|
cursa -> RE: vprašanje za tiste, ki so že rodile (28.11.2008 14:58:28)
|
Meni se je vse skup pričel z zelo močno krvavitvijo in enim mini popadkom. Čist sem bla panična, ker je kri kar lila iz mene. Na poti do porodnišnice sploh nisem mogla govorit od strahu. Mož me je vso pot spraševal kako sem, mi govoril, da naj se pogovarjam. Oba naju je skrbelo. Šele teden po prihodu iz P, sem mu omenila, da sem se na poti spomnila, kako sva pred leti brala Sanjsko knjigo in, da v njej piše, da bo zelo mlad izgubil ženo. Mi je priznal, da se je tudi on tega spomnil, pa me ni hotel strašiti. Vsak pri sebi sva premlevala.
V P so me ob 21.15 sprejeli na opazovanje, ker naj sploh še ne bi rodila, ker ni bilo ne duha, ne sluha o popadkih. Moža so poslali domov, mene pa v porodno na opazovanje, ker niso imeli pojma od kje se je pojavila krvavitev. Sem in tja se je pojavil kak popadek, vendar nič posebaj omembe vrednega. Na vsake toliko časa me je prišla pogledat babica in nekaj minut do ene ponoči mi reče, da če želim, da je mož pri porodu, da naj ga kar pokličem, ker sem že 4 cm odprta. Mi sploh ni bilo jasno kako, saj me sploh ni nič bolelo.
Potem pa se je nekje okoli druge ure naprej pričelo zares. Popadek za popadkom. En kup bolečine. Niso me klistirali, ne obrili, niti nisem dobila nič proti bolečinam, nobenega umetnega popadka. Tudi to sem pomislila, da me na tisti mizi ne vidijo več in kaj mi je bilo sploh treba tega. Ob 3.45, ko sem pa rodila deklico, je bolečina izginila. Še danes po 18 dnevih ne razumem kako je izvenela. V trenutku, ko se je najina deklica porodila, bolečine ni bilo več. Le noge so se mi tresle, bolečine pa...
Preplavila me je le sreča in, kar žal mi je tistih čudnih misli zadnjo uro pred rojstvom najine pikice. Če sedaj pomislim za nazaj, bolečina sploh ni bila tako huda in se je splačalo potrpeti.
Na srce ti polagam, ne obremenjuj se preveč. Po bolečini pride veselje.
|
|
|
|