Koliko vas je že rodilo z epiduralno in kaj lahko poveste o tem.

Kot veste so me 19. 6. sprejeli v porodnišnico zaradi nenadnega visokega pritiska in suma zastoja rasti pri plodu. Pritisk je bil res nekoliko visok, a nam ga je v parih dneh s pomočjo tablet uspelo uravnavati. V porodnišnici sem bolj ali manj samo ležala, brala knjige, telefonirala in sprejemala obiske. Ni mi bilo hudega. Če odmislim grozne, ponavljajoče se jedilnike, da je bila večerja večkrat oblnejša kot kosilo, in da so bile porcije sumljivo male (pa spadam med ljudi, ki količinsko veliko ne pojejo).

No, po parih dneh mi je uspelo od sobne zdravnice izvedeti, kaj me čaka. Čist flegma je rekla: "Kaj, ja prej boste rodili, sprožli bomo, takoj po praznikih." Šok, naval hormonov, jok... No, po praznikih pa naenkrat ni bilo več take sile, je zdravnica rekla, da bomo počakali na polnih 38 tednov, torej je bil pred nama še en teden v enem kosu. V četrtek, 28.6., mi je zdravnica naredila UZ, kjer je bilo videti vse v redu, celo rekla je, da se ji otrok ne zdi premajhen. In da mi bo naslednji dan razložila, kaj me v prihodnjem tednu čaka. Ampak v petek ni bilo iz tega nič. Ni prišla do mene, mirno je spokala na dopust, mene pa prepustila v dvomih kaj in kdaj me čaka. Zvečer sem se po telefonu pogovarjala z Gregorjem, kjer sem mu med jokom priznala, da me najbolj skrbi, da se zdaj prislika kak ginekolog in reče, da gremo kar rodit.

In ker meni gre vse narobe, je v soboto zjutraj prišla vizita. Doktor je vprašal v katerem tednu sem in na moj odgovor vprašal, če bi šla zdaj kar rodit. Jaz sme seveda rekla, da ne. Da bi rada počakala na julij. No, na moje besede se je nasmehnil in rekel, da naj pridem na UZ, da bo izmeril pretoke. Pa sem šla. Pretoki so bili v redu, se mu je pa zazdelo, da je premalo plodovnice in da je plod strašno premajhen. "Gospa, to bomo pa kar sprožli. Kar v porodno sobo."

Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa....

Po ginekološkem pregledu sem izvedela, da sem odprta že za prst. Tako so mi ob 10h dopoldne predrli mehur in mi je odtekla plodovnica. Nastavili so mi infuzijo (dvakrat) in preko nje dovajali umetne popadke. Strah me je bilo za znoret... Popadki so se začeli kar hitro in bili so katastrofalno boleči (pa imam visok prag bolečine). Ampak dokler so bili poredki, je bilo vse za zdržat. Ob 13h sme poklicala Gregorja, če bi mi prišel delat družbo, češ da mi je dolgčas. No, do dveh, ko je prispel, pa so popadki začeli šopat že eden za drugim in sem lahko še samo predihavala v bolečini in dremala tiste pol minute vmes, ko je bolečina popustila. Od 14h naprej pa vse do poroda so se popadki vrstili eden za drugim brez premora. In to je bilo najhujše. Da se med enim in drugim nisi mogel spočiti, mirno zadihati. Samo čakal si lahko, kako hitro bo vsekal naslednji. No, ob 14h sme bila odprta 2 cm in ob tem podatku so se mi obrnile oči, saj sem pričakovala, da smo v odpiranju napredovali več. In v tisti agoniji nenehnih popadkov sem lahko mislila samo na to, da se povprečna ženska odpira 1 cm na uro, in da se moram odpreti na 10 cm. Še 8 ur... Ne bom zmogla.

Nekje ob 14.30 sem ugotovila, da mi je lažje, če med popadki spuščam zvočne signale. Tako sem se pričela dreti in kričati, ko je bolečina postajala prehuda. To je bilo posebej takrat, ko so mi med popadkov delali preglede in tiščali vame roke in instrumente. Kričanje mi je olajšalo popadke toliko, da nisem zategovala mišic. Namreč, če sem poskušala biti tiho, potem sem zakrčila vsako do slednjo mišico na telesu, kar pa je bolečino samo okrepilo in popadek podaljšalo. Krik pa je mišice sprostil. Vsak moje. Gregor je vsakokrat kar otrpnil. Še dobro, da so bile porodne sobe vse prazne (sumim, da so me zaradi tega tudi poslali rodit, jim je bilo dolgčas).

No, ob 15h sem bila odprta že 6-7 cm. Aleluja! To pa gre hitro. Ampak zame je bilo še zmeraj prepočasi. Boli... Utrujena... Od 14h naprej mi niso pustili piti, jaz pa izsušena. Jaz sem bila že čisto obupana. In izmozgana. Gregor pa mi je bil v oporo. Res v oporo.

Ob 16h sem bila odprta 9 cm oz. samo nek rob ustja se je še držal. Zato so me ročno pomagali odpirati. Drla sem se kot žival. Boli.

Kolikor sem imela moči, sem ves čas spraševala, če je vse v redu. Ja, gospa, vse je dobro. A vedela sem, da ni tako, da ni dobro. Namreč pri normalnem porodu je zraven babica, če je kaj težavnejšega pride še porodničar. Zraven mene so ves čas bile 3 babice, 2 porodničarja, 2 sestri, pediatrinja s kolegi pa je ves čas čakala za vrati v njihovih prostorih.

Ob 16h smo prvič poskušali poroditi otroka. Potiskala sem kolikor se je dalo. A ni šlo. Ni šlo. In počutila sem se nesposobno. Med 16. in 18. uro so plodu 4x vzeli kri iz glavice, da so preverjali nivo kisika v krvi. Vsakokrat med posegom je moral Gregor ven iz porodne sobe. Ko bi ga najbolj potrebovala, ko so bile bolečine najhujše. O otrokovem stanju me nihče ni obveščal (obveščali so Gregorja), le v tisti CTG so ves čas buljili. Ob šestih smo ponovno poskušali poroditi otroka. Dve babici sta se mi vrgli na trebuh, ostali so me držali za noge, porodničara sta pomagala spodaj. Ne gre in ne gre.
Hitro so poklicali Gregorja, mu razložili, da mi bodo naredili vakuum, če ta ne bo uspešen pa greva takoj v operacijo in na carski rez. Meni so vmes s tremi inekcijami omrtvili spodnji del, otroku namestili kapico za vakuum, babice spet na moj trebuh. Gužva v porodni je bila taka, da je Gregor stal med mojimi nogami za obema porodničarjema, saj bliže k meni ni mogel. Ob prvem popadku in tiščanju so me prerezali. Čutila nisem ničesar. Slišala sem, da je glavica zunaj, da je trup zunaj. Slišala sem tudi, da ima ovito popkovino okrog vratu. Čutila ničesar razen neznosne bolečine popadkov in utrujenosti. V zadnjih bolečinah sem vprašala po spolu. Gregor se je že prebil do mene in vse kar sme lahko, sem rekla: "Fantek je, sem vedela da bo fantek." Ura poroda: 18.13.

Izak ni zajokal. Samo mimo mene so ga odnesli na povijalno mizico, ga zavili v tiste zelene ponjave in ga odnesli na pregled k pediatru. Jaz pa sem si tako želela videti ga. Ga pobožati. Pa ga nisem.

Porodničarka je hitro po porodu prišla, da mi zašije notranje raztrganine in posledice prereza presredka. Gregor je moral spet ven. Jaz pa sem tako želela, da bi vsaj on bil ob meni. Nekje vmes so mi pripeljali Izaka v topli posteljici, mi razložili, da je utrujen od poroda, in da je zanj najbolje, da bi šel na intenizvno počivat. Za pol minutke so mi ga zavitega v pleničko položili na prsi. Pobožala sem ga po glavici, ga prijela za ritko in podplatke. Potem so ga odpeljali.

Po končanem šivanju je k meni spet prišel Gregor. Tolažil me je, mi pomagal pojesti večerjo, mi nosil vodo... Jaz sme bila izčrpana, Gregor prav tako. Vmes je šel pogledat Izaka, ga poslikal in mi povedal, da je z njim vse v redu. Do 21.30 sva bila skupaj v porodni, nato so pa mene odpeljali na oddelek, Gregor je pa šel domov. Izaka sem k sebi dobila naslednji dan ob 13h.

Izkušnja poroda? Nič kaj lepa. Želela sem si naravnega, spontanega začetka. A žal so se zdravniki odločili drugače. Še danes v meni zvenijo besede, ki sem jih kakšno uro po porodu rekla Gregorju: "Saj en otrok je dovolj, ne? Jaz ne grem več skozi to." Gregor pa je naslednji dan rekel, da ga je občutek nemoči, da bi mi lahko pomagal, tako prevzel, da če bova še imela kdaj kakšnega otroka, da bo razmislil, če bo pri porodu zraven.

Upam, da nisem koga prestrašila.... ;)

Aha, še tole... Šele po odpustu iz porodnišnice sme izvedela, da je bil za vse neuspešne poskuse poroda kriv naš Izak, saj je imel ves čas patološki CTG in se ni gibal. Enostavno ni pomagal pri porodu, ni se spuščal niže. Jaz sem se pa cel teden obtoževala, da sem kriva jaz, ker nisem čisto ubogala babic. Ker nisem znala potiskati s pravo močjo. Ker sem se samo drla, drla in drla...

IZVIRNO SPOROČILO: zvesta

Evo, sem iz vrtca, danes se prvič nalivam z magnezijem, saj me je sedaj prvič na poti domov začel boleti trebušček. ni otrdevanje, ni pa tako kot vsak dan. bolje preventiva. :)

Tudi jaz razmišljam, da bi vzela sedaj EA, ker sem prvič mislila, da imam visok prag bolečine, ampak nisem bila pripravljena na to kar me je čakalo.
Evo, vam prilepim mojo prvo porodno zgodbo:

Kot veste so me 19. 6. sprejeli v porodnišnico zaradi nenadnega visokega pritiska in suma zastoja rasti pri plodu. Pritisk je bil res nekoliko visok, a nam ga je v parih dneh s pomočjo tablet uspelo uravnavati. V porodnišnici sem bolj ali manj samo ležala, brala knjige, telefonirala in sprejemala obiske. Ni mi bilo hudega. Če odmislim grozne, ponavljajoče se jedilnike, da je bila večerja večkrat oblnejša kot kosilo, in da so bile porcije sumljivo male (pa spadam med ljudi, ki količinsko veliko ne pojejo).

No, po parih dneh mi je uspelo od sobne zdravnice izvedeti, kaj me čaka. Čist flegma je rekla: "Kaj, ja prej boste rodili, sprožli bomo, takoj po praznikih." Šok, naval hormonov, jok... No, po praznikih pa naenkrat ni bilo več take sile, je zdravnica rekla, da bomo počakali na polnih 38 tednov, torej je bil pred nama še en teden v enem kosu. V četrtek, 28.6., mi je zdravnica naredila UZ, kjer je bilo videti vse v redu, celo rekla je, da se ji otrok ne zdi premajhen. In da mi bo naslednji dan razložila, kaj me v prihodnjem tednu čaka. Ampak v petek ni bilo iz tega nič. Ni prišla do mene, mirno je spokala na dopust, mene pa prepustila v dvomih kaj in kdaj me čaka. Zvečer sem se po telefonu pogovarjala z Gregorjem, kjer sem mu med jokom priznala, da me najbolj skrbi, da se zdaj prislika kak ginekolog in reče, da gremo kar rodit.

In ker meni gre vse narobe, je v soboto zjutraj prišla vizita. Doktor je vprašal v katerem tednu sem in na moj odgovor vprašal, če bi šla zdaj kar rodit. Jaz sme seveda rekla, da ne. Da bi rada počakala na julij. No, na moje besede se je nasmehnil in rekel, da naj pridem na UZ, da bo izmeril pretoke. Pa sem šla. Pretoki so bili v redu, se mu je pa zazdelo, da je premalo plodovnice in da je plod strašno premajhen. "Gospa, to bomo pa kar sprožli. Kar v porodno sobo."

Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa....

Po ginekološkem pregledu sem izvedela, da sem odprta že za prst. Tako so mi ob 10h dopoldne predrli mehur in mi je odtekla plodovnica. Nastavili so mi infuzijo (dvakrat) in preko nje dovajali umetne popadke. Strah me je bilo za znoret... Popadki so se začeli kar hitro in bili so katastrofalno boleči (pa imam visok prag bolečine). Ampak dokler so bili poredki, je bilo vse za zdržat. Ob 13h sme poklicala Gregorja, če bi mi prišel delat družbo, češ da mi je dolgčas. No, do dveh, ko je prispel, pa so popadki začeli šopat že eden za drugim in sem lahko še samo predihavala v bolečini in dremala tiste pol minute vmes, ko je bolečina popustila. Od 14h naprej pa vse do poroda so se popadki vrstili eden za drugim brez premora. In to je bilo najhujše. Da se med enim in drugim nisi mogel spočiti, mirno zadihati. Samo čakal si lahko, kako hitro bo vsekal naslednji. No, ob 14h sme bila odprta 2 cm in ob tem podatku so se mi obrnile oči, saj sem pričakovala, da smo v odpiranju napredovali več. In v tisti agoniji nenehnih popadkov sem lahko mislila samo na to, da se povprečna ženska odpira 1 cm na uro, in da se moram odpreti na 10 cm. Še 8 ur... Ne bom zmogla.

Nekje ob 14.30 sem ugotovila, da mi je lažje, če med popadki spuščam zvočne signale. Tako sem se pričela dreti in kričati, ko je bolečina postajala prehuda. To je bilo posebej takrat, ko so mi med popadkov delali preglede in tiščali vame roke in instrumente. Kričanje mi je olajšalo popadke toliko, da nisem zategovala mišic. Namreč, če sem poskušala biti tiho, potem sem zakrčila vsako do slednjo mišico na telesu, kar pa je bolečino samo okrepilo in popadek podaljšalo. Krik pa je mišice sprostil. Vsak moje. Gregor je vsakokrat kar otrpnil. Še dobro, da so bile porodne sobe vse prazne (sumim, da so me zaradi tega tudi poslali rodit, jim je bilo dolgčas).

No, ob 15h sem bila odprta že 6-7 cm. Aleluja! To pa gre hitro. Ampak zame je bilo še zmeraj prepočasi. Boli... Utrujena... Od 14h naprej mi niso pustili piti, jaz pa izsušena. Jaz sem bila že čisto obupana. In izmozgana. Gregor pa mi je bil v oporo. Res v oporo.

Ob 16h sem bila odprta 9 cm oz. samo nek rob ustja se je še držal. Zato so me ročno pomagali odpirati. Drla sem se kot žival. Boli.

Kolikor sem imela moči, sem ves čas spraševala, če je vse v redu. Ja, gospa, vse je dobro. A vedela sem, da ni tako, da ni dobro. Namreč pri normalnem porodu je zraven babica, če je kaj težavnejšega pride še porodničar. Zraven mene so ves čas bile 3 babice, 2 porodničarja, 2 sestri, pediatrinja s kolegi pa je ves čas čakala za vrati v njihovih prostorih.

Ob 16h smo prvič poskušali poroditi otroka. Potiskala sem kolikor se je dalo. A ni šlo. Ni šlo. In počutila sem se nesposobno. Med 16. in 18. uro so plodu 4x vzeli kri iz glavice, da so preverjali nivo kisika v krvi. Vsakokrat med posegom je moral Gregor ven iz porodne sobe. Ko bi ga najbolj potrebovala, ko so bile bolečine najhujše. O otrokovem stanju me nihče ni obveščal (obveščali so Gregorja), le v tisti CTG so ves čas buljili. Ob šestih smo ponovno poskušali poroditi otroka. Dve babici sta se mi vrgli na trebuh, ostali so me držali za noge, porodničara sta pomagala spodaj. Ne gre in ne gre.
Hitro so poklicali Gregorja, mu razložili, da mi bodo naredili vakuum, če ta ne bo uspešen pa greva takoj v operacijo in na carski rez. Meni so vmes s tremi inekcijami omrtvili spodnji del, otroku namestili kapico za vakuum, babice spet na moj trebuh. Gužva v porodni je bila taka, da je Gregor stal med mojimi nogami za obema porodničarjema, saj bliže k meni ni mogel. Ob prvem popadku in tiščanju so me prerezali. Čutila nisem ničesar. Slišala sem, da je glavica zunaj, da je trup zunaj. Slišala sem tudi, da ima ovito popkovino okrog vratu. Čutila ničesar razen neznosne bolečine popadkov in utrujenosti. V zadnjih bolečinah sem vprašala po spolu. Gregor se je že prebil do mene in vse kar sme lahko, sem rekla: "Fantek je, sem vedela da bo fantek." Ura poroda: 18.13.

Izak ni zajokal. Samo mimo mene so ga odnesli na povijalno mizico, ga zavili v tiste zelene ponjave in ga odnesli na pregled k pediatru. Jaz pa sem si tako želela videti ga. Ga pobožati. Pa ga nisem.

Porodničarka je hitro po porodu prišla, da mi zašije notranje raztrganine in posledice prereza presredka. Gregor je moral spet ven. Jaz pa sem tako želela, da bi vsaj on bil ob meni. Nekje vmes so mi pripeljali Izaka v topli posteljici, mi razložili, da je utrujen od poroda, in da je zanj najbolje, da bi šel na intenizvno počivat. Za pol minutke so mi ga zavitega v pleničko položili na prsi. Pobožala sem ga po glavici, ga prijela za ritko in podplatke. Potem so ga odpeljali.

Po končanem šivanju je k meni spet prišel Gregor. Tolažil me je, mi pomagal pojesti večerjo, mi nosil vodo... Jaz sme bila izčrpana, Gregor prav tako. Vmes je šel pogledat Izaka, ga poslikal in mi povedal, da je z njim vse v redu. Do 21.30 sva bila skupaj v porodni, nato so pa mene odpeljali na oddelek, Gregor je pa šel domov. Izaka sem k sebi dobila naslednji dan ob 13h.

Izkušnja poroda? Nič kaj lepa. Želela sem si naravnega, spontanega začetka. A žal so se zdravniki odločili drugače. Še danes v meni zvenijo besede, ki sem jih kakšno uro po porodu rekla Gregorju: "Saj en otrok je dovolj, ne? Jaz ne grem več skozi to." Gregor pa je naslednji dan rekel, da ga je občutek nemoči, da bi mi lahko pomagal, tako prevzel, da če bova še imela kdaj kakšnega otroka, da bo razmislil, če bo pri porodu zraven.

Upam, da nisem koga prestrašila.... ;)

Aha, še tole... Šele po odpustu iz porodnišnice sme izvedela, da je bil za vse neuspešne poskuse poroda kriv naš Izak, saj je imel ves čas patološki CTG in se ni gibal. Enostavno ni pomagal pri porodu, ni se spuščal niže. Jaz sem se pa cel teden obtoževala, da sem kriva jaz, ker nisem čisto ubogala babic. Ker nisem znala potiskati s pravo močjo. Ker sem se samo drla, drla in drla...

PS: Kopija je iz mojega bloga, zato so naslavljanja na skupnost ljudi. :)