|
blaža -> RE: Februarski sončki - 10. del (16.2.2009 20:06:55)
|
Evo nen hud vic za Stipeta.
Tega sem dobila danes po e-mailu. Govori pa o pasulju...
Nekega dne sem spoznala prekrasnega moškega in se zaljubila vanj. Ko je postalo že jasno, da se bova poročila, sem se odločila da neham jesti pasulj.
Nekaj mesecev kasneje, na moj rojstni dan, se mi je pokvaril avto ko sem se vračala domov iz službe.. Z obzirom na to, da sem živela na vasi sem poklicala moža in mu sporočila, da bom zamudila domov ker se moram domov vrniti peš. Tako sem ob poti zagledala majhen lokalček iz katerega je tako zelo dišalo po pasulju in enostavno se mu nisem mogla upreti.
Ker sem imela pred sabo še velik zalogaj poti, sem se odločila, da malo postanem, saj sem predpostavljala, da se bom s tem osvobodila vseh skrbi dokler ne pridem domov. Vstopila sem in za »malo malico« sem »pospravila« dve porciji pasulja.
Ko sem nadaljevala mojo pot domov sem se potrudila osvoboditi vseh vetrov na ves glas.
Ko sem končno le prispela me je mož lepo pozdravil in veselo rekel :
"Draga, imam presenečenje zate pri večerji!"
Potem mi je preko oči poveznil prevezo in me odpeljal do stola za mizo. Usedla sem se in ravnokar, ko mi je hotel sneti povez iz oči, zazvoni telefon in morala sem mu obljubiti da se ne bom dotikala preveze dokler se ne vrne. Mož je odšel do telefona v predsobi.
Pasulj, katerega sem pojedla u krčmi se še vedno ni prebavil in v trebuhu me je tako stiskalo, da je pritisk postal nemogoč, tako sem izkoristila priliko dokler se mož ni vrnil, nagnila sem se na stran in hotela spustiti enega "tihega".
Ne samo da je bil glasen, ampak je bil še povrh vsega še tako smrdljiv kot kadar kamion z drekom pelje mimo perutnine in povozi podgano. Vzela sem servieto s krila in smrad skušala odpihniti stran ko sem prhala servieto v vse strani.
Nato sem se nagnila še na drugo stran in "spustila" še tri. Smrad je bil hujši od kuhanja zelja.
Poslušala sem razgovor v sosednji sobi in nadaljevala tako še naslednjih
nekaj minut. Vlekla sem malo na ušesa na razgovor v sosednji sobi in nadaljevala s spuščanjem vetrov še naslednjih nekaj minut. Zadovoljstvo je bilo nepopisno.
Ko je pozdravljanje preko telefona označilo konec moje svobode, sem naredila se nekaj hitrih premikov serviete, da razpiham vse, jo vrnila nazaj v krilo in z občutkom zadovoljstva in olajšanja. spustila roke na krilo.
Lice mi je sigurno oddajalo najbolj nedolžen izraz, ko se je mož vrnil in se opravičil, ker se je tako dolgo zadržal.
Vprašal me je če sem kaj pokukala in jaz sem ga prepričala da nisem. V tem trenutku mi je dal dol prevezo in dvanajst gostov, ki so sedeli za mizo je v en glas vzkliknilo:
"Vse najboljše !"
Nato sem padla v nezavest.
[sm=jezicek.gif][sm=jezicek.gif][sm=jezicek.gif][sm=jezicek.gif][sm=jezicek.gif][sm=jezicek.gif][sm=jezicek.gif]
|
|
|
|