|
nejcko -> RE: Vikanje ali vsesplošno tikanje? (2.6.2007 9:45:49)
|
Jaz sem obe svoji babici vikala, vikali so ju tudi njuni otroci. Eno sem videla 1x na leto, živela je v zelo "zabačenih" krajih, bili so zelo verni in to vikanje se mi je zdelo nekako logično. Drugo pa sem videla vsak teden, skoraj vse počitnice sem preživela pri njej, živela pa je le par km iz Lj. Da smo jo vikali, mi je bilo nekako samoumevno, vendar sem v sebi vedno to občutila kot nekakšno bariero. Ne vem, težko razložim, ampak resnično nisem občutila tiste pristnosti babica - vnuk, ampak je bila pač stara mati, oseba, ki mi ne more biti čisto blizu, oseba, do katere moram imeti neko distanco.
Jaz v bistvu vikanja ne maram in ljudje, ki jih vikam, so mi v bistvu vedno "tujci". Z vsemi, ki pa sem si blizu, skušam čim prej preiti na ti. Prav tako sem alergična, da kdo mene vika. Grrr
Sin, ki ima pet let in pol večino ljudi tika, tudi popolne neznance, sem pa opazila, da včasih koga tudi čisto spontano vika. Jaz ga na vikanje posebej ne opozarjam še zaenkrat, ga pa opozarjam na to, da ne more kar vsakega človeka ogovarjati in biti z njim domač (v smislu: "zakaj pa ti nimaš las").
Tudi v šoli učenci v 1. razredu učiteljice večinoma tikajo in kličejo po imenih, šele v drugem razredu otroke navajajo na vikanje odraslih.
|
|
|
|