|
Sita -> RE: Ko boste stari... (24.10.2006 12:02:19)
|
Moja teta in njeni otroci skrbijo za njeno mamo (mojo staromamo) in so vsi zelo srečni, da staramama ni v domu za ostarele. Ona je že tri leta priklenjena na posteljo in rabi veliko nege, vendar je izredno čile pameti. Moja staramama je kot mladenka in izredno modra ter še zdaj bere ogromno, le njeno telo ne more več samo na stranišče - sploh ne more vstat brez pomoči. Vendar ona je pravo veselje kljub vsemu. Jaz komaj čakam, da jo obiščemo, saj neizmrno rada poslušam njene zgodbe iz njene mladosti in življenja na sploh. Ne znam reči drugega, kot da je vsem nam v veliko veselje in moja sestrična in bratranec, ki tudi skrbita zanjo (oba sta še študenta ok 20 let stara) sta nekoč neutolažljivo jokala, ko je bila v bolnici na intenzivni negi in je bilo z njenim zdravjem tako slabo, da niso vedeli, če bo preživela.
Samo naj povem, da ni nikoli sitna, čeprav je naveličana postelje in včasih potoži, da bi raje umrla, kot da morajo drugi skrbeti zanjo (takrat je moja teta huda nanjo), nikoli nič ne zahteva in zmeraj ko se z njo pogovarjaš, ti daje skozi njene besede neko moč in optimizem ter voljo do življenja. Sama pa je imela zelo težko življenje - bila je trikrat vdova in umrl ji je sin - moj oče - ko je imel komaj 20 let. Pa vendar ni nikdar pomislila na samomor, pravi, v težkih trenutkih je molila in to ji je zmeraj dalo novih moči in voljo.
Neznansko jo imamo vsi radi, meni je bila zmeraj vzor in zato sem tudi mojo hčerko imenovala po njej.
Tako, da menim, da dom ni zmeraj rešitev. Kajti ravno ona in skrb zanjo moji teti še bolj osmisli njeno življenje. Tako pravi moja teta in tudi njena otroka, ki vsak dan skrbijo zanjo.
Moji otroci tudi pravijo, najbrž zaradi tega, ker vidijo, kako harmonično in srečno oni živijo skupaj kljub bolezni in odrekanjem drugim rečem, da želijo oni skrbeti za naju, ko bova stara. no, midva imava drugačne plane: kot prvo želiva iti jadrat okrog sveta in potem v neko mojo najljubšo deželo in tam ostati do konca življenja. Če pa to ne bo mogoče, pa bova kupila neko majhno hišico ob morju in tam uživala do konca svojih dni ...
A kdo bi vedel? Človek obrača in Bog obrne ... Tudi sedaj namreč ne živimo tam, kjer sva si domišljala, ko sva bila še sama, še zdaleč pa ne brez trdega vsakdanjega boja za kruh - za preživetje .... težave zmeraj pridejo.
Pač nima vsak možnost iti na Kubo ali kam drugam bodisi zaradi pomanjkanja denarja ali bolezni ali šibkosti ali česa drugega .... Dejansko ni važno, kje živimo, ampak predvsem, kako živimo - kako smo pri tem izpolnjeni. Kajti četudi ti je usojeno, da si nepokreten, lahko daleč bolj polno živiš kot mlad zdrav človek poln moči. Vse to je odvisno od tvojega razmišljanja - ali se vdaš v usodo in žaluješ, da nisi več mlad in ne moreš več delati tega ali onega, ali pa v novem položaju zopet najdeš nov smisel in to izkoristiš za novo priložnost, da se spet nekaj novega naučiš in uživaš v položaju, v katerem si. Sama si zmeraj prizadevam najti srečo v tisti situaciji, kjer sem. Zakaj bi žalovala po nečem, kar nimam? Kajti če se samo pritožijemo in žalujemo ne živimo resničnega življenja. Treba je živeti tu in zdaj, v položaju, katerem smo se znašli. Samo tedaj je naše življenje lahko zares polno.
|
|
|
|