu povem, da naj bo pripravljen, če bo treba priti.

Nekaj čez 4.00 sem skupaj z sestro šla proti porodnemu bloku. Pridem dol, ura je mogla biti že blizu 4.30 in mi reče sestra iz porodnega bloka, da naj se usedem. Trde lesene klopce, jaz popadki - ni šlo. Hodim gor in dol, sestra to vidi in reče: Ja usedite se, jaz pa odgovorim, da ne morem. Ona meni: »Ja, kaj je tako hudo?« »Ne, ni tako hudo, samo sedet pa ne morem več.« Zdravnica je prišla okoli 4.40. Vpraša kaj je. Odgovorila sem da imam menda popadke. Ni bilo nič tako groznega, da se ne bi dalo zdržat in če bi bila doma, bi jaz buča neumna še kar čakala. Mi tako bolj hladno reče: »Ja, bomo pogledali kaj se dogaja.« Grem in se usedem na stol: 7cm odprta. Panika. Pokličite fanta, naj pride, pa kar, ker drugače bo prepozno. Sem mislila, da se norce dela, saj piše v knjigi da prvi porod traja približno 12 ur. Potem bi v najboljšem primeru jaz mogla rodit okoli 10.00. Fant je itak mislil, da se norce delam.

Zdravnica mi je predrla mehur. Grem pod tuš. Ura je bila okoli 5-ih, grem v porodno, ker nisem mogla več kar na sredi hodnika stat. 10 minut kasneje se mi pridruži še dragi. Priklopili so me na CTG in jaz kar naprej: »A je vse v redu?« In moj dragi: »Ja, je.« Bila sem ful živčna. Popadki za zdržat, ampak jaz vprašam okoli 5.30, če bom lahko kasneje dobila kaj proti bolečinam. Pa mi babca odgovori, da ne, ker bomo kar rodili. Mene je skoraj kap, a tako hitro, al' kaj? Dragemu sem še rekla, da to pa ni tako hudo, kot pravijo. Je rekel, da naj bom raje tiho, da me ne bo 'zagrablo'. Se pogovarjava še, kako ji bova dala ime, ker ga nisva imela izbranega. Pa sva se odločila, da počakamo, da jo vidimo. Prediham še nekaj popadkov in okoli 5.45 je prišla babca in dala dovoljenje za potiskanje. Ob 5.55 sem imela mojo zlato pupo že na rokah. Dala sva ji ime Tia. Mere: 49 cm in 3350 g. Vse to se je dogajalo lani, 21.5.2005.

Kmalu bo naokoli eno leto in naša pupa je že pravi mali človeček, ampak spomini so pa živi, kot da bi minil komaj kak dan. Porod je potekal super, le dojenje nama ni steklo. Tia sploh ni hotela zagrabit, tako da sem si  mleko stiskala in ji ga dajala po steklenički vse do 7 meseca. Osebje v bolnišnici še kar, samo dobiš občutek, da če ne dojiš, pa nisi mama. Kot da je glavna stvar starševstva dojenje. Mislim da je vse kaj drugega še bolj pomembno. To je bila naša porodna izkušnja, vsem ki jih pa to še čaka pa želim čim lažji porod in zdravo dete.