Zakaj se starši jezimo? (Foto: Freepik.com)

/11 /11

Otroci so naše največje bogastvo, hkrati pa tiste osebe, ki nam lahko v sekundi dvignejo pulz na 250. Včasih se zdi, da poznajo točno tisto našo šibkost, da rečejo točno pravo besedo, da nas spravi v bes. Vendar je treba (kot pri vsem ostalem) razmisliti, zakaj nas to pojezi.

Otrok nas ne jezi nalašč – stvari, ki jih počne, imajo zadaj različne vzroke, včasih želi pozornost, včasih išče mejo … Na nas pa je, da se pogovorimo sami s seboj in ugotovimo, zakaj ima neko dejanje na nas take posledice. Šele nato ga lahko predelamo in odnos z otrokom bo veliko bolj harmoničen.

PREBERITE TUDI: Stiska staršev, ko otrok noče v vrtec ali šolo 

Praktični primer: Zelo sem jezna, ker me otroci ne poslušajo in upoštevajo

Da najprej še enkrat poudarim – prav je, da nas otroci poslušajo in upoštevajo, kar jim povemo. Zato je posledica, da smo jezni, ko se to zgodi, upravičena. Vendar ta jeza pogosto v sebi skriva drug vzrok. Eden najpogostejših je ta, da se v življenju ne počutimo upoštevane ali slišane. Morda nam družina že ves čas daje občutek, da nismo dovolj sposobni za lastne odločitve (vmešavanje staršev v naše odločitve, ko smo že odrasli), morda se počutimo neuslišane v partnerstvu ali pa v službi našega mnenja ne cenijo.

Ko nas otrok ni poslušal, je tako naletel na mino v obliki hude travme, ki izvira od nekod drugod. Zanimivo je, ker se naša podzavest na travmo enako odzove. Ko te otrok ne upošteva, se v tebi sproži močna jeza in gnev, češ, nikoli me nihče ne posluša, ne upošteva. Čeprav vsi vemo, da imajo otroci svoje faze, skozi katere gredo, vzamemo to osebno. Še MOJ otrok me ne posluša! Nihče me ne posluša! Takrat naše ravnanje vodi ranjena podzavest. Postavimo se v vlogo žrtve: »Nikoli me nihče ne posluša.« in naše telo vodi primitivni del možganov, ki je naravnan na otrplost-beg-boj. To pomeni, da se naši razviti možgani takrat izklopijo.

PREBERITE TUDI: BLOG: Nakupovanje ni "čas za mamo" 

Kaj lahko naredimo?

Zdaj v grobem vemo, kaj se nam zgodi, ko nas otrok pojezi. Kaj pa lahko naredimo, da se bo to dogajalo manjkrat? Nujna stvar je seveda ta, da poiščemo travme in vzorce, ki jih imamo, jih sprejmemo, predelamo in zamenjamo. Je pa to dolgotrajen poces.

V vmesnem času seveda najbolj pomaga dihanja in ozaveščanje vzorcev. Ko se naslednjič ujamete v trenutku, ko ste jezni, poskusite opazovati. Kaj naredite v tistem trenutku? Katere misli se vam podijo po glavi? Poskusite si zapomniti čim več, da boste potem, ko se umirite, lažje osvestili čustva. Predvsem pa poskušajte dihati. Težko rečem, katera metoda vam bo za umirjanje pomagala, definitivno pa z 10timi globokimi vdihi in izdihi ne morete zgrešiti.

Petra Znoj je urednica portala Ringaraja, mamica nedonošenima dvojčkoma Adamu in Žanu ter Theta Healing in Reiki terapevtka.

Svoje izkušnje je uporabila za osnovanje podpornih skupin in terapij za mamice. Več o terapijah si lahko preberete TUKAJ.

Hkrati vodi portal nedonošenčkov Junaki prvega nadstropja, kjer so zapisane zgodbe otrok, ki so se rodili prezgodaj.

Je zagrizena razkrivalka resnice, ki včasih ni tisto, kar želimo, je pa tisto, kar potrebujemo, odvisnica od dobre kave in marmornatega kolača (pa tudi kozarca vina).   

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.