|
nmag -> RE: Aprilčice 2009 - V. del (15.4.2009 15:21:27)
|
Naj vam še jaz zaupam svojo porodno zgodbo.
Začelo se je v ponedeljek 6.,dopoldne sem po telefonu še govorila z BrinoBA,ki mi je zaupala svojo zgodbo,katero vam je že napisala,še pohecala sem se in rekla no potem bom pa še jaz kar šla,ker me je podobno matralo kot njo.In res ob treh popoldne se je začelo,popadki so redno hodili na 15-10 minut,ob petih sem klicala moža in mu rekla,da gre tokrat zares in naj pride domov,pa sem še čakala do sedmih zvečer,nakar sem poklicala svojo prijateljico,ki dela v porodnišnici in mi je rekla,da naj grem not,ker grem le že petič in naj ne čakam predolgo,čeprav popadki so bili še vedno samo na 10 minut.Ob osmih sva prišla v P in bila sem odprta dobre 3cm,zmehčana vendar ne dovolj in mala je bila še kar visoko,ampak so me vseeno sprejeli iz enakih razlogov kot BrinoBA,ker smo že tolikokrat rodile.Po klestirju se je pa začelo,v upanju,da bo to hitro za mano sem se ulegla na porodno mizo,predrli so mi še mehur,plodovnica je odtekla,popadki so se začeli na 2-3minute in postali so močnejši,po eni uri me pregleda dr.in pravi,da gre to prepočasi,ker mala ful pritiska dol in res takrat se je začel moj pekel,mala je na vsak način hotela na hitro ven in začela pritiskati kot nora,bolečine so bile neznosne,ker se nisem uspela tako hitro odpirat in mehčat,tri ure sem prestajala peklenske bolečine,sem mislila da se mi bo zmešalo,mož me je bodril drugače je bolj tak trden in mi je vedno govoril,daj saj bo tokrat me je samo gledal in videla sem mu solze v očeh.Hvala babci,stala mi je ob strani me obračala z roko mehčala skratka bila je sijajna,na koncu je bilo tako hudo,da sem imela občutek,da bom eksplodirala,me je babca na glas bodrila in govorila kdaj naj pritisnem kdaj naj počasneje poskušam dihat,da me ne bo raztrgalo,po vsem tem nama je uspelo,Karolinca je ugledala luč sveta brez šivov,za to je zahvala samo babci,katera je bila več kot odlična.Imela sem pa isto,kot pri Ani in ko smo ji to povedali se je pošalila,da smo k njej prišli samo po punčke.
Ko je bila mala zunaj,so me oblile solze sreče,oba z možem sva se zjokala,bila je čudovita in tako polna,buckasta pravi srček.Zaradi tega vsega še danes ne morem normalno hodit,samo bolečine so pa pozabljene.
Vsi so navdušeni nad njo,še Grega bi jo skoz ljubčkal in on bi jo že kar nosil,pravi moja Alina.
Sedaj čakam,da okrevam in da gremo na prvi sprehod.
Čestitam pa vsem novim mamicam,tiste ki še čakate pa srečno.
|
|
|
|