Pomembno je, da otroka, ki ga je strah, pomirimo z besedami in z glasom. (Freepik.com)

/11 /11

Ko se je malček pričel postavljati na noge in delati prve korake, ste ga s ponosom opazovali in se veselili dneva, ko bo lahko sam odkorakal tja, kamor si bo zaželel. Nošenje malčkov v zadnjih mesecih, preden shodijo, ni več lahko opravilo - čeprav so še čisto majhni in razmeroma lahki, vas kmalu pričnejo pošteno boleti hrbtenica in roke. Sedaj pa, ko malček že kar dobro hodi, pa nenadoma zahteva, da ga spet nosite. Kar naprej dviguje roke in prosi, da bi ga vzeli v naročje. Kaj se dogaja? Zakaj hoče biti kar naprej v naročju?

Jok, takoj ko otroka postavite na tla

Vaš malček se vede takole: čeprav zna sam že hoditi in ga je samostojna hoja še pred kratkim očitno veselila, sedaj samostojno hojo nenadoma odklanja. Niti poskusiti noče več hoditi, niti nekaj korakov noče narediti. Na primer: z vozičkom ga pripeljete na otroško igrišče. Vaš malček z zanimanjem opazuje veseli živžav. Odpnete ga iz vozička, da bi ga postavili na tla. Toda komaj se z nožicami dotakne tal, se prične izvijati, jokati, nenadoma »nima več nogic«, polzi na tla in jokajoč zahteva, da ga takoj dvignete v naročje. Drugi otroci, tudi enako stari, pa medtem hodijo in tekajo z očitnim veseljem. Svojega malčka dvignete v naročje, ga potolažite in umirjenega znova skušate položiti na tla, toda otrok spet prične jokati in siliti v naročje.

PREBERITE TUDI: 12 telesnih vaj, ki pomagajo premagovati strah

Očitno se na tleh ne počuti dovolj varnega

Skrbi vas, kaj se dogaja z otrokom. Samostojna hoja namreč pomeni odkrivanje sveta in tudi približevanje drugim ljudem. Srečevanje, socialne stike, pridobivanje izkušenj. Vaš malček pa vse to odločno in vztrajno odklanja. Bojite se, da bo otrok, če se bo vztrajno skrival v vaše naročje, postal neprilagojen in introvertiran, nezmožen življenja v skupnosti. Ne želite si, da bi bil vaš malček drugačen od vseh ostalih.

Kaj pa skrbi vašega malčka? Kaj natanko misli, seveda ne vemo, opazimo pa lahko, da se očitno boji zunanjega sveta, zunanji svet pa pomeni vse, kar mu ni tako dobro znano kot domače okolje. Če mu ne uspe priti v vaše naročje, se ne počuti dovolj varnega, da bi raziskoval okolje, pa čeprav bi ga raziskoval zgolj z očmi.

Postopno do rešitve

Do rešitve težave ni mogoče priti kar tako, v trenutku. Trajalo bo nekaj časa, preden bo bolje. Pa nič zato, po majhnih korakih se daleč pride! Poglejmo, kako bi lahko malčku pomagali razvozlati njegovo težavo.

Za začetek opazujte otroka, kako daleč se je zmožen odmakniti od vas, ne da bi ga zajela panika. Najbrž bo to na začetku zgolj bornih pol metra. Ko se bo razdalja povečevala, boste vedeli, da ste že naredili lep korak naprej v malčkovo samostojnost.

Pridružite se mu pri raziskovanju

Druga značilnost otrokovega vedenja je, da stoji sam poleg vas vse do trenutka, ko se je odločil, da bi rad kaj raziskal. Tedaj ga zajame panika in zahteva, da ga dvignete. Strah ga je pričeti samostojno raziskovati. Če bi bili vi zelo blizu, pa bi prav rad poskusil. Potrebuje vas, da boste posrednik med njim samim in svetom, ki ga obdaja.

Za začetek bo najbolje, če se mu pridružite na njegovih »raziskovalnih« poteh. Odločenost, da ne boste popustili njegovemu strahu, v stilu: »... pa naj ostane tukaj, če nima poguma, da bi šel pogledat sam...« ni dobra odločitev. Bolje bo, če se mu pridružite in s tem dosežete, da so njegove prve izkušnje pri raziskovanju sveta srečne, zadovoljne.

Včasih starši nehote prenašamo svoj strah na otroka

Včasih pa se zgodi, da je čisto na dnu srca v resnici strah starše, da bi se otroku lahko kaj zgodilo. Ta svoj strah nehote sporočajo otroku z neverbalnimi znamenji. Dobro premislite, če tega ne počnete morda tudi vi. In če odkrijete, da ste skriti izvor otrokovega strahu v resnici vi sami, ukrepajte. Otroku uredite okolje tako, da se mu ne more nič zgoditi - zavarujte stopnice, vrata itd., odmaknite nevarne predmete, za sprehod pa izbirajte lokacije, kjer bo malček lahko varno hodil. Če bo otrok varen, ga boste laže pustili raziskovati.

Spodbujanje samostojnosti

1. Pomirite ga z besedami

Pomembno je, da otroka, ki ga je strah, pomirimo z besedami in z glasom. Ko ga odlagate iz vozička ali naročja, mu mirno in veselo recite: »Sedaj se lahko mirno igraš. Tu poleg bom.« Ali: »Kar pojdi sam po tem zidcu. Zadaj te bom varoval in če boš padel, te bom ujel.«

2. Spodbujanje prek igre

Včasih pomaga, če otrokovo samostojno raziskovanje sveta spodbudite z igro. Skupno igro. Na primer, malčku pokažite kaj zanimivega. Morda suho paličico, ki leži v travi, oddaljena nekaj metrov. Nato mu predlagajte, da bi jo pobrala. Kdo bo prej pri njej? Potem »tekmujte« z otrokom in ga pustite zmagati. Če bosta do palčke šla vsak sam, toda blizu drug drugega, mu bo laže biti samostojen, ker se bo počutil še vedno zelo blizu vas.

PREBERITE TUDI: Kako dojenčka učiti samostojnega hranjenja?

3. Delajte se, da ga ne razumete

Otrokovo samostojnost lahko spodbujate tudi tako, da se naredite gluhi na eno uho. Malček vam, recimo, kaže nekaj zanimivega in bi rad, da ga odnesete do tja. Vi seveda razumete, da si želi, recimo, do rdeče žoge, pa se vseeno naredite, da ga ne razumete. Malčka spodbujate, naj vam pokaže, kaj bi rad. Naj gre sam po zaželeni predmet. Ko ga doseže in vam ga prinese, pa se skupaj smejta in veselita. Poigrajte se z njim in z žogo. Naj čuti, da je dosegel nekaj pozitivnega, ko je šel sam po žogo.

4. Dejate se, da ste "slepi"

Naredite se slepi na eno oko. Spodbujajte otroka, da gre sam po kakšen predmet. Recimo, položite dudico na stol, tako da bo malček videl. Potem »pozabite«, kje je, in prosite malčka, da vam jo pomaga poiskati. Vi je nikakor ne vidite in jo iščete povsod, malček pa se oddalji od vas in jo najde. Bravo!

Prav tako »slepi« ste lahko tudi, kadar malček vidi kaj zanimivega. »Kaj vidiš? Kaj je tako zanimivega? Tudi mene zanima! Mi greš pokazat?«

Pridružite se mu pri igranju z drugimi otroki

Naslednji korak pa je osamosvajanje otroka, kadar je v družbi drugih otrok, vrstnikov ali različno starih otrok. Malček, ki ga je sprva strah, bo hotel otroke opazovati iz vašega naročja. Povsem zadovoljen bo le pri vas, čeprav ga v resnici zelo zanima, kaj se igrajo drugi ali pa vsaj rad videl njihove igrače. Spodbujanje »le pojdi, pojdi k otrokom« ne pomaga. Bolje bo, če boste preprosto sedli na tla, v sredo, prav med otroke, ki se igrajo, svojega malčka pa posadili med svoje noge. To bo odlična opazovalnica drugih otrok, ki se tako ali tako za vas ali vašega malčka ne bodo zmenili. Malček bo imel dovolj časa, da bo opazoval, kako se igrajo. Morda ga bo končno zamikalo, da bo vstal med vašimi koleni, da bi jih videl bolje. Nato se bo morda oddaljil od vas za korakec. In prej ali slej bo prišel trenutek, ko bo prišlo do interakcije med njim in kakšnim drugim otrokom, vi pa boste lahko tiho obsedeli in uživali v otrokovem dosežku.

Kje pa bi to lahko vadili? Dobra lokacija je peskovnik na otroškem igrišču. Tam lahko sedite na robu, vaš otrok pa ima z lopatko in peskom dovolj priložnosti za samostojno zabavo ali pa za igro s kakšnim drugim otrokom, če (ko) se to zgodi.

Otroku pa tudi pokažite, kako naj bo družaben. Prijazno izmenjajte nekaj stavkov z drugimi mamami, pa tudi z drugimi otroki. Vaš otrok vas bo opazoval in se učil socialnih spretnosti na najbolj učinkovit način.

Nič ni narobe, če je otrok bolj zadržan od sovrstnikov

Pa še nekaj: nikar se ne vznemirjajte, če vaš eno ali dveletni malček ni tako samostojen kot so njegovi vrstniki. Morda bo res kasneje dosegel samostojnost, toda to še zdaleč ne pomeni, da bo za vse življenje čudaški samotar, pretirano navezan na mamico. Mnogi zadržani malčki v nekaj letih zrastejo v otroke, ki uživajo v druženju.

PREBERITE TUDI: Kje delamo napake pri vzgoji?