|
Anonimen -> RE: kaj se dogaja z nekaterimi mamicami (17.10.2007 10:58:49)
|
Ponavadi ne komentiram poste na temo dojenja, ker je itak na koncu en sam kreg. Rada bi le napisala moja opažanja glede na prvi post. Mogoče najprej avtorici priporočam malo strpnosti, oziramo kako bi rekli, dobro je pomesti pred svojim pragom ali pa še lepše, živi in pusti živeti. Tudi tiste mamice, ki ne dojijo ali so prenehale.
Veš , s takim načinom kot si napisala , da smo mame , ki smo prenehale dojiti egoistične , da bi nam vrgla kaj v obraz (besede?) da nismo zrele, si me užalila. Mene osebno. Ti bom povedala mojo zgodbo. Veš, to je enako kot , da bi jaz napisala, da so tiste mame, ki ne pogledajo za vsak otrokov vzdihljaj k njemu - mame za v smeti.
No nazaj moji zgodbi. Mali se je rodil s skoraj petimi kilogrami, že prvih par minut po rojstvu se je prisesal in sesal -16 mesecev. Ja, vsako uro do dveh ur, dan na dan, noč za nočjo. Ko je bil star 13 mesecev sem zanosila , zbolela za bronhitisom in začetkom pljučnice. Prebolela , seveda brez antibiotikov (vse za zdravo, čisto mleko) in splavila. Domnevni vzrok: izčrpanost telesa, nezdravljena bakterijska infekcija. Ko sem prišla iz bolnice domov, sem čez par dni kolabirala, pritisk 89/54...cela panika. Odločila sem , da ga ne bom več dojila. Ker sem hotela spati. Ja spati. Ker sem hotela spet vzpostaviti stik z možem. Ker nisem zaupala svojim rokam, da ga bodo obdržale, ko mi ga mož n-tič dal v naročje, da ga podojim. Zdaj, ko gledam nazaj in pomislim, če bi ga prej nehala dojiti, bi lahko jemala antibiotike, bi bilo telo dovolj močno in bi obdržalo nosečnost, bi imela še eno malo žabico.
Tako, da draga Paštetov kruh, ne obsojaj vse počez. Uživaj v tistem kar imaš, saj sama vidiš kako krhko je. Želim vam se dobro, doječim, ne doječim, bivšim doječim, bodočim doječim, flaškarcam, tistim , ki ne morete dojiti pa bi, tistim , ki nočete dojite...vsem.
.
|
|
|
|