|
tweetek -> RE: Junijčice 2008 - 4.del !!! (30.5.2008 12:27:44)
|
No, punce, mam zdajle čas pa vam podrobno napišem...
V petek 23.5. sva dobila zvečer obiske in sem celo popoldne pekla, pa kuhno pospravljala in tako naprej.... Pa skoz me je neki v križu špikal pa zmatrana sem bla, ampak se nisem kaj dost ozirala na to - ker sem imela v četrtek CTG pa je rekla da še nič kaj dosti ne kaže in da so ti popadki še nosečniški[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image]
Potem greva z dragim spat, jaz zaspim ko top ob treh ponoči se pa zbudim strašno švoh in tresoča in grem po štengah na WC in po štengah nazaj gor. Se uležem, potem pa kar naenkrat čutim da mi voda odteka. Sem še malo počakala, voda še kar teče... Men je začelo pa srece razbijat ko da sem stara 17 let in na večerji z Leonardom di Caprijem[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image]. Sem nežno in kar se da mirno zbudila dragega in mu rekla, da mislim d aje čas za it v P. Pa me pogleda malo zgrožen in reče "A res?". Sem mu rekla: ja res, voda mi je odtekla. No potem se je pa zbrihtal in mi ukazal ležat na boku, on je popokal moj že pripravljen ruzak za v P, dodal še kar je manjkalo, me obleku in potem vzel ženo v naročje in me nesu po štengah v avto - ker sva pač reveža mislila, da ne smem hodit ko mi je voda odtekla. Tko sva po dobre pol urce in pričetkom blagih popadkov prispela v ljubljansko porodnišnico, kjer sva spooznala da lahko hodim[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image] in sem šla v sprejemno lepo sama peš z brisačo pod ritjo ,ker je voda še kar tekla. Tam me je sprejela ena malo utrujena sestra, mi naredila CTG, me pregledala (nič ni bolelo), sem se preoblekla v seksi mrežaste spodnjice in zeleno spalno srajčko[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image] in šla v klistirnico. Tam je bla ena jako energična in ful prijazna sestra Marinka in me je malo poklistirala (ni blo tko hudo) in me pohvalila če sem zmeraj tko dobre volje... Potem smo pa po eni uri sranja ([image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image]) šli po moža in v porodno. Tako smo okrog 6 prišli v porodno, dobre volje, nasmejani in pripravljeni da oddelamo en šiht. Na začetku mi je mlada in ful prijazna babica naredila CTG, potem je prišla pa "moja" Slava" ki je bla mogoče malo bolj "stroga" ampak fenomenalna!!!! Prosila sem, da bi se lahko čim dalj gibala in sem tako prve dve uri popadke predihavala stoje, na žogah, čepe, naslonjena na moža - no potem sem se že sama preselila na posteljo kjer sem sedela, ker sem zelo težko ležala. Zdravnica, ki je bila tudi krasna, mlada, lepa in prijazna (piše se Blaganje) je presenečeno ugotovila da sem že 3 cm odprta in potem sem morala it ležat. Takrat so se moji popadki vsaj na CTG umirili, postali so bolj neredni,ampak začuda bolj boleči. Boleči so bili tudi pregledi, ampak me je babica vsakič opozorila, me potolažla da bo hitro in opogumila da se dobro odpiram. Treba je blo dodat še malo umetnih popadkov, hkrati sem dobila inekcijo proti bolečinam (na mojo prošnjo bolj malo, da bom pri sebi), z babico Slavo pa sva dihali ko kužka[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image]... Kmalu potem se je začel "ta ornk" šiht - popadki so si sledili zelo hitro, jaz sem predihavala, mož me je masiral po križu (mu je zdravnica dala žogice in masažno olje), ves čas mi je govoril o tem kako je vse lepo in prav in da sem sproščena in da ne boli - in v kombinaciji z še eno dozo protibolečinske (nisem bla nič zadeta) sem se uspela odpret dovolj da sem lahko začela potiskat. Takrat so me dali v sedeči položaj kot sem prosila in takoj sem se počutila mnogo boljše in bolj pripravljeno na potiskanje - v drgem potisku me je babica prerezala, v tretjem so se že vidli laski, v četrtem je bila glavica zunaj in po petem pritisku so mi na trebuh položili našega sončka!!!! Ura pa je bila 11:05. Od tam naprej je bilo vse čudovito - šivanje me je bolelo čisto čisto malo (sem smao enkrat rekla ajs), zašila me je ful lepo in ko so nama vsi čestitali in je bil otroček urejen smo se še zmenili da pridemo spet in poslikali potem pa sva uživala blažen mir z najinim sončkom....
Še ko sem rojevala in so bili tisti "ta hudi" popadki, me je babica vprašala če bom čez dve leti spet prišla in sem brez oklevanja rekla: takoj podpišem! Tako da res ni hudi, bolečina je obvladljiva in se stopnjuje počasi poleg tega pa ves čas veš da je smiselna - vsak popadek te prirpelje bližje k vajinemu zakladu. Bejbe, pejte rodit, super je!
|
|
|
|