|
neboglasnica -> RE: Julijske čveke 2008, III. del (27.10.2008 21:25:18)
|
IZVIRNO SPOROČILO: lunica24
neboglasnica, potem verjetno ni nič narobe, če zaspi pri majhni lučki? mislim, da ne bi zamenjal noč za dan. še to se nam manjka [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image] [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image] [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image]
sam ne, dans bo spal do 7, ker je dobil zgoščeno mleko!
Kako že pravijo? Iz tvojih ust v božja ušesa?
Ne, nič ni narobe. Sem sicer brala enkrat, da pri prižgani luči ne smejo spati, nekaj zaradi oči, da ni dobro.
Bom semle prilepila en e-mail, nad katerim se je vredno malce zamisliti. Velja sicer bolj za šolnike, ampak tudi drugi starši dobrodošli...
> Naj to malo zaokroži, pa upam, da pride tudi kakšne bistre glave na
> ministrstvu.
>
>
> Otrokove pravice?! P.S. Avtorica piše na blogu z naslovom »polna glava«.
>
> Včeraj mi je znanka na pevskih povedala tole (resnično) štorijo:
> Oče je bil klican v šolo, kjer so mu povedali, da je njegov 14-letnik
> popustil na celi črti in ga bo treba malo priviti, če želijo, da
> izdela. Ker se september še niti ni iztekel, je oče domov prišel
> precej slabe volje, sina soočil z vsem, kar je izvedel in zelo na
> hitro postavil nova pravila. Med drugim tudi zaplembo računalnika.
> Sine se je seveda uprl in ker je imel oče že vsega zadosti, ga je malo
> močneje prijel in zelo glasno ponovil, kako bo po novem. Sin je kmalu
> zatem poklical 113, prijavil očetovo nasilništvo in policaji so bili
> tam "za oka tren". 300€, če nasilnež plača takoj, sicer 600€.
>
> Če bi bil to moj sin, bi naslednji dan klicala ministrstvo za družino,
> se pozanimala o minimumu, ki ga je treba otrokom nuditi in potem iz
> hiše odstranila (prodala, uničila, podarila, kajvemkaj) vse, kar ta
> minimum presega. Potem pa naj uveljavlja svoje pravice, smrkelj
> mali!!!
>
> Danes je petek. Hvalabogu. Danes sem se sredi delavnika sesedla v
> pisarni ravnateljice in prosila za injekcijo močnih pomirjeval.
> Dovolila mi je, da se zjokam in šla medtem v razred namesto mene…
>
> Poleg avtista in kupčka učno precej revnih otrok imam v razredu
> razvajenčka, ki ne priznava nobene avtoritete. In za svoje afnarije
> izbira trenutke, ki jih zase rabi otrok z avtizmom, ki se ne more
> odločati. Staršem sem ponudila že kar nekaj idej, kaj bi lahko
> naredili, da malega spravijo v red, pa ne zaleže. Zdaj bom zahtevala,
> da ga hodijo iskat po pouku, pa naj to uredijo kakor vejo in znajo.
> Ali pa naj ga prevzame sam gospod minister, ki najbrž po poklicni poti
> še ni stal v razredu. Meni je dovolj. Ne morem več. Po petih letih v
> osnovni šoli. Ali bolje - po štirih tednih novega šolskega leta. Vse,
> kar mi uspe zgraditi, mi podrejo pametne glave z novimi pravilniki o
> takšnih in drugačnih pravicah. O dolžnostih povedo bore malo.
>
> Na roditeljskem sestanku sem od staršev poslušala, kako naj vzgajam
> njihove mladičke. Naj nikar ne govorim o kazni, bodo vsi zamorjeni,
> naj jim ne dajem dodatnih nalog, se jim bo šola priskutila, naj sploh
> ne omenjam kazni, ki smo jih bili dvajset let nazaj deležni mi, je
> skrajno neprimerno, zastarelo, to ve že vsak. Kazen naj bo poravnava,
> tako kot temu rečejo učenjaki sodniki, kazensko sedenje je pa tako iz
> mode. In zakaj morajo pravzaprav po hodnikih hoditi v tišini. In, še
> bolj noro, zakaj morajo v jedilnici jesti v tišini?! Saj nismo
> švicarski internat, za božjo voljo. In kaj je narobe, če se na igrišču
> obmetavajo z okrasnim lubjem?? Otroci so razigrani, pustimo jim vendar
> veselje, obnašajmo se svetovljansko, ne uničimo jim teh nekaj let
> brezskrbnosti z zahtevami, ki jih uboge ranljive dušice ne morejo
> izpolnjevati.
>
> Lahko bi pisala in pisala, pa ne bi napisala vsega, kar starši vedo
> povedati na takih sestankih.
>
> Vsakič me srbi, da bi jim povedala, kako je bilo, ko sem delala v
> mladinskem domu. Ali pa takrat, ko sem se dnevno srečevala s starši
> mladih odvisnikov, ki so si predolgo zatiskali oči. Da bi opisala
> smrtno grozo matere, ki ni verjela, da njena hči kadi travo, kaj šele
> kaj drugega, dokler je ni našla na stranišču komaj zavestne s
> steklenimi očmi, ki so prosile samo eno: NARIŠI MI ŽE KONČNO TISTO
> MEJO, DA BOM VEDELA, DO KJE GREM LAHKO!!!!
>
> Ideja o UNICEF-ovih varnih točkah se mi je zdela super. Zdaj jo
> živimo. Zdaj razvajenci nad svoje starše pošiljajo policijo, ker so si
> stari dovolili reči eno vzgojno ali dve. In užaljene punčare, ki ne
> morejo preboleti, da jim ob ločitvi staršev ne pripada prav čisto vse,
> kar so si zamislile, prijavljajo mamine nove prijatelje kot spolne
> iztirjence. Nihče ne preveri, prijava pade, raziskava, obravnave…
> Prišli smo v čas, ko bodo nedolžni odrasli morali svojo nekrivdo
> dokazovati z vsemi sredstvi, medtem ko bodo razvajenčki za vogalom
> lizali lizike in se smehljali…
>
> Ob misli, da imam pred sabo še kakšnih 25 let delovne dobe, me stisne
> v prsih. Pa sem imela rada svoj poklic in ga v resnici še vedno imam.
> Ampak v sedanjih razmerah ne bomo preživeli. In danes bom bolj malo
> spala…
|
|
|
|