|
Blacky30 -> RE: Julijske čveke 2008, III. del (24.10.2008 21:24:08)
|
IZVIRNO SPOROČILO: lidija***
Blacky- vem, da ni namenjeno meni, samo prosim razloži kako to misliš?[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley9.gif[/image]
..........Mater, so nam vsem uspeli sprat možgane s tem dojenjem. Jaz zdaj že počasi okrevam.....[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image] ..............
Ja, točno tak, kot je mojcek napisala. Če ne dojiš, si najslabša mama na svetu! Za to se potrudijo povsod, pediatri, ginekologi, mediji, psihologi, babice v P, medicinske sestre, tete, mame, ome, babice, strici, neznanci, vsak, ki ima 5 minut časa![image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/hudicek1.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/hudicek1.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/hudicek1.gif[/image]
Jaz sem pri Nejcu padla v totalno depresijo zaradi tega, ker nisem mogla dojit. Sem imela ful težek porod, zraven prebolevala gnojno angino z 39 vročine, končalo se je z mojim padanjem v ..... in reševanjem s takojšnjo transfuzijo, telo mi je shiralo, skratka že zlajnana zgodba, dojenje ni steklo, ker prav niti za sebe nisem vedela. Dojit me tudi nihče ni naučil, sem si potem sama naročila nastavek, da sva se s tem matrala v P. Ker pa je že drugi dan začel hujšat, so ga začeli šibat z dodatkom in ko sva prišla domov, je bil že tako navajen flaške, da zize ni hotel imeti. Skratka, bilo je zelo grdo in se ne rada spominjam tega. In ker sem potem morala prešaltat na flašo, če sem hotela sitega otroka, sem se tak žrla zaradi tega, da sem postala depresivna. Težko je to nezmožnost, neuspešnost, nemoč opisati, ko nisi dovolj za svojega otroka. Če tega ne bi doživela na svoji koži, ne bi verjela, kaj lahko to naredi s teboj. Preden sem šla na prvo posvetovalnico, mi je teta samo btw. omenila, naj se pripravim, kaj bom rekla, ker ne dojim. To me je tak zdrmalo, da celo noč nisem spala, bruhala sem od nervoze in naslednji dan bila tako nervozna, da sem se cela tresla, preden bi morali iti. Me je mož že hotel doma pustit, ker je skoraj živce zgubil poleg mene. Sem več na wc-ju driskala od nervoze kot rihtala Nejca za odhod. To so bili vse znaki depresije, ki se me je lotila in me držala vse do konca 3. meseca starosti, ko sem začela počasi lesti ven iz tega. Samo bognedaj, da me je kdo vprašal, če dojim in po mojem negativnem odgovoru dodal Zakaj pa? - Gotovo, sem že bila spet adijo za en teden. Vedno znova in znova sem se pobirala in spet padala.
Zato sem bila toliko bolj vesela, ko sem Tejo začela uspešno dojiti. Pa sem spet imela z vseh strani: Pa imaš dovolj? Glej, joče, ker je še lačna, daj ji dodatek....spet se dojita???.....jaooooo[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/hudicek1.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/hudicek1.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/hudicek1.gif[/image] Pa jih nisem poslušala, potem pa se je začela kalvarija z izgubljanjem mleka, ki jo hočem čimprej pozabit. Nekaj časa o tem sploh nisem hotela govoriti, ker sem se bala, da se ponovi zgodba od prvič, da se bom preveč sekirala. A ni tako, zdaj mi je bolje....se sekiram, a ne tolko, ker gledam na to z druge strani - srečna sem, da sem jo dojila vsaj 2 meseca in pol. Tudi to je nekaj!!!![image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image]
Sorry za celo litanijo, moje izpovedi so ponavadi take.[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image]
|
|
|
|