Tveganje, a z zajamčenim donosom

Dodatno pokojninsko zavarovanje ne pomeni samo zagotavljanja socialne varnosti. Dodatno pokojninsko zavarovanje je dolgoročno in namensko varčevanje na osebnih računih, zato od posameznika terja tudi preučitev prihodnjih potreb. Za podjetje je vključitev v PDPZ tudi priložnost za učinkovito nagrajevanje zaposlenih, reševanje problema predčasnega upokojevanja in s tem odgovorno skrb za zaposlene, hkrati pa jim tudi omogoča, da izkoristijo davčne ugodnosti in optimizirajo stroške delovne sile. Vsako, še tako dolgo potovanje pa se začne s prvim korakom - varčevati za dodatno pokojnino je treba začeti zdaj(pa čeprav le z minimalnimi zneski). Pri odločitvi za prvi korak nas (tako posameznike kot podjetja) država poskuša stimulirati tudi z davčnimi olajšavami.

V osebno pokojninsko zavarovanje se lahko vključi vsaka fizična oseba, ki je zavarovanec ali uživalec pravic iz obveznega pokojninskega zavarovanja. Za razliko od individualnega zavarovanja se pri kolektivnem za-varovanju določajo tudi posebni pogoji (predčasni dvig sredstev je mogoč šele po 10 letih, za uveljavljanje davčne olajšave mora biti v kolektivno shemo vključenih več kot 50 odstotkov vseh zaposlenih itd.). Pri dodatnem pokojninskem zavarovanju kot zavarovanec prevzemamo naložbeno tveganje, vendar z zajamčenim donosom na čisto vplačano premijo. Donos je tako odvisen od uspešnosti upravljalca dodatnega pokojninskega zavarovanja, vendar ne sme biti nižji od zakonsko določene donosnosti (40 odstotkov povprečne letne obrestne mere na državne papir-J'e z dospelostjo nad enim letom).

Davčne olajšave spodbujajo razvoj dodatnih pokojninskih zavarovanj, hkrati pa pomenijo izpad davčnih prihodkov države. Zato so tudi v Slovenji pri davčnem spodbujanju postavljene določene omejitve - neomejene davčne olajšave za prispevke v »privatne« pokojninske načrte bi povzročile velik izpad davčnih prihodkov, brez davčnih omejitev pa bi v največji meri pridobili posamezniki z najvišjimi plačami, ki bi se tako v preveliki meri izognili plačilu davkov.

Brez ustreznih spodbud s strani države ponavadi posamezniki za starost ne varčujejo v zadostni meri. Eden od razlogov za tovrstno ravnanje je preslaba ocena prihodnjih potreb v starosti, po drugi strani pa (tudi zaradi prejšnjih višjih državnih pravic) pričakujejo socialno podporo države tudi v primeru, če njihovi prihranki za preživetje ne bi Slovenija se jez novo pokojninsko reformo odločila za davčne ugodnosti, ki veljajo tako za delodajalce kot za posameznike (za tistega, ki premijo plačuje). Davčne ugodnosti imajo tako funkcijo spodbujanja in krepitve novih dodatnih pokojninskih zavarovanj, hkrati pa naj bi kasnejše osebne dodatne pokojnine vsaj nekoliko kompenzirale nižji obseg pravic (nižje državne pokojnine). Kot zavarovanci tako ne plačujemo dohodnine ob plačilu premije PDPZ, ampak jo bomo plačevali šele takrat, ko bomo pridobili pravice do dodatne pokojnine.

Pokojninske reforme se morajo stalno prilagajati spreminjajočim se demografskim, socialnim in gospodarskim okoliščinam - vse z namenom zagotavljanja socialne varnosti tako zavarovancem, ki so že pridobili pravice, kot tistim, ki v zavarovanje šele vstopajo. Pokojninska reforma pa terja spremembo tudi od nas samih - priložnost imamo namreč sami varčevati za svojo dodatno pokojnino. Kot zaposleni imamo namreč možnost, da (poleg zneska, ki ga plačuje podjetje) tudi sami so-
prispevamo k premiji, in sicer iz naše bruto plače. S takšnim načinom se za omenjeni znesek povsem legalno izognemo vsem prispevkom in tudi akontaciji dohodnine. V kolikor pa v podjetju, kjer smo zaposleni, še nismo vključeni v pokojninski načrt (oziroma nam delodajalec plačuje manj od našega maksimalnega zneska), lahko za svojo starost varčujemo sami. V individualno varčevanje so trenutno,,prisiljeni" vsi samozaposleni in osebe, ki so pretežni (več kot 25-odstotni) lastniki podjetja, v katerem so zaposleni.

V Sloveniji smo tako že,,doživeli" vsakoletno poviševanje maksimalne-ga absolutnega zneska davčne olajšave, zniževanje odstotka zaposlenih, ki morajo biti vključeni v kolektivni načrt (prej 66 odstotkov, zdaj več kot 50 odstotkov), prednost pri uveljavljanju zneska, ki še šteje za davčno olajšavo, so pridobila podjetja in še bi lahko naštevali. Nadaljujejo se tudi usklajevanja novele pokojninskega zavarovanja, ki bo pokojninski zakon poenotila z evropskimi direktivami, pripravljen je predlog o pravih, tako imenovanih poklicnih zavarovanjih, pri individualnem dodatnem zavarovanju pa bomo lahko tudi izbirali naložbeno tveganje, ki smo ga pripravljeni sprejeti.

Prevzemanje novih navad oziroma preoblikovanje starih je včasih zelo težka naloga, zato k odločitvi vodi tudi ustrezna motivacija. Morda vas bo k varčevanju spodbudilo dejstvo, da Evropa (se v večji meri pa Slovenija) postaja stara celina in da prejšnja pravila žal ne veljajo več, nekateri pa boste ugotovili, da bi si s plačevanjem premij bistveno popravili tudi svojo dohodninsko na-poved. Odločitev, da boste na svojem osebnem pokojninskem računu ob upokojitvi videli spoštovanja vreden znesek, pa je zgolj vaša, zato prvi korak k pokojninskem varčevanju naredite čim prej.

Maksimalna davčna olajšava pri plačilu premij v PDPZ znaša 5,844 odstotka posameznikove bruto plače (24 odstotkov prispevkov za ob-vezno pokojninsko zavarovanje), vendar v absolutnem znesku ne več kot 560.937 tolarjev letno (oziroma 46.745 tolarjev mesečno) v letu 2006. Pri ugotavljanju višine skupne premije, za katero še lahko uveljavljamo davčno olajšavo, se seštevata tako premija, ki jo morebiti za nas plačuje delodajalec (podjetje), kot premija, ki jo plačujemo sami (individualno).