|
CIPRESA -> RE: Decemberke 2008 - 2.del (20.11.2008 12:49:44)
|
Pa še moja porodna zgodba.
Moja prva nosečnost je bila stresna že od začetka. Krvavitev se je pojavila že v 6t nosečnosti in potem vsakdan opazovanje ali je vse vredu ali ne – to me je psihično ubijalo do konca.. Na moj PDP sem bila poslana v KR porodnišnico na CTG, kjer je bilo vse vredu in so me poslali domov, 3 dni čez rok so me naročili na ponovni CTG + amnioskopijo. CTG je bil vredu a na amnioskopiji so mi povedali da me niti ne morejo dobro pregledati ker sem popolnoma zaprta, MV je trd in skoraj zacementiran in bo potrebo še malo počakati…………tako sva z možem hodila tja vsak drugi dan in stanje se ni popolnoma nič spreminjalo. Deseti dan čez rok so po ponovni amnioskopiji ugotovili da se stanje ne bo samo od sebe spremenilo popolnoma nič in so me poslali na preindukcijo ( vstavili so mi tableto v nožnico za pospešitev odpiranja MV). Tam sem ležala cel dan brez hrane a stanje je bilo poplnoma enako. Zvečer so me prepeljali na oddelek in drugi dan ponovno v porodno in tableto v rit. Spet cel dan brez hrane za vsak slučaj če bi se porod začel……..pa se ni in spet tiste besede »gospa vam ni pomoči, nikamor se ne premakne«. Vsega sem imela že dovolj in ker je bil petek sem komaj pregovorila zdravnika da me čez vikend pošlje domov. In sva šla domov. Sobota in nedelja sta minili brez težav brez špikanja ali rastezanja edino malo krvavkaste sluzi sem imela pa še to od vsega vstavljanja tablet in amnioskopije ki je bolela ko hudič. V ponedeljek zjutraj pa spet nazaj z upanjem da tokrat pa bo saj sem že 14 dni čez rok. Ponovno na amnioskopijo in zopet ugotovitev da je MV čisto zacementiran da ni niti omehčan, za povrhu pa je nekaj narobe z plodovnico. Me peljejo hitro na UZ in ugotovijo da jo je le še za par kapljic in da je popolnoma mlečna in da bo najkasneje drugi dan potrebno sprožiti porod. Odločijo se da mi ta dan vendarle še dajo eno tableto v rit in vidijo če bo vsaj malo popustilMV in se zmehčal. A zvečer ugotovimo da nebo nič in da jutri rodim, kar bo pa bo. Zdravnica mi še reče »pripravite se saj boste rojevala en dan glede na stanje ki ga imate«. No lepa spodbuda si mislim pa vseeno sem bila še vedno optimist in sem samo razmišljala o tem da bom imela drugi dan takle čas že mojo malo štruco v naročju.
Pa pride moj dan, zjutraj me odpeljejo v porodno mi dajo klistir in sem ob 9 uri že pripravljena v porodni na postelji. Še vbrizgajo umetne popadke in me pustijo pri miru. Tudi moj mož je takrat že prispel v zeleni opravi do mene. Na vsake toliko časa me je še prišel pogledat dežurni zdravnik in majal z glavo. Po eni uri pa se je začelo, popadki so prijeli zelo intenzivno in hitro, imela sem pogoste in kar močne in vsak naslednji je bil še močnejši in zmerom manj časa za počitek. Kar ni in ni se umirilo. Kje so zdaj tisti popadki na 1 uro pa na pol ure pa potem zmerom manj in manj……..mojih se ni dalo niti približno kontrolirati ampak so bili na 10 min, pa potem že na 5 min,…..predihavala sem jih do3h popoldne ko je prišel spet dežurni zdravnik in rekel »zdaj se boste šele začela odpirat, MV se je omehčal« KAAAAAAAAJJJJJJ, jaz sem mislila da bo rekel zdaj boste rodila?????? In spet odšel skozi vrata, in spet dihanje in bolečine za znoret do 4h, ko je imel moj mož vsega dovolj. Stopil je do zdravnika in ga prosil da me vsaj za 15min. uspavajo ker nemorem več. Izmučena sem bila totalno in tudi atoma moči več nisem imela za predihavanje popadkov kaj šele da bi imela moč na koncu otroka iztisniti iz sebe. Pa so mi vbrizgali neko stvar v žilo po kateri sem bila popolnoma zadeta in sem zaspala za 15 min. Moža so poslali ven na sveži zrak da se malo nadiha mene pa pustili da se odpočijem. Počitek ni trajal dolgo saj so se popadki vrnili, še hujši in še močnejši…….spet dihanje in spet upanje da bo šlo. Ob 7h zvečer je prišla babica in me na roko probala odpreti med popadki. To je bolelo še bolj kot sam popadek in tako dalje do 10h zvečer ko sem končno slišala glas babice »zdaj bomo pa rodili«.Od kje sem pobrala še tisto moč da sem spravila ven našega Žiga sploh več ne vem. Sanjala sem o tem stavku že od tretje ure popoldne in končno se je tudi meni rodil moj mali sinček. Potem se spomnim ko so mi privezali noge na posebna stojala ker sem se vsa tresla, da bi me lahko zašili in malega Žiga položili k meni v naročje. Potem itak ni bilo več pomembno kako je bolelo in koliko je bolelo le da je bil ob meni. Nisem se ga mogla nagledati in sem mislila da je vsega slabega konec…………pa ni bilo. Drugi dan je do mene stopila pediatrinja in mi povedala da ima moj sinček zelo nizko vrednost trombocitov in da bo urgentno prepeljan v Ljubljano v pediatrično kliniko na intenzivni oddelek kjer ga bodo spremljali da ne izkrvavi. Zdaj se mi je pa res vse sesulo, saj nisem mogla verjet njenim besedam, končno po tako dolgem času dobim v naročje mojega otroka in potem mi ga odpeljejo………..kako je minila noč v porodnišnici in zraven prazna posteljica..in jok drugih otrok, ti pa ga nimaš ob sebi…..groza. Na srečo so se me drugi dan v porodnišnici usmilili in napisali odpustnico da grem lahko čimprej do moje male pikice. Pojedla sem kup tablet proti bolečinam in sva šla v LJ kjer sem na intenzivnem oddelku zagledala mojo malo pikico priklopleno na vse možne aparate. Samo božala sem jo lahko in govorila da bo vse vredu da bo kmalu z mano doma. In res je bilo tako po 10 dneh so se trombociti sami začeli tvoriti in kmalu sva našega Žiga odpeljala domov. Hvala bogu se je z vsemi zapleti le izteklo tako da smo sedaj vsi zdravi. Tokrat si želim da bi mi bilo vsaj malo prišparano in mogoče se kateri zdi da preveč kompliciram z porodom sedaj drugič ampak če imaš enkrat tako izkušnjo si potem bolj razdražljiv in manj optimističen. Vseeno upamo na najboljše v drugo.
|
|
|
|