|
Anonimen -> RE: Danes sem tako čudno.... (2.4.2007 23:04:36)
|
Sicer ne enako, v nekaterih detajlih pa vseeno podobno zgodbo imam tudi jaz. Moj Kamikaza je bil dolgo časa mama, jaz pa teta. Takorekoč. Kakor veš, sem šla 01.12.2005 na "porodniški dopust", 10.12.2005 sem rodila, 01.01.2006 sem šla pa nazaj v službo. To je bila skupna odločitev mene in Kamikaze, saj sva ugotovila, da se nama je to takrat finančno bolj splačalo in da smo se kot družina lažje organizirali. Robija nisem dojila, zato je bilo za Kamikazo vse toliko lažje. Kajti naredil je lahko vse, samo dojiti ga ne bi mogel. Jaz pa sem bila v nočni službi, dopoldan sem imela večinoma goro uradnih opravkov, popoldan sem spala, zvečer pa sem, če je ostalo še kaj časa, pregledala Janove domače naloge. In šla nazaj v službo.
Ja, družinsko življenje je trpelo in prepričana sem, da sem zamudila marsikateri trenutek v Robijevem odraščanju, ampak po drugi strani pa sem poskrbela, da nam, kot družini, ni bilo potrebno skrbeti, ali bomo imeli streho nad glavo in kaj v hladilniku. V proračun je z občasnim delom seveda prispeval tudi Kamikaza, ampak v prvi vrsti pa je bil mama in ata v eni osebi, takoj zatem pa še gospodinja. In ker sama takrat nisem imela posebnih planov (vsaj uresničljivih ne), sem mu prepustila tudi prednost pri izobraževanju. Poleg naštetega je hodil tudi k izobraževanju odraslih.
Posledica? Robi je pri 6-ih mesecih rekel "ata", besedo "mama" pa še danes težko spraviš iz njega, pa bo kmalu star 16 mesecev. Četudi imam čas, ga jaz ne morem uspavati - zaspi samo pri Kamikazi. Ko pridem jaz domov, redkokdaj priteče k meni. Kamikazo pa sliši že pred vrati.
Ampak kaj naj zdaj? Naš življenjski tempo in naše razmere so nam tako narekovale in takrat je bila to najboljša odločitev za vse. Trenutno je nekoliko drugače, upam pa, da bo do konca leta popolnoma drugače. Takrat bomo pa poskušali nadoknaditi vse, kar se še da. Vsestransko, ne samo pri Robiju.
|
|
|
|