|
3jeMi -> RE: Julijske čvekice 2008 - 4. del (26.2.2010 14:36:25)
|
IZVIRNO SPOROČILO: populis
umpa: ohlajanja zaenkrat in za dvakrat ne prakticiram. Ne vem a je z menoj kaj narobe, al imam prag tolerance tam nekje pri Triglavu al kaj je[sm=smiley13.gif] . Si grem sam sebi na živce, ker jo non stop opozarjam in razlagam, da se česa ne sme. Zadnje dni ima hudo veselje z pisanjem po pohištvu(HB je temno in se ne vidi dosti[sm=smiley36.gif]), ji povem da ne sme, da ji bom svinčnik vzela in ne bo mogla pisati sploh, če nadaljuje ji svinčnik vzamem še enkrat povem zakaj ja in zakaj ne in da lahko v primeru da bo naprej pisala po pohištvu dobi le magnetno tablico. Tudi če joka vztrajam in po slabi minutki itak neha, ker vidi da je stara vztrajna [sm=smiley36.gif]
Z negativnimi občutki prti sebi sem se tudi jaz že srečala, najbolj intenzivno je bilo morda takrat ko je prvič iz posteljice zlezla. Ura je bila itak že 23 00 proč jaz zaspana kot zmaj a ona prikoraka v dnevno, pokuka skozi vrata in z nasmehom do ušes reče: daaaaaaaaaaaaaaaan. Ko si iz spomina prikličem sliko nasmejanega in navihanega otroka se smejem ampak takrat sem bila prav jezna in besna in bi najrajši dala eno čez rit. Jezna sem bila v bistvu od skrbi, ker bi lahko padla in se poškodovala.
Takšni so čari materinstva, vedno je kaj na novo in vedno so skrbi tako ali drugače [sm=smiley1.gif]
3jemi:pozdravi Lovra[sm=smiley1.gif]
ad1... tudi jaz nisem pristaš "ohlajevanja"... smo pa ravno oni dan imele debato v službi (same mami itak), da otroci pri tej starosti še ne razumejo tega načina "ohlajevanje" in da je bolje, da, kot si sama napisala, pač vztrajno opozarjaš in razlagaš... ko pa je že večji in ko že dobro veš, da ve, da ne dela prav, pa ga enostavno postaviš pred določena dejstva... ok, prav počni to, ampak potem danes ne bova skupaj počela tega in tega... če se pa že vrže od tegobe ob tla, ga pa pustim točno tam kjer leži, sem poleg, pazim, da od tegobe ne zleze kam (oni dan je v tegobi preko postelje zlezel na previjalno mizo) in čakam, da mine... ko se umiri, ga stisnem k sebi, malo poklepetava (ker ponavadi je tak, kot da ni bilo nič) in mu povem, da ga imam rada...
ad2... HVALA, bom!... ti pa polupčkaj Laro v mojem imenu [sm=smiley1.gif]
|
|
|
|