|
Žaža -> Danes bi bil moj PDP, namesto tega pa moja porodna izkušnja! (15.3.2005 10:06:55)
|
Kot sem že napisala, smo dobili novo sončico Zojo, in sicer 26. feburarja ob 21.16!
Pa gremo od začetka.
23. februarja sem imela kontrolo pri svoji g. in ker mi je namerila zelo visok pritisk (pa ne prvič) - 160/95, mi je priporočala, da grem naslednji dan v bonišnico na kontrolo pritiska.
In sem seveda šla. Ob osmih zjutraj so začeli in potem so mi vsako uro merili pritisk. Začela sem pri 120/80, po petih urah pa mi je narastel na 150/100. Predlagali so mi, da ostanem v bolnišnici, ker lahko bi se otročku slabo godilo. Tega me je bila največja groza, kajti doma sem pustila hčerko, ki naj bi še isti vikend praznovala 5 rojstni dan. A misliti sem morala na še nerojenega otročka in sem se sprijaznila.
TAko so mi od srede, ko sem bila sprejeta pa do petka merili pritisk do 7 x na dan, druga pa nič. Skoraj bi izgubila živce, saj mi je pritisk venomer rasel, dobivala nisem nobenih zdravil, samo ležala sem tam in bila iz minute v minuto bolj depresivna. 2 x na dan so mi naredili tudi CTG in 1 x na dan UV.
No, v petek, torej 25. februarja pa se je ena od zdravnic končno odločila da nekaj naredi. Na UV je ugotovila, da je malo premalo plodovnice, pa dopoldanski CTG ni bil ravno optimističen in je za naslednji dan na bolniški list napisala - INDUKCIJA!!
Naslednji dan so mi ob 10.30 vstavili gel za pospešitev popadkov. Po pol ure sem dobila menstrualne krče, ki so se ponavljali najprej na 10 minut, potem pa na 4. Niso pa bili nič bolj močni. Ob cca 13.30 so me peljali v porodno sobo in me tam za eno uro priklopili na CTG. Popadki so bili še vedno enaki, odprta sem bila le 1 cm. Nato sem se lahko šla malo sprehajat in ob 16.00 se je zdravnica odločila, da mi predre mehur ali pa me pošlje v sobo. Ker je bilo moje dete še zelo visoko je bilo prediranje mehurja zeloooo boleče in nič kaj prijetno opravilo, ki pa ga je zdravnica ocenila tudi kot neuspešno. A po dveh naslednjih popadkih mi je le odtekla voda. Takrat sem si prav odahnila, saj res nisem želela, da se mi ponovi prva porodna izkušnja, ki je trajala 27 ur (ker se popadki niso stopnjevali in se nisem odpirala).
Takoj sem poklicala moža, ki je bil v minuti pri meni in ob 17.00 so mi dali še infuzijo. Nato se je začelo 4 ure in pol krutih bolečin, ki jih iz prvega poroda nisem poznala, moledovanje za epiduralno, na koncu že za carski rez, a uspelo nam je brez vsega, le z dvema protibolečniskima inekcijama, ki sta bili bolj za podporo mojemu psihičnemu počutju, kot proti bolečni.
Naj povem, da je druga porodna faza trajala pri meni le 2 popadka, tretja pa prav tako. Presredek so mi prerezali minimalno in šele takrat, ko je bila glavica že zunaj, saj je naša pupa imela zelo velik trebušček. Nekaj težav je bilo s posteljico, ki se ni hotela odluščiti in so to marali storiti ročno, pod narkozo. Vse se je v redu izteklo, šivi so bili že naslednji dan skoraj popolnoma zaceljeni, in četrti dan sva s sicer visoko vrednostjo bilirubina odpeketali domov. Kontrola čez teden dni je bila ok, zlatenica je izvodenela, sedaj se pa cartamo, cartamo in cartmo.
Naj povem, da sem se dolgo odločala kje bom rodila - v MB ali na Ptuju in usoda je hotela, da sem nenačrtovano pristala v MB. Ni mi žal, imela sem krasno babico moškega spola, po imenu Bojan (zares mu velja vsa pohvala). Druga porodna izkušnja v MB je popravila prvo, le da je bila 500 % bolj boleča.
Prva hčerka, Žana je praznovala rojstni dan brez mene, a naslednje leto bomo praznovali kar dva skupaj, kajti Zoja jo je le za en dan prehitela.
ŽAža
|
|
|
|