|
ronja -> RE: Januarčice 2009 (27.11.2008 10:51:16)
|
ronja moj je star že skoraj 6 let pa mu je oblačenje španska vas, mali je pa star 3.5 leta pa se vse sam zrihta - še dokolenke obuje - za vse sam, večji pa nič - po moje smo ga čist razvadl - ma bo že
Svašta! Ronja že sama prinese copatke, pa se že skoraj obleče - že da rokice v rokave, samo ji moraš rokav naštimat, da zadane luknjo, nogavice že gor tlači (ji še ne rata, ampak že probava,...) in sem ful vesela, da je tako! Ker vem, da ne morem met 2 nebogljenčkov hkrati, ker gre včasih lubi na teren in ga ni tudi 2-3 dni skup in hočem bit neodvisna - ker bi znorela, da mi bo tu skoz nekdo svetil zraven. Pa tudi se mi zdi, da je mala tako strašansko ponosna, ko nekaj zna sama, da bi bil prav greh ji to odrekat!
Sicer pa: so imeli svoje otroke in jih lahko razvajali kolikor jim je pasalo, jaz pa bom mojim punčkam in morebitnim fantkom pokazala, kako se lika, verjetno še predno bojo vprašali, vsekakor pa če bojo vprašali (tašča namreč lubiju ni hotla pokazat, češ da to bo že ona naredila[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/zmeden.gif[/image] - pa ji je večkrat rekel! Mislim, to se mi zdi čisto narobe, žalim slučaj! In mojih otrok pač ne bom tako razvadila,babice jih pa sicer lahko orto razvajajo pri sebi doma, vendar pa bojo pri nas doma naša pravila in pri njih ne bojo toliko časa, da bi melo to kak hud vpliv na vzgojo).
ulla, čestitke za taščo! No, saj se bo zrihtalo, počasi, pa z andahtjo, kot rečejo[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image]. Pri nas je tudi boljše, čeprav se pripravljam na ruker, ko se Lejla rodi. Že zdaj skoz poslušam, kako bo že ona takrat vzela Ronjo, pa ji vsakič lepo razlagam, da to sploh ne bo potrebno, ker se morata sestrici navadit, da smo vsi skupaj ena družina in da bosta lepo skupaj. Pa naslednjič spet proba[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image].
Jaz kakih globljih premikov se ne nadejem, ker sva se 1x s taščo pogovarjali o tem, kako reagiramo na probleme (sicer čisto o drugi zadevi, mogoče sem že pisala - o lubijevemu sodelavcu, čigar žena se je poškodovala pred kakim mesecem in je zdaj paraplegik in sem ji razlagala, kako je ta družina noro pogumna, kako so takoj začeli rihtat stvari, da bo lahko živela doma, pa gledajo možnosti za postavit dvigalo, pa preselili se bojo iz nadstropja v pritličje, ker živijo pri starših in je to možno,...)no, in takrat sem rekla, da se mi zdita oba (žena in mož) ful pogumna, da se tako soočita z dejstvi, takoj akcija, gremo popravljat, rešit, kar se rešit da, da nekateri bežijo pred problemi, tadva pa res noro - ju ful občudujem!!! In je tašča rekla, da so eni problemi, s katerimi se soočiš in taki od katerih bežiš. Čisto mirno ko špricer - ker jaz sem bila navajena, da če bežiš od problemov, jih tudi videt nočeš (tak dela moja mami, recimo), to še nekak razumem, pač če ne vidiš (čeprav zato, ker nočeš), potem se pač ne ukvarjaš z njim... Ne pa da jih dejansko vidiš, veš, da so, pa se lepo ZAVESTNO ODLOČIŠ, DA BOŠ OD TEGA PROBLEMA PA ZBEŽAL IN GA BOŠ LEPO IGNORIRAL! Tega pa moja pamet pri najboljši volji ne dojame... No, takrat mi je kapnilo, da je to pač njen način in da ga je najboljše sprejet... Da je pač treba situacijo obvladovat z dejanji, ker se zmenit ne bo dalo...
Ulla, pa ga konkretno položi, no, kaj pa te ovira pri tem?
|
|
|
|