Vrtec na prostem 01

Vrtec na prostem 02

/31 /11

Poskusimo spontano povezati področja narave, družbe, matematike, jezika in umetnosti v času počitka na prostem ter se ob tem zabavati, zbliževati in se tudi učiti. Prepustimo se počitku, ki tako otrokom kot tudi strokovnim delavkam prinese spremembo v dnevni rutini, vsem pa veliko zadovoljstva.
 
Počitek v vrtcu se mi je že od nekdaj zdel tisti del dnevne rutine, pri katerem se nekako nisem našla. Spanje za vsako ceno se mi ni zdelo sprejemljivo. Ko smo dobili proste roke za uvajanje drugačnih načinov in oblik tega dela rutine, sem iskala nove možnosti in oblike počitka, ki bi bile pisane na kožo tako otrokom kot tudi nam, strokovnim delavkam. Ob iskanju rešitev sem prišla na zamisel, da bi poskusili organizirati počitek kar na prostem. Seveda smo pri takšnem načinu počitka vezani na vremenske situacije oziroma ga lahko izvajamo le v toplih pomladanskih in jesenskih dneh.
 
V prvem letu izvajanja sva s sodelavko odkrili, koliko zadovoljstva prinaša tovrsten počitek vsem udeležencem. Predvsem otrokom in tudi nama, posledično pa tudi staršem, ki so spremljali najino delo. Počitek v tej obliki izvajam sedaj že tri leta, komaj pa čakam pomlad in suhe dni, ko bomo zopet lahko izvajali počitek na prostem.
 
Na nekem izobraževanju nam je dr. Zdenka Zalokar Divjak spregovorila tudi o počitku v vrtcu. Njeno mnenje je, da je počitek otrokom potreben, saj imajo takrat možnost, da se umirijo in predelajo dogajanje, ki so ga preživeli skozi dopoldan. S to mislijo se zelo strinjam in mi je bilo vodilo pri organizaciji počitkov v »moji« skupini. Trudim se otrokom zagotoviti take vrste počitek, da lahko po potrebi zaspijo, se samo crkljajo in počivajo, ali pa se mirno igrajo. Kdaj je čas za prehod k igram, pa otroci zelo hitro sami pokažejo. Včasih z vprašanji »Kdaj bomo vstali?«, z odhajanjem na stranišče, ali pa njihovo druženje postane nemirno in glasno.
 
Tudi v igralnici ne zahtevam od otrok, da ležijo. Lahko ležijo, če želijo, lahko sedijo, klečijo, pravilo pa je, da so mirni in tihi ter da ne motijo drugih. Prostor počitka si izberejo sami. Nekateri so radi tesno skupaj z drugimi, drugi so raje nekje odmaknjeni in sami. Položaje menjavajo predvsem glede na interes za igro med počitkom ter glede na igrače, ki jih prinesejo na blazine ali ležalnike. Ponavadi so to igrače ali knjige, ki jih prinesejo od doma, in s katerimi se med počitkom igrajo v manjših skupinah ali v parih.
 
Tako uresničujem načelo enakih možnosti in upoštevanja različnosti med otroki. V Kurikulumu za vrtce je zapisano: »Uresničevanje načela enakih možnosti in upoštevanja različnosti med otroki se uresničuje preko zagotavljanja enakovrednih pogojev za optimalni razvoj vsakega otroka in ob upoštevanju individualnih razlik v razvoju in učenju« (Bahovec in sodelavci, 1999, str. 8). Kurikulum za vrtce je strokovna podlaga za delo v vrtcih, vendar pa je za doseganje ustrezne ravni kakovosti pomembna izpeljava v praksi, torej izvedbeni kurikulum. Praktična izpeljava lahko s svojo življenjskostjo, z aktualnostjo, izbiro različnih metod in načinov dela pomembno vpliva k širšemu razumevanju predšolske vzgoje v vrtcu
 
(Bahovec in sodelavci, 1999).
 
V toplih spomladanskih, poletnih in jesenskih dneh izvajamo počitek na prostem. Na igrišču izberemo »svoje« drevo, ki ga opazujemo preko celega leta in pod katerim izvedemo tudi počitek. Vedno je to sadno drevo. Naloga strokovnih delavk je, da že v dopoldanskem času preveriva, ali je prostor pod drevesom očiščen in suh. Ni dovolj, da je suha le trava, suha mora biti tudi zemlja. Po kosilu, ki ga praviloma pojemo na prostem, otroci vzamejo odeje in jih pogrnejo pod drevesom. Pozorni so na to, da so vsi v senci. Prostor, kje si bo kdo pogrnil odejo, izberejo sami, sami se tudi dogovorijo, ali bo na odeji en otrok ali jih bo več. Na odejo prinesejo svoje igrače in knjige. Enako narediva tudi strokovni delavki in se usedeva med otroke.
 
Najprej otrokom nekaj prebereva – npr. pravljico, povest, poezijo, ... Če kateri od otrok prinese knjigo, potem prebereva to knjigo. Nadaljevanje počitka pa je različno. V času branja se otroci umirijo, nekateri tudi zaspijo. Včasih se pogovarjava z enim, dvema, tremi otroki, pogovori pa nama večkrat odkrijejo stiske, skrbi ali veselje katerega od otrok. Dogajanje v naravi izkoristimo za opazovanje in prisluškovanje zvokom iz narave. Ob poslušanju ptičjega petja poskušamo to petje posnemati, ob tem pa se zelo zabavamo, saj nam največkrat ne uspe. Kadar kakšna žuželka zaide na odejo, jo pozorno opazujemo, pogledamo skozi povečevalno steklo in zapojemo pesmico o njej, če jo znamo. Opazujemo drevo, ki nam daje senco, pogovarjamo se o drevesu, senci, obiskovalcih drevesa, poskušamo obvladovati strah, ko nas obletava čebela in smo kar se da pri miru, da čebela lahko odleti. Vonjamo travo in cvetlice okoli nas, še posebno takrat, ko je trava sveže pokošena. Pogovarjamo se o stavbi vrtca, ki jo gledamo, iščemo okna naše igralnice, igralnic otrok, v katerih so bratci in sestrice naših otrok, štejemo okna, vrata, opazujemo in predvidevamo, kaj se v vrtcu dogaja, kje otroci spijo, kje se igrajo na terasi, ...
 
Veliko užitka in zabave nudi tudi spuščanje mehurčkov ter opazovanje njihovega leta in prečudovitih barv. Napovedujemo, kam bo mehurček letel, in se veselimo, če doseže ali preseže napovedani cilj. Ko ležimo na odejah, opazujemo tudi nebo, barve na nebu, oblake in se zabavamo, ko poskušamo prepoznati kakšen predmet, kateremu je podoben oblak. Pogovor pa »nanese« tudi na to, kaj je oblak, kako nastane, kaj je v oblaku, o kroženju vode, …
 
Nato pa že počasi pričnejo prihajati prvi starši po svoje otroke. Vsako leto so ob začetku našega počitka na prostem starši vidno presenečeni nad tako obliko počitka. Mnogi nosijo s seboj še spomine svojega vrtca, ko je bil še uveljavljen vrtčevski stereotip, postavljen režim, ki je veljal za vse enako, tako imenovana skupinska rutina. Za mnoge starše je bil čas počitka najbolj neprijetna izkušnja iz vrtca. O tem govori tudi mag. Marjeta Domicelj v svojem članku v reviji Otroci (Domicelj, 2005).
 
Otroci niso kazali nikakršne želje po zapuščanju prostora skupnega druženja, niso jih pritegnila niti igrala niti peskovnik. Nekateri so odeje pričeli zapuščati šele, ko so na prosto prišli drugi otroci, ki so jih pritegnili k svoji igri, spet drugi so na odeje povabili otroke iz drugih skupin in se tam igrali. Seveda pa je vsak, ki je odejo zapustil zaradi igre ali odhoda domov, svojo odejo tudi zložil.
 
Organizacija počitka na prostem je bila zame nov izziv. S pomočjo sodelavk, ki so se tudi strinjale z uvedbo te novosti, nam je uspelo preizkusiti in nato vztrajati pri tej novosti. V skupini sem imela vsako leto nove otroke, zato so se ti vsako leto na novo seznanjali s tako obliko počitka. Dokler je oblika počitka za otroke novost, so seveda bolj vznemirjeni, navdušeni, radovedni. Nekateri tudi preizkusijo, če pravila, ki veljajo v igralnici med počitkom, zares veljajo tudi na prostem. Sprva je zato nekoliko več dela, predvsem s pogovorom o pravilih, z razlago, z omejevanjem prostora za počitek, ko pa tako organiziran počitek otroci sprejmejo in spoznajo, da lahko v njem vsi uživamo, se imamo vsi lepo.
 
Predvsem mi je všeč, ker ob taki obliki počitka vzpostavljamo še bolj pristne medsebojne odnose, smo bolj skupaj in lažje navezujemo stike drug z drugim, predvsem v odnosu
odrasel – otrok.
 
Otroci postanejo bolj zaupljivi, učenje pa nezavedno in zabavno. Res pa je, da je na odraslih odgovornost in naloga, da izkoristimo trenutno situacijo in jih vpletemo ali v pogovor, opazovanje, poslušanje ali posnemanje na način, ki zagotavlja umirjene, pa vendar sproščujoče dejavnosti. Naloga strokovnih delavk je, da se pripraviva na počitek in da k počitku prineseva različne pripomočke. Vedno imava v košarici nekaj knjig o naravi, povečevalna stekla, različne posodice, da vanje lahko otrok pospravi kakšen »zaklad«, ki ga je našel, ... Počitek na prostem pa nam ponuja vedno nove in nepričakovane možnosti za učenje, igro, zabavo in umirjeno aktivnost.
 
Nekaj izjav otrok, ki sem jih zapisala ob aktivnostih otrok:
 
Premik sonca in s tem tudi sence
»Senca je ušla! Zdaj sem pa na soncu. Drevo se je postavilo bolj tja, pol se je pa tudi senca.«
»Zakaj tako misliš?«
»Zato, ker kadar jaz stopim stran, gre moja senca tudi stran.« (5 let)
 
Opazovanje oblakov
»Oblak je to, kadar gre voda iz luž gor.« (5 let)
»Pol pa lula, dežek pada.« (4 leta)
»Kadar dežek pada, fejst grmi – se Bogec krega.« (4 leta)
»Ne, pa ne, samo fejst grmi, zato ker tako fejst dežek pada.« (5 let)
 
Ali je drevo živo?
»Ne, ni živo, ker nima nog, pa ne more hoditi.« (4 leta)
»Ni živo, ker nima učkov, pa ust, pa ne vidi, pa jesti in govoriti ne more.« (4 leta)
 
SEZNAM LITERATURE
Bahovec E. D. in sodelavci (1999). Kurikulum za vrtce. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport in Zavod RS za šolstvo.
Kroflič R. in sodelavci (2001). Otrok v vrtcu. Maribor: Obzorja.?

Članek objavljen v Ringarajine iskrice, Maj 2009