|
neli99 -> RE: Mamice po 35 letu (15.11.2007 14:46:28)
|
... sem bla že skor mal depresivna ... pol pa samo računalnik odprem, pa se že po enemu postu tako narežim, da sem že skoraj dobra. tele konzervne debate name učinkujejo bolje kot kerakol antidepresivna terapija ...[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image]
najprej sem zjutraj traumirala ko sem se spomnila svojih prvih mesecev z mojim sinom ... šele danes mi je kapnilo, na ker post men majrim odgovarja: pa daj nehi no neli ... sem vam hotela povedat, kako je blo ... zdej pa ne vem če bi vam. čeprav se mi pa zdi pošteno, da damo mesto tudi težkim stvarem. in meni drage moje je bilo prvih par mesecev s sinom eno najtežjih obdobij v življenju.
moj sine je prišel na svet in jokal ... kaj jokal- tulil vse 3 ure v porodni ... je prišla ena babca in rekla: prosim utišajte ga že no, boste zbudili cel oddelek ... in potem je tulil še na oddelki ... pomiril ga je šele un Primož z oddelka B v LJ ... ga je zavil v bubico, mu dal glukozo ... in tako je bilo potem ... ma praktično dokler ni shodil ... najprej je jokal zaradi prebave, ker ni znal zaspat ... jokal je ves svoj budni čas ... vsak dan sva mela en več urni maraton: dojenje, jok, pol spet dojenje, zato da je mal tiho, pa spet jok ... po več ur ... najhuje je bilo enkrat od 1h pop do 9h zvečer ... po pol leta pa je jokal že iz navade, nič ga ni dolgo zanimalo, ves čas ga je blo treba zabavat, nič ni mogel biti sam ... sicer je jokal iz pritoževanja ... povsod sem ga nosila za seboj, še na wc ... in ves čas sva bila zunaj, tam se je še najbolj pomiril ...
in jaz sem imala krize skoraj vsak drugi dan ... sem jokala, klicala vse prijateljice po spisku, da sem zdržala, pa vse sos telefone , da sem dobila malo opore ... in potem se je seveda poznalo na mleku ... in padla sva v začaran krog ...
no pa sem povedala ... sej je tega še veliko ... od tega, kako obupno bedno sem se počutila, da ne znam skrbeti za sina, ne znam podirati kupčkov, ne vem, ali se je najedel ali ne ... do tega, da je kakšna pametna duša na glas rekla, da pač ne znam ...
sem se morala skašljat ... sej danes je ta rana že zelo zaceljena, danes me ne zaboli več, kadar vidim ali slišim o pridnih dojenčkih ... me pa zaboli, če katera omeni kak jok, ali neprespane noči ...
samo ne me zdej narobe razumet ... nikoli mi ni blo žal, da ga mam je pa res, da na trenutke nisem imela več moči skrbeti zanj. danes sem večino tega nekako dala v en bolj temen kotiček sebe ... in še vedno je želja po otrocih večja kot je bila takrat kriza huda. zato pa je v meni želja, da imava čim prej vse otroke, kar jih misliva met ... da bo to težko prvo leto za nama ...
a joj ... ma sam punce, tut to je del življenja ... vsaj mojega ...
pol sva se šla pa danes zjutraj vpisat v vrtec ... sam to je pa že druga zgodba ... dost za zdej ...
a ja ... sem še v 1 kosu ... vilma pa natasaom ... mamo 1h do porodnišnice ... tok bom pa že mela cajta vmes, da napišem sms da gremo v rim ... boste zvedela, ko se bo začelo dogajat. [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley2.gif[/image]
|
|
|
|