|
NoviOčka -> RE: Julijke 2007 - 6.del (14.7.2008 17:17:45)
|
Hočete slišat grozljivko povezano z včerajšnjo nevihto?
Odločili smo se, da bo mamica doma pospravljala, jaz pa sem s tamalo odšel v Arboretum. Sonček sije, tamala zaspi, jaz pa sem naredil tavelik krog okoli celega parka. Potem sva šla na igrišče, pojedla in ko sem jo hotel obuti v copatke (ker sedaj tooook hoooodamoooo), pogruntam, da sva enega izgubila nekje na poti.
Vreme je sicer bilo slabo ampak dežja od nikjer, jaz pa sem tako ali tako računal, da bova vsaj še kako uro v parku. Pokličem mamico pa se vseeno zmeniva, da prideva s tamalo domov. No, tam pred tistim drevoredom po katerem prideš notri/ven pa se jaz odločim, da bova vseeno šla še en krog, poiskat copatek in pokličem tavelko, ki se mi ne javi. Tega sem že navajen, nisem pa vedel, da se je cel čas trudila poklicati nazaj (jaz brez signala), da mi pove, da so po radiu napovedali hude lokalne nevihte.
Dežja še vedno od nikoder, še celo nekaj sonca sem videl na zahodu in mislil, da bodo šli oblaki samo čez. Vseeno sem pripravil prevleko za dež in potem sva hitro naredila še en krog. Za tiste, ki ste bolj domače v Arboretumu, prišla sva ravno okoli hriba, skoraj do velikega ribnika, ko so se začele strele. Dežja še vedno nikjer, jaz pa sem se vseeno odločil, da bom še bolj pospešil (dejansko začel teči z vozičkom), sploh po tem ko sem s hriba slišal zvoke lomljenja vej. Ko sva prišla do spodnjega ribnika (pri drevoredu proti izhodu) pa se je začelo.
Ustavil sem se toliko, da sem potegnil čez prevleko in jo zaježkal na voziček. Začelo je padati, jaz v polnem šprintu mimo spodnjega ribnika v drevored. Tu pa se je šele zares začelo, veter tak, da se na momente sploh nisem mogel premikati, nekajkrat pa mi je voziček že začelo vleči iz rok. Moker v momentu in v japankah sem nekako uspel odšprintati čez celoten drevored. V tem momentu se razen vetra in dežja ni dogajalo prav veliko, ko pa pridem do vhodnih vrat (max. 5 m do blagajne in strehe) pa mi neka ženska reče, naj stečem pod streho. Jaz že čisto brez moči še ravno zmorem tistih par korakov, ko 2m za nama, na tla pade prva večja veja. Otroka nekako spravimo v hiško, voziček ni šel skozi vrata, notri skočim še jaz potem pa sodni dan.
Tisti kostanji so kar padali okoli, po 10 minutah je bilo vsega konec in šele ko so punce odprle vrata sem videl kakšno srečo sva imela. Metrsko in več (obseg) drevje je kar poruvalo, veje vsepovsod, mislim tisti makadam je bil čisto prekrit s sesutim drevjem.
Večje sreče, mislim, da še nisem imel v življenju. Otrok živ in zdrav (še celo suh - proizvajalec vozička dobi pohvalni mail), jaz cel, avto cel (5m stran je izruvalo neko drevo)...
Neverjeten splet sreče/nesreče, neumnosti, hitrih odločitev, predvsem pa totalnih in, hvala bogu, srečnih naključij.
Od sedaj tamala praznuje rojstni dan 2 dni zapored, 13. in 14.7.
|
|
|
|