Tek je primerna dejavnost za vso družino. Ker sodi v naravne oblike gibanja, nam je tako rekoč položen v zibelko. Majhni otroci sami od sebe pričenjajo s prvimi tekaškimi koraki. Ponavadi jim je to v veselje, še posebej, če jih znamo spodbujati in se z njimi zabavati. Lepo je, če tako ostane čim dlje oz. zakaj ne kar vse življenje?
Pozorni bodimo v trenutkih, ko naši malčki prerastejo prve negotove korake in začnejo pogumneje stopicati v svet. Kmalu se racanje spremeni v hojo, ki je vsak dan hitrejša in zanesljivejša, dokler ne opazimo, da otrok skoraj teče.
Ob teh prvih poskusih, ki se ponavadi pojavijo v poldrugem letu starosti, je zelo dobrodošlo, če pokažemo navdušenje in malčka spodbujamo. Z njim lahko opazujemo, kako hitro teče sosedov kuža in kako spretni so malce starejši otroci med lovljenjem. Zagotovo pa bo malček navdušen, ko bomo skupaj pretekli razdaljo med dvema smrekama v gozdu, mu dovolili, da nas ujame in prehiti, ali pa mu zbežali za kakšen vogal hiše. Omogočimo mu čim več priložnosti za sproščeno tekanje. Najprimernejši so tereni z ravno in mehkejšo podlago. Idealne so očiščene gozdne stezice, ki se rahlo spuščajo ali pa peščena plaža tik ob morju. Te prve tekaške izkušnje se lahko spremenijo v pravcate pustolovščine za vse, ki v njih sodelujejo.
V prvih letih življenja je najbolje, če se otroci s tekom spoznavajo preko igre. Med tretjim in četrtim letom starosti so najprimernejše različne oblike lovljenja in tekanja za žogo. Z otrokom se npr. primemo za roke in stečemo po klancu navzdol. Kasneje vključimo zahtevnejše igre, kot so štafete, tek med ovirami oziroma preskakovanje ovir. Te so lahko tudi luže, potočki in korenine v gozdu. Pazimo le, da razdalje niso predolge in da se med posameznimi tekaškimi odseki nadihamo ter odpočijemo.
Pogosto se otroci navdušijo za tek kasneje, ko se prične s tekom ukvarjati kdo od staršev ali sovrstnikov. Če se pred tem dalj časa niso ukvarjali s kakšnim športom, ki vključuje več teka, je lahko začetek težak. Cilj preteči npr. 2 km ali teči neprekinjeno 30 minut se zdi ob prvih korakih zelo oddaljen. V vzpodbudo velja reči, da pri redni in zmerni vadbi zelo hitro napredujemo. Na začetku je za pridobitev osnovne kondicije pametno začeti s hitro hojo, hojo navkreber in tekom navzdol ter kolesarjenjem. Tekaške odseke potem postopoma podaljšujemo in dodamo še kakšen interval v hitrem tempu. Ob redni vadbi bo tek kmalu postal užitek in s tem bo najtežji del rekreacije za nami.
Tudi če se s tekom ukvarja cela družina, se je pametno vključiti v tekaški klub, kjer lahko otroci in starši trenirajo skupaj. Otroci lahko pod strokovnim vodstvom skupaj trenirajo tudi v katerem od atletskih klubov, kjer bodo imeli zagotovljeno ustrezno in dovolj raznoliko vadbo. Pogosto gre lažje, če se tja odpravijo s prijateljem.
Vadba naj bo čim bolj raznolika
Ob vstopu v šolo so otroci večinoma dovolj razviti, da lahko pretečejo tudi daljše razdalje. V tem obdobju je dobro, če se seznanijo z različnimi oblikami teka. Poskusijo naj se v šprintu, teku na stezi, krosu po raznolikem in razgibanem terenu, teku v klanec in navzdol. Načeloma pa velja, da je vse do konca obdobja rasti pomembneje dajati poudarek hitrostni vzdržljivosti, pred dolgimi teki. To pomeni, da naj bo naš cilj preteči krajšo razdaljo čim hitreje, ne pa teči čim dlje. Zelo pomembno je, da obenem precej pozornosti namenimo tekaškim vajam za izboljšanje tehnike teka. Veliko pretečenih kilometrov ob slabi tehniki namreč prej škodi kot koristi in nas lahko hitro pripelje do poškodb.
Zelo pomemben motivacijski dejavnik predstavljajo tekaška tekmovanja. Veliko tekaških prireditev v svojem sklopu organizira tudi otroške teke. Ob koncu tedna lahko torej teče vsa družina, zakaj pa ne? Večina otrok zelo rada tekmuje, nekaterim pa so tekmovanja v breme in jih doživljajo preveč »zares«. V teh primerih je pomembno, da otroka ne silimo na tekmovanja. Naj pride na tekmovanje kot gledalec in navijač. Z njim se pogovorimo o njegovih željah in strahovih. Morda ga je strah, da bo proga pretežka, da bo preveč utrujen. Morda ne želi priti na cilj med zadnjimi ali pa si je zadal previsoke cilje. Pogosto se otroci, včasih pa tudi starši, preveč poistovetijo z uvrstitvijo na tekmovanju. Zaradi tekaških uspehov ali pa neuspehov ni posameznik nič bolj ali manj vreden in pomemben. Če bo otrok to občutil znotraj družine, se bo veliko lažje odločil za nastop na tekmovanju, s tem pa za nove in pogosto neprecenljive izkušnje. Neprijetnim vtisom s tekmovanj se lahko izognemo, če se nanj dobro pripravimo. Otrok potrebuje dovolj kondicije, razložiti mu moramo tudi, naj svoje moči čim bolj enakomerno razporedi. Najboljši učitelji pa so, kot povsod, izkušnje.
Najbolje je, da otrok tekmuje v svoji kategoriji in tam poskuša doseči dober rezultat. Mladi tekači se namreč pogosto želijo udeležiti daljših in zahtevnejših preizkušenj zato, ker so jih sposobni preteči. Te naj raje počakajo še kakšno leto ali dve. Želje po večjih izzivih so namreč najboljša motivacija, ki si jo lahko želimo. Časa za dolge vzdržljivostne teke bo še dovolj, saj je na voljo celo življenje.
Nekaj osnovnih načel, ki jih velja upoštevati:
- Otrok ne silimo k teku, če v tem ne uživajo. S tekom jih lahko seznanimo in morda se bodo k njemu vrnili kasneje v življenju.
- Tek naj bo predvsem v veselje. Če se otroci navdušijo nad tekmovanji, je zanje dovolj možnosti. Drugače pa je dovolj zabavno tudi na tekaškem izletu v gozdu.
- Bodimo pozorni, da nimamo prevelikih zahtev in ambicij. Veliko mladih tekačev poskuša za vsako ceno uresničiti sanje svojih staršev.
- Otroci potrebujejo veliko različnih vrst vadbe. Prezgodnje usmerjanje v določeno športno panogo je lahko nevarno.
- Povežimo se s tekaškim klubom ali z atletsko šolo. Tako imamo zagotovljeno ustrezno vadbo in družbo.
- Ne jejmo pred tekom.
- Najpomembnejši del opreme je ustrezna tekaška obutev. Pomembno je, da izrabljene tekaške copate nadomestimo z novimi.
- Aktivni otroci naj pogosteje opravijo zdravniški pregled. S tem lahko preprečimo morebitne zaplete.
JAYNE, mamica Megan (13), Katie (10) in Ceris (6), drugače pa navdušena tekačica, ki bo oktobra na Šmarnogorski tek pripeljala skupino otrok iz Walesa, pravi: »Kot družina zelo uživamo, kadar tečemo skupaj. Meg, ki je starejša, se pogosto odpravi na tek s prijatelji iz atletskega kluba. Ker skupaj tekmujejo, so med seboj povezani na poseben način. Odkar ima fanta, se na tek odpravimo kar skupaj. To je veliko bolje, kot če bi ga domov povabili samo na čaj. Katie rada teče le, kadar je razpoložena. To me malce jezi, saj je najbolj talentirana. Zelo uživam, kadar tečeva skupaj, saj drugače nimava veliko časa sami zase. Povrhu vsega pa celo pot govori. Ceris nam sama predlaga, da bi šla rada teči. Mislim, da rada posnema svoji sestri. Ne mara pa hoje v hribe.«
Bogo, Marija, Žiga (12) in Luka (9) skupaj trenirajo in se udeležujejo tekmovanj. Pravijo, da predvsem za zabavo in boljše počutje.
BOGO: »Tečem že kakšnih dvajset let, najprej zato da bi bil fit, kasneje sem se začel ukvarjati s triatlonom. Z rastjo družine je tekaška kvantiteta padala do točke, ko sem ugotovil, da mi nekaj manjka. Nekaj, kar me sprosti, kar me napolni z energijo. Odločil sem se za gorski tek, saj sem vedno tekel po gozdu ali po travnikih gor in dol, nikoli po asfaltu. Na teku se mi je najprej pridružila Marija in kasneje še Žiga in Luka.«
MARIJA: »Sama tečem tri leta. Najprej smo Boga spremljali na tekmah. Ker je bilo fino tekaško vzdušje, sta se najprej Žiga in Luka udeležila otroške tekme. Ker sta hotela boljši rezultat, sta se pridružila tekaškemu klubu. Da nisem sedela in čakala, da končata s treningom, sem se jim pridružila. Ko sem se tudi jaz začela preizkušat na tekmah, se je povečala motivacija za boljše rezultate in bolj reden trening. Sicer pa mi tek pomeni sprostitev in užitek.«
Žiga in Luka pa pravita, da tečeta zato, ker je fino in ker imata dobrega trenerja.Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
/11
9
