Ah ta poporodna depresija.... (Polna verzija)

Forum >> [Dojenček] >> Po porodu



Sporočilo


tia12 -> Ah ta poporodna depresija.... (15.12.2009 21:00:28)

Punce!

Vse tiste, ki ste jo premagale in tiste, ki jo še premagujete PROSIM oglasite se mi. Tudi jaz jo prebolevam, in zelo bi bila vesela, če bi si lahko z katero izmed vas izmenjala par besed na to temo...se mi zdi, da je po pogovoru veliko bolje...

Hvala, Tia




moci -> RE: Ah ta poporodna depresija.... (16.12.2009 8:03:10)

jaz lahko rečem samo, da si vzemi čas zase. nujno. za tisto, kar te veseli, obvezno kakšen šport ali nekaj, kar vsaj malo diši po njem [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image] in najdi si dobrega psihiatra. 




tailor -> RE: Ah ta poporodna depresija.... (16.12.2009 8:05:56)

jaz nisem imela pop. depresije sploh si ne prestavljam kako zgleda, sem pa veliko slišala o tem in vem da je zeeeelo hudo sem pa neznansko utrujena in se mi že meša od napora saj imam tri otroke stare 1,5 m,3l,7l.moraš biti močna in prosi bližnje naj ti čim več pomagajo malo počuvat tega otroka da si ti spočiješ.




mika -> RE: Ah ta poporodna depresija.... (16.12.2009 8:37:54)

Tia, pa ti je kateri zdravnik dal takšno diagnozo? Kako jo doživljaŠ?

Jaz sem imela poporodno otožnost. Strah, kaj bo jutri. Da mi pupa ne bi padla iz rok, al komu drugemu. Nisem smela videl unicefovih reklam z jokajočimi otroci. Spraševala sem se kaj sem naredila hčerki, da sem jo spravila v ta krut svet, a jo bom lahko zaščitila, sploh ker je punčka in so punčke bolj ranljive.
Ko sem bila sama sem veliko prejokala

Potem pa sem analizirala vsak dan posebej....ni mi padla z rok ne včeraj, ne predvčerašnjem itd....zakaj bi mi danes ali jutri. Videla sem, da mi čist dobro gre. Odločila sem se, da bom živela za danes in se ne bom obremenjevala, kaj bo jutri. In tako sem odmislila grde misli in začela uživat v materinstvu.





endrina -> RE: Ah ta poporodna depresija.... (16.12.2009 13:18:14)

Mene je depresija matrala pri prvem otroku. Pravijo da je veliko odvisno od tega kako težek je bil porod. No pri prvem sem se kar namatrala, pri ta drugem pa je šlo vse v eni uri mimo, pa zdaj nisem depresivna. Pri prvem pa sem bila skoz jokava, sploh ko je prišel moj popoldan iz službe, me je moral kakšno urco poslušat kako sem jokala, hlipala, da tega ne zmorem, da nič ne uspem narediti poleg otroka. Pri meni je šlo v drugo skrajnost. Jaz se nisem bala za otroka, ampak mi je šlo vse na živce, da sem doma in druga ne delam kot dojim (kar je bilo prvih par mesecev zelo zelo boleče, ker sem imela ful ful poškodovane bradavice- beri do krvi), podiram kupčke, previjam in uspavam. Zdelo se mi je, da gre življenje mimo mene, ker sem bila skoz doma in se nisem počutila koristno. Ja vem da se to ful čudno sliši, ampak dejansko je bilo to moje najhujše obdobje v življenju. KO se sedaj spomnim na to, ne morem niti verjeti kaj je takrat bilo z mano.
No moram rečt, da mi je moj mož takrat zelo pomagal. Popoldan sem malega morala samo nahraniti, potem pa ga je on prevzel, da sem imela čas zase. Šla sem ven - na sprehod, v šoping, pa je blo potem čez 2 meseca ok. Komaj takrat sem uspela uživati. Pred tem pa sem se vedno znova spraševala kaj je lahko na tem da dobiš otroka tako super - imaš boleč porod, cel teden v porodnišnici sem imela glede tega nočne more, potem boleči šivi 14 dni, 2 meseca boleče krvaveče bradavice, čez dan nisem imela minute ne časa zase, vse se je vrtelo okrog ta malega,... 
No danes na te stvari drugače gledam. Ti pa svetujem nekaj - najdi si nekoga (najboljše je to partner al pa mama al pa sestra če jo maš), potoži se mu kako ti je hudo in vzami si vsak dan čas za sebe - vsak dan vsaj eno urco, ko ne boš rabila nič razmišljat, ampak se boš aktivno sproščala in delal tisto kar ti je všeč. Boš videla, ko boš dobila spet tisti svoj elan in energijo nazaj, bo vse veliko boljše in boš končno uspela uživat v materinstvu.
Meni je zdaj pri drugem bebeku veliko lepše, uživam v tem da smo ga dobili, ta prvi ga ima ful rad in mali je pridnikan ko bubica.




nana 27 -> RE: Ah ta poporodna depresija.... (16.12.2009 13:21:30)

Tia, vidim, da imaš pol leta starega fantka. Jaz nisem imela depresije, ali pa, bolj poporodno otožnost.. Bilo je zelo težko, ampak je minilo. Predlagam ti, da se obrneš na forum med.over.net, kjer imaš podforum Obporodne stiske in kjer odgovarja super prijazna gospa Zalka.




nana 27 -> RE: Ah ta poporodna depresija.... (16.12.2009 13:27:08)

Endrina, kot da bi brala svojo zgodbo - občutki zelo podobni. Jaz sem pa izredno hitro rodila, le bivanje in dojenje v porodnišnici me je zlomilo, doma pa se je nadaljevalo, pa krči..  Tia, resnično pomaga, če lahko komu zaupaš. Ta gospa Zalka, o kateri ti pišem, večkrat na mesec pripravi srečanja mamic, ki se tako kot trudijo s temi čudnimi občutki in skrbmi in tja lahko prideš z otročkom in nihče te ne bo nič obsojal. Jaz sebe sem [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley13.gif[/image] da sem slaba mamica, da druge mamice znajo bolje z otročki, čeprav sem si tega malega bitja tako zelo želela in ga nestrpno pričakovala. Zame je bil šok, da je to malo bitje dobesedno ves čas jokalo, da ni šlo dojenje, da sem ga ves dan nosila naokrog, za sebe pa nisem imela časa oz. sem pol leta preživela samo v pižami [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley13.gif[/image] ampak smo preživeli in danes je vse to zgodovina in tudi pri vas bo!




nana 27 -> RE: Ah ta poporodna depresija.... (16.12.2009 13:29:25)

Tu je link..pokliči in ne odlašaj http://www.mamazofa.org/po_porodu.php




FLASK_A -> RE: Ah ta poporodna depresija.... (18.12.2009 14:36:09)

IZVIRNO SPOROČILO: endrina

Mene je depresija matrala pri prvem otroku. Pravijo da je veliko odvisno od tega kako težek je bil porod. No pri prvem sem se kar namatrala, pri ta drugem pa je šlo vse v eni uri mimo, pa zdaj nisem depresivna. Pri prvem pa sem bila skoz jokava, sploh ko je prišel moj popoldan iz službe, me je moral kakšno urco poslušat kako sem jokala, hlipala, da tega ne zmorem, da nič ne uspem narediti poleg otroka. Pri meni je šlo v drugo skrajnost. Jaz se nisem bala za otroka, ampak mi je šlo vse na živce, da sem doma in druga ne delam kot dojim (kar je bilo prvih par mesecev zelo zelo boleče, ker sem imela ful ful poškodovane bradavice- beri do krvi), podiram kupčke, previjam in uspavam. Zdelo se mi je, da gre življenje mimo mene, ker sem bila skoz doma in se nisem počutila koristno. Ja vem da se to ful čudno sliši, ampak dejansko je bilo to moje najhujše obdobje v življenju. KO se sedaj spomnim na to, ne morem niti verjeti kaj je takrat bilo z mano.
No moram rečt, da mi je moj mož takrat zelo pomagal. Popoldan sem malega morala samo nahraniti, potem pa ga je on prevzel, da sem imela čas zase. Šla sem ven - na sprehod, v šoping, pa je blo potem čez 2 meseca ok. Komaj takrat sem uspela uživati. Pred tem pa sem se vedno znova spraševala kaj je lahko na tem da dobiš otroka tako super - imaš boleč porod, cel teden v porodnišnici sem imela glede tega nočne more, potem boleči šivi 14 dni, 2 meseca boleče krvaveče bradavice, čez dan nisem imela minute ne časa zase, vse se je vrtelo okrog ta malega,...


Tudi sama imam zelo podobno zgodbo. Le da se je to zgodilo pri mojem 2.otroku.

Grozno. Komaj čakam, da gre v varstvo.




tia12 -> RE: Ah ta poporodna depresija.... (21.12.2009 7:03:20)

Hvala vsem, ki ste to delile z menoj...jaz sem si pomoč že poiskala...in pridno papcam antidepresive Asentra.
Je tudi katera izmed vas jemala AD-je? Kolk časa se vam je pa vlekla ta depresija...saj vem da je pri vsakemu različna, pa vseeno?

Lp, Tia




sju -> RE: Ah ta poporodna depresija.... (21.12.2009 9:28:36)

TIA12
ali zraven dojiš?




poli* -> RE: Ah ta poporodna depresija.... (21.12.2009 20:22:06)

Tia- če je kolikor toliko blaga oblika, ti bo asentra pomagala, če ne pa ne... ti bodo dali druge, močnejše.

Hmm, po prebranem sodeč ugotavljam, da je mene na trenutke težila otožnost. Težava je bila v tem, ker enostavno nisem mogla "zadihati" in kot pravi ena zgoraj, sem tudi jaz preživela ogromno časa v pižami.
Sreča v nesreči je bila, da je mož pri hčerkinih 3 mesecih izgubil službo in tako je bil pol leta doma.... pa smo vsak dan bili po 3 ure zunaj.
Stalno dojenje, previjanje in skrb za otroka 24ur na dan me je težila. Sicer so mi veliko pomagali starši in mož, ampk mama je nekako nenadomestljiva za nekatere stvari. Pri enem letu sem načrtno nehala dojiti, ker sem bila fizično in psihično izčrpana. Odpornost na nuli! No, sedaj po 2,5 m je že lažje in tudi otrok je samostojnejši. Sedaj uživam
Srečno.




tia12 -> RE: Ah ta poporodna depresija.... (22.12.2009 12:21:36)

Ne jaz ne dojim...




Zala01 -> RE: Ah ta poporodna depresija.... (22.12.2009 12:37:24)

IZVIRNO SPOROČILO: endrina

Mene je depresija matrala pri prvem otroku. Pravijo da je veliko odvisno od tega kako težek je bil porod. No pri prvem sem se kar namatrala, pri ta drugem pa je šlo vse v eni uri mimo, pa zdaj nisem depresivna. Pri prvem pa sem bila skoz jokava, sploh ko je prišel moj popoldan iz službe, me je moral kakšno urco poslušat kako sem jokala, hlipala, da tega ne zmorem, da nič ne uspem narediti poleg otroka. Pri meni je šlo v drugo skrajnost. Jaz se nisem bala za otroka, ampak mi je šlo vse na živce, da sem doma in druga ne delam kot dojim (kar je bilo prvih par mesecev zelo zelo boleče, ker sem imela ful ful poškodovane bradavice- beri do krvi), podiram kupčke, previjam in uspavam. Zdelo se mi je, da gre življenje mimo mene, ker sem bila skoz doma in se nisem počutila koristno. Ja vem da se to ful čudno sliši, ampak dejansko je bilo to moje najhujše obdobje v življenju. KO se sedaj spomnim na to, ne morem niti verjeti kaj je takrat bilo z mano.
No moram rečt, da mi je moj mož takrat zelo pomagal. Popoldan sem malega morala samo nahraniti, potem pa ga je on prevzel, da sem imela čas zase. Šla sem ven - na sprehod, v šoping, pa je blo potem čez 2 meseca ok. Komaj takrat sem uspela uživati. Pred tem pa sem se vedno znova spraševala kaj je lahko na tem da dobiš otroka tako super - imaš boleč porod, cel teden v porodnišnici sem imela glede tega nočne more, potem boleči šivi 14 dni, 2 meseca boleče krvaveče bradavice, čez dan nisem imela minute ne časa zase, vse se je vrtelo okrog ta malega,... 
No danes na te stvari drugače gledam. Ti pa svetujem nekaj - najdi si nekoga (najboljše je to partner al pa mama al pa sestra če jo maš), potoži se mu kako ti je hudo in vzami si vsak dan čas za sebe - vsak dan vsaj eno urco, ko ne boš rabila nič razmišljat, ampak se boš aktivno sproščala in delal tisto kar ti je všeč. Boš videla, ko boš dobila spet tisti svoj elan in energijo nazaj, bo vse veliko boljše in boš končno uspela uživat v materinstvu.
Meni je zdaj pri drugem bebeku veliko lepše, uživam v tem da smo ga dobili, ta prvi ga ima ful rad in mali je pridnikan ko bubica.


Endrina, točno tako kot si napisala, se je dogajalo pri meni 4,5 let nazaj. Štos je v tem, da je bil mali zelo zaželen otrok in ne kakšen 'spodrsljaj', ampak tisti čas, ko sem bila sama z njim doma (vsaj v 1. polovici porodniške), so bili res najhujši trenutki, kar se jih spominjam. Verjetno je pripomoglo k temu to, da je bil falotek res zelo zahteven dojenček ali si pa jaz nisem znala organizirat časa. Je pa res, da jaz nisem imela skoraj nobenega ob sebi, mož je cele dneve delal, sorodnikov pa tudi nimam kje zraven.
Jaz ti tudi priporočam kakšnega strokovnjaka ali skupino, če ti zdravila ne bodo pomagala. Mene čaka porod drugega fantka čez 14 dni, pa upam, da se mi ti občutki med porodniško ne ponovijo. Ker res ne bi rada šla še enkrat čez to.




sju -> RE: Ah ta poporodna depresija.... (29.12.2009 12:58:08)

TIA12
mene pa zanima če ti asentra kaj pomaga?
hvala




slovenka -> RE: Ah ta poporodna depresija.... (29.12.2009 23:59:08)

Po moje pa skoraj vsaka mamica kdaj občuti zgoraj opisano... Jaz za sebe nisem takrat, ko se je dogajalo, mislila, da sem bodisi depresivna, bodisi otožna, ko pa sedaj preberem od drugih, pa se tudi najdem v tem. REcimo, sedaj vidim, da smo dejansko šli 10 dni po porodu na kratko pijačko vsi trije v eno gostilno, a meni se je zdelo, da sem bila neskončno dolgo že samo doma... Pa tudi jaz se spomnim, da sem jokala ob eni oddaji o otrocih v Afriki - prav kruto se mi je zdelo, sem si predstavljala, kaj če bi bil to moj mali sonček, ki spi tam v zibki in take... pa hodila po stanovanju v šlafroku z krogci od mleka na zizah...

Verjetno je res pri prvem otroku najhujše, ker čeprav se zelo veseliš otročka, se na odgovornost ne moreš pripraviti, gre pa za stalno odgovornost, dan in noč... je tudi razlika med otroki, eni so bolj naporni od drugih, pa vendar mislim, da se nobena novopečena mamica ne more povsem sprostiti, misliti na nekaj čisto drugega... Jaz sem sicer pri 4 mesecih začela hoditi v službo enkrat tedensko za 4 ure, prvič sem ves čas mislila samo na dojenčka, potem sem se pa počasi malo odklopila... pa vendar, takoj po tistih 4 urah laufala domov. Šele čez nekaj časa sem se toliko sprostila, da sem šla še malo sama po nakupih... v glavnem, boljše bo [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image]

Naša bo sedaj stara leto in pol in je tako fajn, ko pride k meni, ko delam na računalniku, me malo pusti, potem pa me prime od zadaj in jo moram nesti naokrog štupe rame, pa se tako reži zraven... Tako da, so težave ja, da se tisto bitjece spravi do tega, da mlaska čokolado in dirka naokrog [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image] ampak potem je lažje. [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley2.gif[/image] Sedaj sem drugič noseča in tudi upam,da bo čimprej minilo tisto obdobje nebogljenosti.




tia12 -> RE: Ah ta poporodna depresija.... (4.1.2010 13:52:44)

sju- ja meni asentra pomaga....ni še čisto vredu, ampak je pa 80% bolje!
Vendar jaz verjamem da BO še bolje!

Ali imaš tudi ti take težave?

Lp, Tia




sju -> RE: Ah ta poporodna depresija.... (5.1.2010 9:48:52)

ja kokr sem brala tvoje imam podobne že kakšno leto....
ali se je tebi tudi dlje časa vleklo....ali so ti šele tablete pomagale?
ali si imela kakšne stranske učinke?

hvala  in lep zimski pozdrav




tia12 -> RE: Ah ta poporodna depresija.... (5.1.2010 14:33:51)

sju-

Meni se je vse skupaj začelo približno dva meseca po porodu...pa sem odšla k svojemu os. zdravniku in mu povedala kaj se z menoj dogaja vendar mi je odvrnil da so to le živci..in da se telo sestavlja skup od poroda oz. carskega reza....

Potem pa je bilo čedalje slabše...na internetu sem veliko prebrala o poporodni depresiji tako da sem si potem že kar sama postavila diagnozo. Sem spet odšla k svojemu os. zdravniku od tega pa zahtevala nujno napotnico za psihiatra....

Meni se te težave že vlečejo nekje 7 mesecev...vendar je sedaj za 80% bolje kot je bilo na začetku.
Stranskih učinkov pa nisem imela...no mogoče kak kilogramček več...sam to se že potrpi, ko vidiš oz čutiš da je psiha veliko boljša.

A ti jemlješ kake tablete? Si že bila kaj pri zdravniku? Kaj se pa dogaja z teboj?
Lahko mi pišeš tudi na ZS.

Lp, Tia




zmajči25 -> RE: Ah ta poporodna depresija.... (5.1.2010 16:18:30)

Jaz se tudi vidim v teh opisih... Sicer je bilo pri prvem otroku še slabše, sedaj v drugo pa me tudi matra. Imam občutek, da nisem dobra mati, da ne bom vsega zmogla sama, tamalo ful matrajo krči in cele noči ne prespim, včasih bi rada samo zaspala in se ne zbudila več. Večkrat se zjočem, pa mi nič ne pomaga, apetita nimam, v enem tednu sem shujšala 3 kg, sicer se posilim s hrano vsaj 1x na dan, da ne bi izgubila mleka. Imam občutek, da me bližnji ne razumejo (vsi samo rečejo, da bo že minilo...), edino mogoče me mož koliko toliko razume. Najbrž je to bolj poporodna otožnost in upam, da hitro mine, vendar je to eno najhujših obdobij v mojem življenju (pa sem drugače po naravi optimist) - tudi s prvim otrokom je bilo tako. Sej vem, da mine, ampak jaz sem čisto out, občutek imam, da sem že celo večnost doma (pa sem komaj dober teden nazaj prišla iz porodnišnice), kot da sem v zaporu. Če je še katera s takimi občutki pa naj se javi, vsaj da vem, da nisem sama....




mika -> RE: Ah ta poporodna depresija.... (5.1.2010 16:56:04)

zmajči, a dojiš?
Men je bilo lažje, ko sem hčerko imela celo noč ob sebi in ko je zajokala, sem jo dojila. Nisem je dajala v posteljico, ker me je vstajanje ubijalo. Sploh nisem imela moči je dvignit ven. Sej  je potem mož vstajal in jo vzel, ampak v teh parih sekundah dokler mi jo je dal, je že bila razdražena, da se je komaj pomirila.
Ko sem jo pa imela pri sebi, sem jo takoj priklopila in je zaspala.

Če pa ste na prilagojenem mleku, pol se mi pa res smiliš zaradi vstajanja




zmajči25 -> RE: Ah ta poporodna depresija.... (5.1.2010 17:11:21)

Mika, tamalo polno dojim in jo imam skozi pri sebi, vendar ima pozno zvečer hude krče, tako da večino noči prehodim po stanovanju in jo poskušam potolažiti, dojenje v tem primeru ne pomaga, ker jo preveč zvija in je strašno nervozna. To me še bolj spravlja v obup...




mika -> RE: Ah ta poporodna depresija.... (5.1.2010 17:14:45)

IZVIRNO SPOROČILO: zmajči25

Mika, tamalo polno dojim in jo imam skozi pri sebi, vendar ima pozno zvečer hude krče, tako da večino noči prehodim po stanovanju in jo poskušam potolažiti, dojenje v tem primeru ne pomaga, ker jo preveč zvija in je strašno nervozna. To me še bolj spravlja v obup...


O tud to mi je znano, ja. Mi smo naši dajali kapljice babynos iz avstrije in je po teh zaspala v 10ih minutah. Mogoče se dobijo tud pri nas, ker je naša pupa stara že 5 let.




zmajči25 -> RE: Ah ta poporodna depresija.... (5.1.2010 22:24:47)

Menda se Babynos ne dobi pri nas, pač pa na Hrvaškem. Bomo probali še to nabavit v upanju, da kaj pomaga, eni jih res ful hvalijo.
AAAAAAAA, je spala celih deset minut, zdej pa že spet alarm, šibam.




Anonimen -> RE: Ah ta poporodna depresija.... (5.1.2010 23:37:29)

Uh tistega obdobja približno do 2h mesecev po porodu se tudi jaz spominjam z grenkim priokusom ... tamala je bila taku sladka pa fletna pa crkljiva ... samo mene so pa nonstop solze oblivale. Dojenje nama že v porodnišnici ni steklo kot bi moralo (jaz nisem dobila dovolj mleka, tamala pa ni imela sesalnega refleksa razvitega) in že v P sem se en dan, ko so mi povedali da morava bit zaradi tamaline zlatence še 2 dni v P, zaklenila v tuš in zjokala ... pa ko sem brala vso tisto množico telegramov s čestitkami in dobrimi željami sem se jokala ko dež, ker mi ni bilo jasno kako mi lahko čestitajo, ko pa še dojit ne znam ... Tut doma sem planila v neutolažljiv jok samo da mi je kdo omenil D od dojenja ... pa se je moja mami resno pogovarjala z mano pa patronažna me je bodrila pa moj mi je ob strani stal, sam jaz sem si pa kar očitala in očitala ter jokala in jokala ... no pri mesecu in pol, ko sem se pa en dan 2 uri matrala, da sem si načrpala 30ml, sem pa vrgla pumpico stran in si rekla, zdaj pa dost tega jajcanja ... tamala je postajala vedno bolj živčna, ko sem jo tiščala k prsim pa ni nič ven priteklo, jaz sem bila vsak dan večja živčna razvalina in sem enostavno nehala ... moje jokajoče obdobje se je potem nehalo čez kake 14 dni ko sem si tut dokončno sama sebi odpustila in sprejela, da pač če ne gre, ne gre ...
Tia, želim ti, da bi se tudi pri tebi to obdobje čim prej zaključilo pa če s pomočjo AD pa s pomočjo AD ... ni kaj [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley31.gif[/image].




Stran: [1] 2   Naslednja stran >   >>