|
Blacky30 -> RE: Kaj pa Mariborske nosečke? (26.7.2008 13:25:48)
|
KAKO SEM PRIŠLA NA SVET
Zadnji mesec pred PDP me je začelo malo stiskati pri srcu, ko sem se spomnila, da se bliža porod in da bo treba tega tako težko pričakovanega otročka spraviti na svet. Strah je postajal iz dneva v dan večji, ker sem se vedno bolj spominjala prvega poroda, ki je bil težek in naporen. Nanj me je vezalo veliko neprijetnih spominov, ki so se zabrisali ob pogledu na mojega sončka, ki nam je s tistim dnem polepšal življenje. Zadnji mesec sem se intenzivno psihično pripravljala na porod. Pretehtala sem vse možnosti, od poroda s protibolečinsko terapijo Ultivo do naravnega poroda. Lahko rečem, da sem bila na koncu pripravljena na vse. Celo sprijaznila sem se na umetno sprožen porod, kar je bila moja nočna mora. A se je vse čisto drugače izteklo.
Naše detece se torej ni strinjalo z menoj, da bi prišlo na moj rojstni dan in mi tako podarilo najlepše darilo. Očitno je izredno posebna osebnost, ker je želela imeti čisto svoj rojstni dan in prav je tako. Naslednji dan, na večer 16.7. sem se spravila tuširat, ko se mi je zdelo, da mi nekaj čudno dol pritiska v križu. Enkrat in potem nič več. Ta pritisk ni bil niti malo podoben popadku, pričakovala sem namreč vsaj začetno menstrualno črvičenje, ki se potem stopnjuje, kot je bilo prvič. Preden sem se porihtala in končno spravila v posteljo, je bila ura 1.50 zjutraj (ja, ena tistih nosečnic, ki ni mogla zvečer zaspati J). Ko sem se ulegla na bok, sem znova začutila pritisk navzdol v križu. Pa sem še rekla otročku, kaj se zdaj toliko preteguje, da je to neprijetno, naj lepo spančka, ker je že pozno. Pa se je spet čez čas ponovilo. Aha, očitno mu moja lega ni odgovarjala. Obrnila sem se na drugi bok. Ležim….. spet enako. Hmmm, danes pa ne bom spala ali kaj. Občutek je bil tak, kot da bi se otroček v trebuščku raztegnil narazen, nogice od telesa proč in mi pri tem raztegnil maternico proti križu. Ni bolelo, je pa bilo neprijetno. Potem pa sem začela razmišljat, da je to bilo zdaj v nekem časovnem zaporedju, ti trije »popadki«. Usedla sem se na posteljo in čakala. In pride spet. Opa!! To pa ni bilo več kar tako, v pokončnem položaju še takega raztegovanja nisem nikoli čutila. Pogledala sem na uro, od prejšnjega popadka je minilo 5 minut. Zmedena sem šla iz spalnice in začela hodit po stanovanju, pripravila sem si listek in začela pisat popadke. Čez 5 minut spet. Ugotovila sem, da so to očitno popadki, čeprav takšnih še nisem nikoli čutila. Jaz ne morem reči, da sem takoj pri prvem vedela, da je to to. Rekla sem si, da bom lepo hodila sem in tja, ker hoja med popadki pomaga in bom vmes lepo prečekirala moj nahrbtnik za porodnišnico, če imam vse, kar potrebujem, če bo le slučajno treba kam iti. Sem si pa mislila, da se bo itak vse umirilo, ker kar na 5 minut pa se menda ja ne bodo začeli. Ampak popadki so si sledili, po petem po vrsti se je pojavil naslednji na 4 minute. Med popadkom sem globoko dihala in hodila, ni bilo hudo. Pol ure sem tako hodila po sobi sem in tja, ko so že iz 4 minut prešli na 3 minute in se je intenzivnost stopnjevala. Ura je bila 2.40, popadki pa na 3 minute. Med enim sem celo poskusila iti po stopnicah gor in dol, pa je dol še šlo, gor pa ne, tak da sem obstala in počakala, da mine. Par popadkov na 3 minute, ko se je naslednji pojavil že na 2 minuti. Potem pa sem začela resno razmišljat, da bo treba dragega zbudit, ker to pa bo mogoče počasi za odhod v porodnišnico. Še zadnjič sem pogledala v nahrbtnik, si osvežila obraz, razmišljala, da ko zbudim dragega, grem še pod tuš. Pa se popadek spet pojavi na 2 minuti. To pa ni več hec. Komaj sem prisopihala do dragega, ga zbudila in se mu nasmejala. Pravi, greva? Jaz pa ja, mam popadke na 2 minuti. Kot raketo ga je izstrelilo iz postelje, jaz pa sem že sopihala med naslednjim popadkom. Postajali so vedno močnejši, pritisk v medenici vedno hujši. V tistih trenutkih sem se spomnila vseh napotkov iz knjige Modrost rojevanja in se poslužila načina dihanja, kar mi je zelo pomagalo. Pri vsakem popadku sem se z rokami naslonila na mizo in v napol sklonjenem položaju dihala. Ko sem dragemu omenila, da se bom še stuširala, me je samo pisano pogledal in rekel, da ne, da greva, popadki pa so bili že tako močni, da sem si tudi sama premislila. Po poti iz hiše do avta sem predihala 3 popadke, tak da je bil dragi že presneto nervozen, da me spravi v avto, od koder bo imel on nadzor nad prihodom v porodnišnico. Ko sem se usedla v avto, sem si hitro nagnila naslonjalo čisto nazaj in se spravila na bok, ko je prišel naslednji popadek. Ooooooooo, to pa je bilo to! V trenutku sem se spomnila tistih hudih bolečin pri prvem porodu, ko sem vse popadke predihavala na boku. Dejansko isti popadek, vendar tako drugače občuten, če ležiš na boku ali če stojiš. Zato jih stoje nisem prepoznala. Poleg tega so se začeli kar močni popadki brez začetnega črvičenja, takšni kot takrat, ko ti dodajo umetne popadke ali ti predrejo mehur. Do naslednjega popadka sem se spravila na sedežu na vse štiri tako, da sem gledala v nasprotno smer vožnje. Pridno sem dihala med popadkom in vmes počivala. Dragi mi je dal mojo najljubšo glasbo zelo na glas, da me je prevzela in pomirila. Vedel je, kaj mora narediti, ker sem to glasbo želela tudi poslušati med dolgimi urami v porodni sobi in sem imela zgoščenko pripravljeno v nahrbtniku. Malo sem pozabila na bolečino in se lažje osredotočila na dihanje. Pot do porodnišnice ni trajala dolgo, a nekje na pol poti so se popadki začeli pojavljati na minuto. Ne rabim povedat, da je dragi vozil 140/uro, hehe… Jaz sem bila kar mirna, nič me ni bilo strah, pripravljena sem bila na vse. Edini strah, ki se me je za trenutek polotil, je bil ta, da mi bo babica rekla, da sem odprta šele kakšne 3 cm, jaz pa sem imela že tako močne popadke. V tem primeru bi verjetno izgubila voljo in obupala…za trenutek…potem bi me itak telo primoralo k sodelovanju. Ko sva pridivjala do Ptuja, nekje v 15 minutah in se vozila po ulicah mesta do porodnišnice, sem med popadki že začutila rahel pritisk navzdol, čisti začetek popadkov tiščavnikov, vendar sem misel na to odmaknila iz glave, ker sem mislila, da to čutim zaradi divje vožnje. Ko sva parkirala, sem imela popadke že menda na pol minute, saj sem od avta do mize za pregled imela kar 4 popadke. Ko me je babica zagledala na vratih in videla moje dihanje, je vedela, da ni hec. Dragi ji je že na vratih rekel, da imamo zmenjeno za ultivo, pa je rekla, da me mora najprej pregledati, da vidi, kako daleč sploh smo. Ko ni bilo popadka, sem se hitro preoblekla (tak hitro menda še nikoli ne J) in se ulegla na mizo. Pogledala me je in rekla: Veste kaj, mi ne bomo nič čakali na ultivo, tu bo voda šla in gremo rodit! Pogledala sem jo tak začudeno, da me je vprašala, če to ni v redu? Mene pa je skoraj kap! Jaz, ki sem prvič rojevala 8 peklenskih ur in se matrala tak, da sem mislila, da bom umrla, bom zdaj, po tej bogi uri popadkov, kar rodila?!?!? Kar tak!??!? Pa saj to ni res! Uspela sem samo izustiti, da ja, da je to super! Morala sem prilesti še do porodne mize, vmes me je spet zgrabil popadek, tak da sta me babici morali počakat, da sem ga sklonjena na mizo predihala. Potem me je med naslednjim popadkom na mizi pregledala. V tistem trenutku mi je odtekla voda. Rekla je: »Gospa, odprti ste 10 cm!« V roku 20 minut boste rodili, otrok se mora samo še spustiti za 3 cm. Jaz kar nisem dojemala, kaj se dogaja, zdelo se mi je nemogoče. Začeli so se kar močni popadki tiščavniki, ki sem jih lepo predihavala. Najprej štiri na enem boku, potem je prišel vmes dragi, ki se je moral še preobleči in nato še na drugem boku štiri. Babica mi je vmes snemala CTG, tak da me je zvok srčka mojega otročka umirjal med odmorom med popadki. Otrokovi laski so se med vsakim popadkom prikazali in potem spet izginili. Bila sem tako prisebna, tako spočita, da sem se med popadki normalno pogovarjala, med popadkom pa dihala.
Pri naslednjem sta rekli, da se naj uležem kar na hrbet in bomo pritisnili. Rekla sem: »Detece samo pridi že ven, prosim.« Pa je babica rekla: »Saj bo! Jaz vem, da bo.« Namreč, bala sem se pritiskanja, ker sem prvič pritiskala trikrat zastonj, pa otrok ni mogel ven. Mislila sem, da bo sedaj tudi tako dolgo trajalo. Še zadnjič sem pogledala svoj trebušček in se ga dotaknila. Preden je popadek prišel, sem ga še pobožala in rekla: «Še zadnje slovo od trebuščka!« in že sem morala začeti pritiskati. Zbrala sem vse moči in močno pritisnila, glavica je bila v trenutku zunaj. Babica je samo rekla, naj še enkrat globoko vdihnem in potem pritisnem in že je bila zunaj cela, v enem samem popadku. V hipu mi jo je babica položila na trebuh, tako vročo, tako spolzko in tako lepo. Neverjeten občutek blaženosti in sreče. Obrnjena je bila s trebuščkom navzdol in začela je jokat, ko jo je babica na mojem trebuhu brisala. Vprašala sem jo, kaj je. Pa je rekla, da ne ve in se mi nasmejala. Potem jo je obrnila in zagledala sva, da je pupika. Punčka!!!!!! Rodila sem punčko!!! Res sem bila zelo presenečena, ker sem bila 90% prepričana, da je fantek. Za spol nisva nikoli vprašala, dragi je ves čas trdil, da je punčka. In res je bila. Tako lepa, tako prečudovita, najina Teja! Ne znam opisati trenutkov sreče, ki sem jih takrat preživljala, zaradi lahkega in hitrega poroda, zaradi uresničitve vsega, kar sem si okoli poroda želela, do tega, da sem lahko sodelovala zraven, da sem vedela, kaj se z menoj dogaja, da sem dobila priložnost občutiti toplino telesa svojega otročka na sebi, kar mi prvič ni bilo dano. Takoj potem naju je dragi slikal, da bom te trenutke za vedno ohranila tudi na slikah, ne samo v srcu. Kar smejalo se mi je.
Potem je prišel zdravnik, da me je zašil. Babica mi je naredila epiziotomijo, da je Teja lažje prilezla ven. Medtem, ko me je šival, je babica očedila Tejo. Namerila ji je 53 cm in natehtala 4050 g, obseg glavice je imela 34 cm. Prava babika! Šivanje je bilo hitro končano, nato sem dobila Tejo v naročje za prvi podoj. Takoj se je priklopila in začela sesati. Kako nepopisno lep občutek. Prvič mi tudi dojenje ni steklo, zato sem si zdaj želela toliko bolj, da bi šlo. Počasi je tudi začela odpirat očke. Ima čisto črne laske in temne očke, tudi bolj temne polti je. Tako nasprotje Nejca, ki je imel čisto malo svetlih las in je bil svetle polti. Z dragim se hecava, da imava vsak svojega, Teja ima barvo las po meni. Potem smo uživali v skupnih trenutkih sreče in dočakali jutranji svit. Kot prvič se me je tudi tokrat lotila slabokrvnost. Dragi jih je opozoril na to že ob prihodu in so me potem res hodile čekirat vsakih 10 minut in se mi celo opravičevale za to, da me preveč gnjavijo. No, kmalu se mi je začelo meglit, tak da so mi morali dati infuzijo glukoze, ki so jo morali po eni uri menjati z močnejšo, ker mi tista ni pomagala. Pritisk mi je padel na 80/40, vrtelo se mi je. No, odnesla sem jo le z močno dozo glukoze in transfuzija krvi ni bila potrebna.
Na oddelku so bili vsi super, prijaznosti tam ni konca. Ni mi žal, da sem izbrala porodnišnico Ptuj, ker pri njih si dejansko oseba in ne samo številka. Sestre so nonstop na razpolago, pomagajo pri vsakem podoju, otroka ti pristavljajo in te učijo tako dolgo, dokler ne uspe mamici sami. Ginekologi in pediatri se s teboj pogovarjajo, ti vse razložijo, skratka, nimam ene pripombe nad njihovim delom.
Zdaj uživamo doma kot štiričlanska družinica, Nejc je Tejo zelo lepo sprejel. Ima jo zelo rad in kar naprej bi jo rad imel na rokah.
Kaj naj rečem – SREČNA SEM! Zdi se mi, da sem dosegla cilj svojega življenja in da lepše ne more biti. Imam dva krasna otročka in čudovitega moža, kaj še druga rabim? Moje življenje je izpopolnjeno in uživam v vsakem trenutku dneva.
|
|
|
|