Tina Teršek

Romana Kranjčan

/31 /11

Nekoč smo praznovali dan žena, danes praznujemo materinski dan. Še vedno so lepi spomini na dan, ko smo kot otroci nastopali, peli pesmice in ko so se oči naših mater solzile od ponosa in ljubezni.

Danes je materinski dan tisti, ki mu naši otroci v vrtcu in šoli posvečajo več pozornosti. Prav pa je, da se ohrani tudi praznik vseh žena. Vsaj enkrat letno si vsaka ženska, pa naj bo mamica ali ne, zasluži cvet, objem in nasmeh.

Zbrali smo nekaj misli žensk, mamic. Povedale so nam, kako se spominjajo praznovanja dneva žena v otroških letih in kako praznik žensk ter materinski dan vidijo danes.

Pevka Romana Krajnčan o materinskem dnevu in dnevu žena:

»8. marca ne praznujem. Veliko bolj se me dotaknejo družinski prazniki, kot je na primer božič. To mi res nekaj pomeni, da si vzamemo čas drug za drugega, da pride starejši sin Kristijan iz tujine, da nimamo obveznosti, da smo le drug z drugim. Pravzaprav si praznik naredimo vedno, ko smo skupaj. Zdaj so tovrstni trenutki bolj redki in zato toliko bolj dragoceni. Ženske pa si moramo prav tako vzeti čas zase, pa ne samo 8. marca. Tudi pozornost moža mi je dragocena vsak dan in ne samo enkrat na leto. Zdaj smo ženske enakopravne, vsaj tu v Evropi, in ne vidim razloga, da bi praznovale in se poveličevale. Bolj bi bilo pomembno, da bi ženske pocrkljali v tem smislu, da če se odloči za družino, naj ima porodniški dopust tri leta, da je z otrokom, da si lahko vzame čas zanj, za družino, za partnerja, ... In moški naj bi zaslužil toliko, da s plačo normalno preživi družino. Ženske si sploh ne upamo ostati doma, ker samo z eno plačo v tej gospodarsko smrdljivi državi ne moreš preživeti in zato so odnosi v družinah napeti, stresni, vse se vrti okrog denarja, preživetja, ... Pa saj smo vendar na svetu zato, da uživamo drug z drugim, da se imamo lepo, da se naužijemo vseh, ki jih imamo radi, da živimo polno iz trenutka v trenutek, iz dneva v dan. Vesela sem, da sva vzgojila otroka tako, da se me spomnita večkrat s kakšno pozornostjo in seveda tudi na materinski dan.«

Bilo je nekoč in je danes …

Anita Banič, mamica devetletnega Leona in šestletnega Erika:

»Spominjam se, ko sem bila otrok, da je mami vedno dobila za dan žena v tovarni rdeč nageljček. Tistega dne je mama s sodelavkami vedno šla po službi na čokoladni ali jajčni liker. Še danes ima moja mami spravljeno vizitko, ki sem ji jo naredila za ta dan, ko sem bila v prvem razredu osnovne šole. Danes mi 8. marec kot praznik ne pomeni veliko, sem pa vesela, če dobim kakšno rožico. Na materinski dan mi ogromno pomeni tista mala čestitka, ki jo naredita otroka. Pa kakšne bonbončke mi kupita. Po navadi sem ravno na materinski dan nekje v tujini, ker so takrat razni sejmi, zato mi doma čestitko poslikajo in pošljejo po MMS-u.«

Petra Plaznik, mamica sedemletnega Nika:

»Moj prvi spomin na 8. marec sega v vrtec, ko smo mamicam pripravili predstavo in vsak je svoji mamici narisal risbico. Še danes imamo to risbico. Spominjam se, da smo v nižjih razredih osnovne šole za dan žena vedno obdarili učiteljico. Ko je prišla v razred, smo vsi učenci čakali pred njeno mizo in ji izročili darilca in voščila. Danes nimam posebnega odnosa do teh dveh praznikov. Mislim, da sta izgubila čar s potrošništvom in posiljenim kupovanjem rožic, pa ne vem s čim še. Mi je pa toplo pri srcu, ko mi Nik za materinski dan nariše kakšno risbico.«

Tina Teršek, mamica petletne Ize in sedemmesečne Zale:

»Prvi spomini na dan žena segajo v čas, ko sem bila v vrtcu. Vedno smo izdelali majhno presenečenje, ki smo ga po predstavi dali mamam. Spominjam se, da je moja mama vedno jokala in ko sem stekla k njej, me je vedno močno objela. Nekaj izdelkov ima shranjenih še sedaj, med njimi tudi krožniček s prstnimi odtisi. Ko sem hodila v osnovno šolo, pa sem šla vedno nabrat zvončke, tiste prave. Te je bilo težje najti, in pa še kakšno vejo mačic. Mama jih je bila vedno vesela. Spominjam se, da sem ji nekoč kupila najbolj kičastega psička iz keramike. Sedaj ga ne bi niti pogledala, takrat pa se mi je zdel tako lep. Verjetno ga moja mama tudi ne bi imela, če ji ga ne bi podarila jaz, pa ga ima spravljenega še sedaj. Dandanes, ko sem sama mamica, v vrtcu pripravijo 25. marca predstavo za starše in takrat jočem ravno tako, kot je nekoč moja mama …«

Barbara Pečnik, mamica 15-letnega Dana, 13-letne Lane in šestletnega Doriana:

»Ko sem bila otrok, se mi je mami zdela prav poseben človek in zdelo se mi je prav, da je vsaj en praznik posvečen mamam. Že takrat sem se zelo zavedala velikih razlik med moškimi in ženskami. Moja mama je bila cele dneve v pogonu in vedno dobre volje. V tistih časih so bile mamam tudi priznane pravice do enega praznika, ki jim priznava njihova prizadevanja in enakopravnost. V šoli so nam mame predstavljali kot delavke, matere, gospodinje in kot nekoga, ki se trudi za nas in ki ga je treba upoštevati in spoštovati. Torej smo se potrudili. Naučili smo se pesmice, narisali risbice, nabrali zvončke in prišli ponosni domov mamici povedat, kako zelo jo imamo radi. Lepo je bilo. Še oče je takrat vedno prinesel mami v poklon rdečo vrtnico. In mama je bila v nebesih. V očeh si ji bral, kako zelo je ponosna na nas in kako zelo nas ima rada. Ko sem bila stara 18. let, je oče tudi meni prinesel za 8. marec vrtnico. Rekel mi je: »Ženska si, zaslužiš si. Rad te imam.«

Kam se je vse to izgubilo, zakaj žensk kljub enakim ali še večjim obveznostim (saj smo še bolj »enakopravne« in še bolj moramo znati in delati vse po vrsti) ne spoštujemo več niti toliko, da bi jim en dan poklonili iz srca? Ne vem. Vse smo pomešali z materinskim dnem in danes tradicija ne živi več, čeprav praznik uradno še vedno obstaja. Morda jemljemo demokracijo za samoumevno, morda se nam ne zdi več smiselno, da so razlike med moškimi in ženskami, morda se nam ne zdi več prav, da ženskam pripada praznik. Ne vem. Vem pa to, da se te vrednote izgubljajo. Pa tudi to vem, da ko mi sin pove pesmico, kako me ima rad, da ravno tako vidi v mojih očeh tisto, kar sem videla jaz v maminih očeh, ko sem ji deklamirala:

»Zvončki so zate, tudi marjetke,

vzemi še mene v šopek med cvetke.

Primi za lička me in me poljubi,

jaz bom pa tebe, ne boš ne na zgubi,

pet, šest poljubčkov, kakor želiš,

mamica moja, zakaj se smejiš?«