|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Z avtodomom po Sardiniji

Viktorija Pirš, 10.4.2016
Piombino je pristanišče na zahodni obali naših gurmanskih sosedov. Na s soncem obsijanem parkirišču smo nestrpno pričakovali trajekt družbe Moby Tommy za Sardinijo. Termometer zunaj je nameril skoraj štirideset stopinj.

image
Otok Sardinija v sebi skriva mnogo draguljev.
/111


Hura, počitnice!

Na ladji smo začutili, da so se počitnice zares začele. Na palubi je pihalo, notranjost pa je bila preveč ohlajena. Po nekajurni vožnji smo prispeli v Olbio, od koder smo se usmerili proti severovzhodu otoka. Prečkali smo cesto, ki vodi mimo mondene in pregrešno drage Coste Smeralde. V upanju, da bi še pred nočjo našli eko kamp, ki so nam ga doma priporočili prijatelji, smo nadaljevali z vožnjo. Ura se je bližala deseti zvečer, temnilo se je, otroka sta že spala, s partnerjem pa sva usmerjala pogled v obcestne table. Končno jih je nekaj nakazovalo obstoj iskanega počitniškega pribežališča, a ta se je očitno povsem zlil z okolico. Vdana v usodo na prazni cesti sva naletela na dva domačina, ki sta naju potolažila, da je kamp v neposredni bližini, vendar so ga nedavno zaprli. Tako sva spoznala prvo pravilo, ki velja za Sardinijo. Kamp je, ali pa ga ni več na istem mestu. V kraju Vignola Mare smo tako prvič na Sardiniji prespali kar na parkirišču. Naslednje jutro smo se prestavili v kamp, ki je urejen posebej za karavane, Oasi Gallura. Po napornem večeru smo dan rezervirali za uživanje na dolgi plaži. Stekli smo v objem valov. Ozračje je hladil veter, zato smo se greli v topli morski vodi. Občasno je mimo nas priplavala, po Jerčinem mnenju, lepa meduza. Nabrali smo polno kanglico školjk, za kopalke, v nahrbtnik in natikače pa skrili znamenit sardinski pesek oz. mivko. »Varnostnim« ukrepom in pravilom čistih nog navkljub smo krstili karavana. Zvečer smo se bosi sprehodili po plaži. Noč je bila presenetljivo hladna in spanje je bilo čisti užitek.

 

Zbudili smo se v oblačen in vetroven dan. Premaknili smo se proti severozahodu otoka. Ogledali smo si Castelsardo, slikovito mestece, zgrajeno na hribu nad morjem, ki nam je ponudil številne stopnice. Spoznavali smo rokodelske izdelke v Museo dell'intreccio Mediterraneo in utrip življenja domačinov.

Ponovno smo bili na poti, ob kateri nas je pozdravila podoba slona, od vetra izklesanega v skali. Znamenitost smo si ogledali le iz karavana, saj je zunaj močno pihalo. Cesta je bila vse bolj prazna. Posamezne kmetije, ki s preprostimi oznakami vabijo k nakupu domačega sadja in sira, so izginile, pokrajino je prekrilo divje nizko rastje. Vetrovno območje in dolga peščena obala sta kot nalašč za razvoj kajtanja. Prispeli smo do zbirnega centra tega relativno mladega športa. V vodi je bilo nekaj deset navdušencev, od virtuozov na valovih do začetnikov. Našega dvoletnika je svojevrstna kombinacija deske in padala povsem očarala. S hčerko sta tekata po plaži, midva pa sva v notranjosti pripravljala kosilo.

 

Alghero – mesto alg

Cesta, ki jo okvirjajo cvetoči oleandri, je postajala vse širša. Nuraghe ob poti naznanjajo zgodovinske naselbine. Ustavili smo se v urejenem kampu za karavane nekaj kilometrov pred mestom Alghero. Mesto je ime dobilo po algah, ki naj bi jih bilo na pretek v okoliških vodah. Do obale smo se zapeljali kar s kolesi. Ker je še vedno pihal mrzel veter, smo se zadrževali bolj na plaži kot v vodi. Glava družine je odkolesarila do mesta. Zaradi poti, ki deloma vodi po glavni cesti, pa smo se družinsko v Alghero, ki je popularen turistični kraj, odpeljali popoldan naslednjega dne z avtobusom. Za otroke je bila to svojevrstna dogodivščina. Potopili smo se v pisane mestne uličice, odkrili odličen sladoled in gusarjeve zaklade, se sprehodili še ob obali in nato nazaj v naš začasni dom. Ker sta otroka v karavanu spala na istem ležišču, sta zvečer (no, ja, že bolj ponoči) komaj čakala, da sta šla v svoje kraljestvo.

Mesto smo si ogledali, prekolesarili smo tudi okolico. Nuraghe razen mene niso zanimale nikogar, torej je ogled odpadel, plaža pa ni bila ravno atrakcija, zato smo šli naslednje jutro ponovno na pot. Tokrat ob obali proti jugu. Večino časa (kar pomeni nekaj ur) smo se vozili sredi ničesar, po ozki, ovinkasti, na trenutke prepadni cesti, ki je ni in ni hotelo biti konca. Redko smo srečali kakšen avtomobil, se izgubljali na neoznačenih vaških križiščih (kaj dosti vasi niti ni bilo). Za morebitni postanek ni bilo primernega prostora, saj obala v tem delu strmo pada v morje. Za vse, ki bi radi prihranili nekaj ur vožnje, priporočam avtocesto, ki poteka bolj po notranjosti otoka.

 

Roza ptiči na dolgih nogah

V popoldanskih urah smo poiskali kraj, ki je znan po flamingih, Sinis peninsula. Parkirali smo na ogledni točki poleg mokrišča, ki pa je izgledalo povsem izsušeno. Pogledovali smo v daljavo za morebitnimi pticami, a na obzorju ni bilo videti niti enega flaminga. Po neugledni poti smo se zapeljali proti obali, kjer pa se nam je mit o kakšni zapuščeni obali v trenutku porušil. Plačali smo parkirnino ob plaži in se po biserno belem pesku zapodili v valove.

 

Iskanje primernega prenočišča nas je pripeljalo v bližino Tharrosa. Ustavili smo se dober kilometer pred pričetkom rta, odvezali kolesa in se odpeljali do ruševin bivšega pristaniškega mesta. Nekaj časa smo preživeli na tem prijetnem kraju, vendar žal brez kopalk in brisače.

Zvečer smo se utaborili v bližini mesta Arborea. Pridružili smo se edinemu vozilu, karavanu starejšega francoskega para. Kilometre peščene plaže smo imeli tako skoraj sami zase. Lovili smo se po plaži, dokler ni padla trda tema.

 

Po številnih ovinkih do peščenega zaliva

Naslednjega dne smo se po zajtrku in jutranjem kopanju zopet podali na pot. Sprva lične hiše v Arborei in okolici je zamenjala vse bolj neusmiljena pokrajina. Po približno sto tisoč ovinkih, dvigih na nekaj sto metrov nadmorske višine, logičnih spustih, mimo nekaj od civilizacije odrezanih kmetij, bivših rudarskih mest, ki kot mesta duhov s praznimi in razpadajočimi stavbami pričajo o nekdanji industrijski panogi Sardinije, po srečanju z robustnimi, a prijaznimi domačini, ki nič kaj dosti ne spominjajo na svoje rojake s celine, smo se okoli bivšega rudarskega mesta Buggeru spustili proti morju. Okoliške plaže so znane po svoji prvinski lepoti, brez sončnikov in ležalnikov. Za njihovo odkrivanje je potreben lasten prevoz. Ker v oklici tudi ni hotelskih in apartmajskih naselij, je raziskovanje s hišo na štirih kolesih kot naročeno. Dve noči smo prespali v skoraj praznem kampu na Cali Domestica. »Kamp« je imel nekaj sto kvadratnih metrov ograjenega prostora, cev z vodo in en odprt tuš, ki so si ga lastile ose. Peščeni zaliv nam je – tako kot celotna obala – zopet postregel z visokimi valovi, ki so s seboj prinesli tudi nekaj meduz. Kljub odmaknjenosti plaže je bilo presenetljivo veliko enodnevnih obiskovalcev z avtomobili, temu primerno pa so si svoj košček kruha skušali prislužiti tudi prodajalci vsega mogočega. Zjutraj in ob večerih je otroka razveseljeval trop ovac, ki jih je pastir tod mimo vodil na pašo.

 

Na vzhod

Po dnevu brez vožnje smo izkoristili vroč dan za dopoldansko kopanje. Na obali je bilo ob tem času le malo kopalcev. Večina je prišla s hladilnimi torbami in senčniki, ko je sonce bilo že visoko na nebu in neusmiljeno pripekalo na ožgana telesa. Ker naš najmlajši junak opoldan počiva, smo ta čas izkoristili za premik. V ohlajenem karavanu sta otroka spala v svojih sedežih, midva pa sva opazovala spreminjajočo se pokrajino. Odločila sva se, da izpustimo skrajni jug Sardinije, vključno z glavnim mestom Cagliari, ter se napotimo proti vzhodu. Pot nam je postregla z neštetimi ovinki ob suhi in cvetoči rečni strugi.

Z vzhodno obalo smo se srečali v Portu Corallu, kjer smo se nastanili v dokaj urejenem manjšem kampu, v katerem je raslo celo nekaj deset dreves. Dolga, s posameznimi kopalci posejana peščena obala nam je prvič ponudila toplo, mirno morje in končno smo lahko resnično zaplavali. Naslednji dan je glavni dopustniški kuhar izkoristil za kolesarjenje do mesta, kjer se je založil s svežimi ribami. Privoščili smo si odlično kosilo z žara. Z otroki smo raziskovali plažo, nabirali školjke in brez oprezanja za meduzami brezskrbno plavali.

 

Plaža in morje kot iz filma

Po dnevu mirovanja in dopoldanskem čofotanju smo se premaknili. Tokrat le malo severneje, saj nas je čez nekaj dni čakal trajekt nazaj na celino. Po vaški poti, prepričani, da smo krepko zašli, smo prispeli do obale Cea. Parkirali smo avtodom med drevesi evkalipta v enem izmed dveh kampov. Ko smo se po vročem pesku podali na plažo, nam je bilo jasno, zakaj je kljub odročnosti ta del obale tako dobro obiskan. Kilometre dolga plaža (peščena, seveda), toplo kristalno zelenomodro morje in iz rahlo valovite vodne gladine štrleča koralno rdeča skala so bili kot filmska kulisa. V vodi smo bili do poznega večera. Ko je obala že skorajda samevala, smo se odpravili pod tuš in se zavili v kopalne plašče, saj so bili večeri prijetno hladni. Na tem idiličnem kraju smo prespali le dve noči, za kar nam je bilo kasneje krepko žal.

 

Noč brez spanca

Na poti proti severovzhodu smo se vozili po pobočjih gora, mimo osamelih kmetij in čred drobnice, dokler nismo prišli do turističnega kraja San Teodor. Vožnja skozi mesto, polno lokalov, trgovin s spominki in turistov, je po avtentični pokrajini, ki smo jo pustili za seboj, bila dokaj nenavadna. Ustavili smo se na parkirišču ob delno kamniti plaži in pogrešali idilo Cea Rocce. Zvečer smo se za spremembo podali na mestno promenado, poiskali sladoled, nakupili nekaj hrane in pred hrupom zbežali nazaj na plažo. Sredi noči me je zbudilo nekaj, kar naj bi spominjalo na glasbo. Bobnenje se je vse bolj in bolj stopnjevalo in se mešalo s hrupom avtomobilskega motorja in z glasovi mladine. Pogledala sem skozi okno. Karavan je bil ujet med zaparkirana vozila. S Pavlom sva se do jutranjih ur spraševala, kdaj bo konec zabave, otroka pa sta na srečo sladko spala. Zunaj se je počasi danilo, glasovi so utihnili, avtomobili so se odpeljali, midva sva končno zaspala, najmlajša pa sta naspano zaklicala: »Dobro jutro!« Za visoko zimzeleno ograjo pa je spokojno sameval nočni klub.

 

Po dopoldanskem poležavanju na plaži smo se odpravili proti Olbiji. V trgovskem centru smo se založili s sardskim vinom, z odličnimi piškoti, s svežimi testeninami ter z ovčjim in s kozjim sirom. Spali smo kar v pristanišču, saj smo se naslednje jutro zgodaj zjutraj vkrcali na trajekt za Piombino.

 

O SARDINIJI

Sardinija, v sardinščini Sardigna ali Sardinna, je ena od dvajsetih dežel, ki sestavljajo Italijo. Otok na zahodni obali Apeninskega polotoka je po velikosti drugi v Sredozemlju, in sicer takoj za Sicilijo. Otok sestavljajo večinoma visoke planote in griči. Podnebje je sredozemsko, vendar so poletja dokaj hladna, tudi zaradi stalnih vetrov, ki pihajo z morja.

Po izkopaninah sodeč naj bi bila Sardinija naseljena že več kot 100.000 let. Prvo kulturo uvrščajo v obdobje med 3800 in 2900 pr. n. št., ko naj bi prebivalstvo trgovalo z antičnimi Grki. Nasprotje s to je druga sardinska kultura (od 1700 pr. n. št. do drugega st.) prežeta z vojskovanji. Po otoku je še danes polno trdnjav (nuraghe) iz tistega časa, ki so prebivalce varovale pred napadalci z Vzhoda. Razne teorije nuraghe predstavljajo kot opazovalnice za merjenje časa, stražne stolpe, grobnice in templje, prikazujejo jih tudi kot trdnjave in kraljeve palače. Na ostanke nuragh naletite skorajda na celotnem ozemlju otoka. Ta kultura pa je poleg arhitekturne znamenitosti zapustila vidne sledove v navadah in značajih Sardincev, saj je bila socialno, umetniško in versko zelo razvita.

Poleg nuragh je na Sardiniji mnogo zapuščenih rudnikov in pripadajočih stavb, ki samevajo sredi pokrajine. Rudarstvo je bilo v preteklosti glavni vir dohodkov, v preteklem stoletju pa je popolnoma izgubilo na pomenu. Tudi kmetijstvo je večinoma ostalo le še v rokah starejših obdelovalcev. Mlajša generacija se je pred desetletji začela izseljevati. Le največji entuziasti gojijo sredi gorovja, daleč proč od prvega naselja, drobnico. Znan je sardinški kozji in ovčji sir. Sardinci so se dobro znašli tudi v ponujanju turističnih kapacitet v slogu povratka k naravi, poznani pa so tudi po reji konj.

Sardinija je ena izmed najprestižnejših poletnih destinacij v Sredozemlju. Na skrajnem severovzhodnem delu otoka so v sredozemsko rastje zakrite vile mogotcev modne in filmske industrije ter drugih vplivnežev. Na tem delu je tudi največ nastanitvenih kapacitet, ki jih ponujajo turistične agencije. Ekskluzivnost lokacije se odraža tudi v ceni prenočišč. Vendar pa otok v sebi skriva še mnogo več draguljev, ki so dostopni z malce več truda (oziroma več vožnje). Za odkrivanje otoka je avtodom odlična izbira. Le-ta omogoča nastanitev v mnogih zalivih, ki največkrat premorejo le prostor, namenjen avtodomom. Na Sardiniji skoraj ni plaže, ki ne bi bila opisana v vodniku plaž otoka. Posledično je osamljen raj nemogoče najti. Z malo sreče morda na kakšnem zakotnem, od civilizacije odrezanem koščku zemlje ne boste naleteli na temnopolte prodajalce poceni robe.

 

Članek je bil objavljen v reviji RINGARAJINE ISKRICE, POMLAD 2012.


Letos nekoliko drugačen družinski poletni ...
Ste tudi vi siti vsako leto enakega družinskega dopusta ob morju? Preverite ideje za nekoliko drugačen družinski poletni...
3
Otroške slikarske delavnice sredi narave
Ta vikend bodo otroci lahko slikali s prsti in na platno sredi čudovite narave - v Arboretumu in Koruznem labirintu.
3
Ste že bili kdaj v Ribnici?
Ribnica je znana tudi po številnih naravnih znamenitostih. Izlet, ki ga še posebej priporočajo domačini, je pohod do cer...
3
Loški in Stari grad
"Gozdni škrat pa se ji je maščeval: preklel je grad, graščakinjo in vso služinčad. Komaj je izrekel kletev, že se je ...
3


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


Geoss
photo
Geometrično središče Slovenije (Geoss) je težiščna točka države, če si jo predstavljamo kot geometrijski lik. Zemljepisn...
Kam z otrokom na sankanje?
Zima je tu! Preverite, kam se z otrokom odpraviti na celodnevno in ultrazabavno sankanje.




kakovost spanca v času nosečnosti
MS TINA

https://www.ringaraja.net/forum/regproNew.asp