|
Anonimen -> RE: Pogovori o spontanem splavu (6.2.2008 14:58:02)
|
pozdravljena sotrpinke....
tudi jaz se vam pridružujem z žalostno zgodbo, ki se je srečno začela konec leta 2007 in žalostno kočala 1.2.08....ponovno in že četrtič [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image]
Tokrat sem bila skoraj prepričana, da ne more it več nič narobe, saj so po 3ss odkrili pregrado in jo okrivili za moje izgubljene sončke...in so jo odstranili in sem ponovno zanosila...bila srečna in vesela, bilo mi je slabo in utrujena sem bila..pa kljub temu neizmerno srečna....pa so mi srečo iztrgali iz rok iz srca na drugem pregledu v 8t....še sedaj vidim pred očmi pogled ginekologinje, kako strmi v enkran in nič ne reče...potem mi pokaže moj fižolček in pove: "zrasel je, rokice,nogice, glavica....vendar srčka...srčka pa ni..." zavrtelo se mi je, solze so se ulile in moje srce se je za trenutek ustavilo....naprej ga je pognalo edino misel na mojga škrat, ki ga že imam doma...vse ostalo ni bilo pomembno...ne vem kako sem odšla iz mize, iz ordinacije, v avto in do moje mami....da so me oni odpeljali na urgenco.....ne vem vse je stalo, vse je bilo megleno....samo solze so tekle in tekle, kot da bi želel odplaviti bolečino, strah, obup, nemoč..... ZAKAJ JAZ???? ZAKAJ SPET?????? Zakaj mi je bil fižolček dan, če ne more ostati????? zakaj zakaj....100 jih je in še več in noben ZATO mi ne more odpraviti vse kar me tišči, boli v srcu in duši....
Vem da boste razumele, vem da ne boste obsojale in vem da me čutite...vsaka posebej in vse skupaj....in žal mi je zato, žal mi je da moram to bolečino in to grozo sploh doživeti....vse....
Mož hodi okoli mene, kot da sem iz porcelana, ne upa se me objeti, ker se začnem jokat, ne upa se me stisnit ker začne on jokat....jaz pa sedim gledam ven in dokler me škrat ne vrže v življenje, življenje stoji na mestu in jaz skupaj z njim...
Bojim se prihodnjosti, bojim se ponovno zanositi (pa tako močno si želim imeti najmanj tri otroke) ker ne vem ali moje srce lahko preživi še petič izgubo dela sebe????? Bo lahko bilo naprej??? Sedaj mora, mora za mojega škrata, ki je odvisen od mene in ki ga imam najrajši na svetu, vem da mora!!!! in bo, bo bilo še naprej, kljub bolečini in praznini v njem.....
Hvala ker ste brale in hvala za vse upanje.....
srečno
bila sem B.septembrka na forumu čvekajmo v veselem pričakovanju..... pa naj tako še tukaj ostane...
|
|
|
|