|
majas -> smisel je prebrati to zgodbo (19.7.2006 23:42:21)
|
NEKAJ POSEBNEGA
Moj prijatelj je odprl predal, ki je pripadal
njegovi ženi. Iz njega je vzel omot in rekel: »Tole ni kar tako, tole
je nekaj posebnega.«
Odvil je paket in odvrgel papir, nato pa se globoko
zagledal v izbrano svilo in čipke. »Ona je tole kupila takrat, ko sva
bila prvič v New Yorku pred približno osmimi ali devetimi leti. Nikoli
ga ni uporabila. Hranila je to za neko posebno priložnost.
Prav…. Jaz mislim, da je sedajle prava priložnost za to.«
Stopil je k postelji in položil perilo poleg druge
garderobe, ki jo bo imela na pogrebu. Njegova žena je umrla.
Obrne se k meni in mi reče: »Nikoli ne hrani ničesar
za neke posebne priložnosti, vsak dan v tvojem življenju je poseben!«
Še vedno premišljujem o teh njegovih besedah…..
Spremenile so moje življenje.
Berem več, čistim manj. Sedim na terasi in uživam v
razgledu, niti plevel v vrtu me ne moti. Več časa preživim z družino
in manj v službi. Dojel sem, da je življenje v bistvu celota,
izpolnjena z užitki, ne pa tečaj o preživetju. Ničesar več ne hranim.
Vsak dan uporabljam svoje kristalne kozarce. Odvržem svoj novi
suknjič, ko grem v trgovino in si zaželim novega. Ne hranim svojega
najboljšega parfuma za posebne prilike, uporabim ga kadarkoli si ga
zaželim. Fraze….nekega dne in enkrat te dni… so skoraj izginile iz
mojega besednjaka. Če je nekaj vredno videti, poslušati ali narediti,
tedaj jaz to pogledam, poslušam in naredim TAKOJ, sedaj. Nisem
prepričan kaj bi žena mojega prijatelja storila, če bi vedela, da je
jutri ne bo tukaj, v kar mi vsi verjamemo. Mislim, da bi se več
pogovarjala s svojo družino, s svojimi najbližjimi prijatelji. Morda
bi poklicala svoje stare prijatelje in prosila za opravičilo za neke
stare nesporazume in se z njimi pomirila. Verjamem da bi šla jest v
kitajsko restavracijo, to je bila njena priljubljena hrana. Pravzaprav
so te drobne neizpolnjene stvari tisto, kar mi da misliti, če bi
vedel, da so mi ure štete.
Moti me, ker sem se nehal srečevati s svojimi
dobrimi prijatelji, s katerimi sem se nekoč želel pogovarjati. Moti
me, ker ne napišem pisma, katerega sem mislil poslati enkrat v teh
dneh. Moti in žalosti me, ker nisem rekel svojim staršem, bratom in
otrokom bolj pogosto, kako rad jih imam. Sedaj poskušam ne zamuditi,
hranim ob strani le tisto, kar lahko obogati naše življenje s smehom
in radostjo. In vsak dan si rečem, da je danes poseben dan.....vsak
dan, vsaka ura, vsaka minuta….je posebna.
Če dobiš to sporočilo pomeni, da te ima nekdo rad.
Obstajajo pa tudi osebe, ki jih imaš ti rad. Če si prezaposlen, da bi
poslal tole naprej drugim in rečeš sam sebi, da boš to storil v teh
dneh…. Pazi se! Enkrat v teh dneh je tako daleč…včasih ne pride nikoli
več.
|
|
|
|