|
nina166 -> RE: Januarčice 2009 (13.11.2008 14:07:12)
|
sonček bom napisala mojo porodno izkušnjo, da si boš lažje predstavljala. Tudi jaz sem se bala prvega poroda. Sploh ko sem poslušala druge, kako grozno to boli, da so nekatere rojevale po 10 ali več ur in podobno. Najprej sem bila 100% prepričana, da bom imela EA. Potem pa mi je ena babica rekla, da ona ne priporoča nobenega posega v hrbtenico, če to ni nujno potrebno in da mi jo odsvetuje. Potem sem se nekako navadila na misel, da bom rodila naravno...saj če lahko vse bom pa še jaz. Sva pa z mojim šla vseeno na posvet k anestezistki...pregledala mi je hrbtenico in nama povedalal nekaj o tem postopku ter odgovorila na vse kar naju je zanimalo. Pa dala nama je neke papirje, kjer moreš podpsisat, da se zavedaš kakpna so tveganja in podobno. To sem jaz vse izpolnila, podpisala in dala v materinsko...za vsak slučaj. Potem pa sem bila do konca odločena, da bom rodila naravno. En dan pred porodom me je podnevi začelo malo špikat v trebuhu. Nič kaj hudega...tako kot kakšni srednje boleči krči. Sicer neprijetno, vendar nič kaj zelo boleče. Potem pa so me okoli 1 ponoči zbudili krči...spet nič kaj hudi, malo me je špikalo, pa na wc sem mogla hodit. Sem se malo sprehodla po stanovanu in ko je minilo sem zaspala nazaj. Potem sem dobre pol ure spala in spet, pa spet malo spala, pa me je spet špikalo in to čedalje pogosteje. Malo čez 5 zjutraj pa sva z mojim začela merit čas med enim špikanjem in drugim in ker je bilo konstantno na 5 min, sva se odločila, da grema v porodnišnico. Celo pot tja sva se še smejala, pa se hecala, da me bodo itak nagnali, ker to že ne more bit popadek, ker tako malo boli in da bodo rekli da paničarim. Samo sem rekla, da je boljše, da me naženejo kot pa da je kaj narobe. Bilo pa je to 10 dni pred pdp. Ko sem prišla v porodnišnico, sem se mogla it stuširat...to mi je zelo pasalo. Krči so bili še vedno kar pogosti 3-4 minute, vendar so se stopnjevali...bili so bolj boleči, še vedno pa nič hudega. Ko sem se stuširala, sem šla na ctg...vmes me je sestra spraševala kako mi je ime, kako je mojemu ime...svašta vprašanje, med drugim tudi kako izobrazbo imava z mojim in podobne bedarije. Po približno 15 min pride pogledat ctg, nekaj časa gleda in mi reče, da imam zanič ctg, da je čisto zgrešen. Že tako me je bilo strah kaj me čaka, ko pa mi je to rekla, pa me je skoraj kap. Sem se ful ustrašla, da je z sinom kaj narobe. Mi je rekla, da očitno spi, ker se nič ne premika. In potem se mi je začela metat po trebuhu, mogla sem vstat in delat počepe...v glavnem nič ni pomagalo. Nato sem šla k zdravniku, ki ni je naredil uz...kaj je gledal nimam pojma, potem pa me je še pogledal koliko sem odprta...bila sem odprta že 4 cm (kaj je to takrat pomenilo tako nisem imela pojma). Tega me je bilo blazno strah...pa sem preživela, res je kar bolelo, ampak ni pa to tak bav bav kot nekateri pravijo. Potem pa spet kup vprašanj, klistir in tuširanje. Najbolj se zdaj bojim klistirja. To pa zato, ker sem prvič po njem tako bruhala...bilo mi je tako slabo in sem vse izbruhala. Ob 6 sem prišla v porodno, babica me je priklopila na ctg, mi izmerila pritisk in verjetno še kaj, samo se ne spomnim. Vmes je prišel moj not v tisti smešni zeleni odpravi...je bil kot kak vesoljc. Potem sem dobila v roko 2 katetra...enega za zdravila proti visokemu pritisku...imela sem veliko previsokega, drugega pa če bi potrebovala še kako drugo zdravilo. Na drugo roko pa smo me privezali na eno napravo za merjenje pritiska, ki ti izmeri pritisk vsakih nekaj minut. Če ne boš imela visokega pritiska, potem tega ne boš dobila. In potem se je začelo. Popadki so bili čedalje hujši, čedalje pogostejši, vmes je prišel zdravnik in mi predrl mehur (to nič ne boli), enkrat je še preveril koliko sem odprta. In po 2 urah odkar sem prišla v porodno sem rekla za EA. Popadki so bili zelo boleči, jaz pa sem tisti trenutek razmišljala samo o tem kaj naj naredim da ne bo tako grozno bolelo. In takrat sem rekla, da hočem EA. Babica mi je še rekla, da mi lahko da še kaj drugega proti bolečinam, samo sem vztrajala, da hočem ea in pika. Potem je trajalo še kakih 20min (ne vem točno, ker se mi je zdelo da gre ful počasi), prišla je anastezistka in mi vstavila kateter v hrbtenico. Kako to izgleda nimam pojma, ker so me popadki tako boleli, da sploh nisem nič čutila, da mi karkoli vstavlja. Po kakih 10 min je to začelo delovat. To, da ti omrtvinči cel spodnji del in da nič ne čutiš je lari fari. Še vedno normalno čutiš popadke, samo v bolj blagi obliki. Pri meni je bila bolečina 50% manjša. Še vedno pa me je bolelo...res ne morem rečt, da pa me potem ni nič bolelo. Bilo pa je veliko boljše. In čez dobro urco se je že rodil moj mišek (meni ni EA nič podaljšala poroda). Jaz sem se za to pač odločila, ker sem med tistimi popadki mislila, da ne bom zdržala. Če bi že naprej vedela, da imam do konca samo še dobro uro, se verjetno ne bi. Jaz pa sem razmišljala samo na to, da bom mogla še več ur trpet take popadke. Ni mi žal da sem se tako odločila. Kakšen dan po porodu me je začela bolet glava...grozno bolet. Ali je bilo to od ea ali ne ne vem. Čisto možno, da je bilo tudi zaradi mojih težav s pritiskom, zaradi tablet, ki sem jih jedla po porodu...za zbijanje pritiska in proti vročini. Res ne vem, od česa je bilo.
V tej nosečnosti ne razmišljam o tem, da bi jo vzela. To pa zato, ker upam, da bo tudi ta porod tako hiter kot je bil prvi ali pa mogoče še kaj krajši. Če pa bi bil moj prvi porod res tako dolg kot so nekateri (več kot 5 ur ali celo več kot 10) pa bi se brez dvoma odločila za EA.
Na koncu se boš mogla odločit sama. Mogoče naredi isto kot jaz...greš na predavanja za vsak slučaj, potem pa se odločiš med porodom, če boš mislila, da res ne boš mogla drugače.
|
|
|
|