|
Tanja74 -> RE: zakaj ne dojite (17.11.2008 0:19:59)
|
Jaz sem svojega otroka dojila približno 14 dni, ob dodajanju AM. Potem pa enostavno ni šlo več.
Problem je bil v tem, da so otročka takoj po porodu (samo pokazali so mi ga) zaradi komplikacij odpeljali na intenzivno. Prvič sva se zares videla po približno 12-ih urah. Vmes so ga valjda nahranili z AM. Ko je prišel k meni, je bil tako zmeden (seveda jaz tudi) in ko je bil lačen, ni in ni znal zagrabit dojke. Vmes je tako jokal, da je od izmučenosti zaspal. Seveda je sledil dodatek. Ko je končno koliko toliko zagrabil, je šel spet na intenzivno zaradi močne zlatenice. Potem je itak samo spal. Ni imel niti toliko moči, da ko je bil lačen, da bi lahko sesal. Takrat so ga sestre začele hraniti z brizgalko.
Ko pomislim sedaj, bi si takrat lahko črpala mleko in bi pil moje. Ampak sem od vseh teh "selitev" ( na intenzivno so ga odpeljali 3x, v bolnici sva bila 11 dni, jaz pa pred tem že 19 dni), od bolnice, od poroda, itd. bila že tako pod stresom, da ko je prišel čas dojenja, nisem iztisnila niti kapljice! In spet je sledilo AM.
Naj še povem, da sem rodila v MB, kjer 100 na uro forsirajo dojenje. Vse je super, če dojenje steče kot je treba. Jaz sem se tam počutila kot najslabša mama na svetu! Noben(a) P mi ni rekla direktno, ampak med vrsticami so mi pač dali vedeti, da očitno nočem dojiti. Potem sem postala živčna že, če mi je kdo samo omenil dojenje!
Problem je bil v tem, da je moj otrok ob takem "dojenju" toliko izgubil na teži, da je moral imeti posebno nego, zlatenica pa je postajala vedno močnejša!
Potem sem se odločila, da se ne bom več mučila. Začela sem z AM, 1x na dan sem mu dala obrok načrpanega mleka (v celem dnevu sem si načrpala za en obrok!), po 14 dneh pa samo še AM.
Od takrat lepo napredujemo, dojenček je zadovoljen, jaz tu pa tam še preslišim očitke in začudenje "super mam", kako to, da ne dojim.
Mislim, da ni vedno odločitev mame, dojiti ali ne. Zame je bil porod vse prej kot lep, ker je bilo toliko komplikacij (streptokok, ovita popkovnica, aspiriranje, na koncu oživljanje), potem ves čas strah, ali bo z mojim dojenčkom vse vredu. Vse mamice so imele dojenčka pri sebi, jaz sem ga lahko hodila samo gledat, ko je ležal za steklom, priključen na aparat za kontrolo srčka, s cevko za aspiriranje... Ko pomislim, pod kakim stresom so mamice, ko je nosečnost super, vse vredu, potem komaj čakaš porod, da spoznaš svojega sončka, potem pa vse narobe!
Zato mi lahko razne pametne zagovornice dojenja krepko dvignejo pristisk, ker ne poznajo ozadja, zakaj pač nekatere mamice ne dojimo. Verjamem, da ene pač nočejo. Pri nekaterih pa je splet okoliščin bil takšen, da pač ni šlo. In nimam slabe vesti!
ps
joj, sem se razpisala, ampak ta tema me še vedno "razpali" [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/hudicek.gif[/image]
|
|
|
|