|
bela.kava -> RE: Posvojene mame ;) (15.9.2010 16:32:37)
|
IZVIRNO SPOROČILO: DaisyE
Jaz razumem vse, ki so plačali. Sploh, če so odgovorni prej poskrbeli, da so se na otroka navezali.
Tudi jaz, da ne bo dvoma. Ker tole, kar tam počnejo je divja liga ... imajo odlične metode, da ti kaj druga kot da vprašaš koliko, sploh ne ostane. Imajo naštudiran sistem ... v nulo. Tale varianta, najina, ni enostavna in ni za vsakogar ... a očitno moramo tudi taki živeti[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image]
Če hočeš, da sploh pogledajo tvojo vlogo, moraš klicarit kot norec, s tem jim pa tudi ne hote poveš, da si pripravljen narediti vse, da bi dobil otroka. No, zdaj vemo, kako si predstavljajo ta vse.
Saj ne vem, če sem tole že kdaj prilepla ... no kaj piše v zadnjem odstavku...
Trnova pot do starševske sreče, 8.1.2010
[image]http://www.novitednik.com/upld_images/sl17osebe-3262.jpg[/image]
Z Jernejo Kolar o tem, kako je posvojila šestmesečno deklico iz Makedonije – Dolgotrajen in zapleten postopek
V Sloveniji je trenutno okoli 360 parov, ki čakajo na posvojitev otroka. Vendar je od želje do dejanske posvojitve dolga in zapletena pot, na kateri marsikdo tudi odneha. V Sloveniji na leto uspešno izvedejo okoli 30 posvojitev. Med tistimi, ki jim je uspelo, je tudi Jerneja Kolar. Z možem Mitjo sta že približno eno leto starša 20-mesečni Tinkari, prikupni deklici s črnimi očkami in z nalezljivim otroškim nasmehom. Ponjo sta se odpravila v Makedonijo. Vendar odločitev, da bosta starševsko srečo poskušala s posvojitvijo, ni bila lahka.
»Z možem sodiva v tisto skupino ljudi, ki žal ne morejo imeti otrok po naravni poti. Prva stvar, za katero sva se odločila, je bila umetna oploditev. Žal je bila tudi ta neuspešna in tako je bilo treba nekega dne sesti in se pogovoriti, kako naprej. Po zelo odkritem pogovoru sva se odločila, da je nastopil čas, da razmisliva tudi o možnosti posvojitve. Pri tej odločitvi so naju od vsega začetka zelo podpirali tudi najini najbližji,« začne svojo zgodbo pripovedovati Jerneja. Celjani jo poznajo tudi kot predstavnico za stike z javnostmi na Zavodu Celeia Celje, kjer je zaposlena.
Jernejina posvojiteljska zgodba se je srečno razpletla v »samo« dveh letih, medtem ko nekateri pari na posvojitev otroka čakajo tudi več kot desetletje, nekateri tudi vse življenje.
Odločitev za Makedonijo
Prvo prošnjo za posvojitev otroka sta Jerneja in Mitja napisala novembra 2006 in jo oddala na žalski center za socialno delo (na žalski zato, ker imata stalno prebivališče na tem območju, op. p.). Trajalo je nekaj časa, kajti njuna vloga ni bila edina, da so ju povabili na razgovor s psihologom, dodelili so jima tudi socialnega delavca. Ob koncu razgovorov je CSD podal mnenje, da sta primerna za posvojitelja. Ker sta vedela, da v Sloveniji s posvojitvijo ne bosta kmalu prišla na vrsto, sta se odločila, da srečo poskusita v tujini. »Spoznala sva samo en par, ki je otroka uspešno posvojil v Sloveniji. Pri nas se namreč daje prednost rejništvu, ne posvojitvam. Trenutno so zelo uspešne posvojitve iz Rusije, Ukrajine in Makedonije. Midva sva se za Makedonijo odločila zato, ker sva spoznala kar nekaj parov, ki so otroke posvojili v tej državi. Z njimi sva navezala stike, slišala različne zgodbe in spoznala ogromno srečnih družin. To naju je vleklo naprej in tudi utrjevalo najino prepričanje, da sva na pravi poti,« pripoveduje Jerneja Kolar.
»Dober dan. Otroka imamo za vas.«
Makedonija je zaenkrat edina država, s katero ima Slovenija podpisan meddržavni sporazum o posvojitvah. S tem sporazumom bi morali postopki lažje in hitreje steči, ampak v praksi ni tako, državo okrca Jerneja: »Posvojitelj je na svoji poti povsem sam. CSD o posvojitelju sicer izda vsa potrebna mnenja, ministrstvo za delo in družino nato izda še posebno potrdilo, da si primeren za mednarodnega posvojitelja, od tu naprej pa si prepuščen samemu sebi.«
Jerneja in Mitja sta formalni postopek v Slovenija zaključila aprila 2007, septembra tega leta pa sta prošnjo vložila na center za socialno delo v Makedoniji. K vlogi sta morala priložiti kopico potrdil in vse skupaj dati prevesti uradnemu tolmaču za makedonski jezik. Potem sta čakala dobro leto, do oktobra 2008, ko sta iz Makedonije dobila obvestilo, da imajo zanju otroka. Pri čemer nista vedela ne kakšnega spola je ne njegove starosti.
»Spakirala sva stvari in odšla v Makedonijo. Ko sva prispela, sva se najprej odpravila na CSD, od tam pa v sirotišnico, kjer sva 3. novembra 2008 prvič videla najino deklico. Takrat je bila stara šest mesecev. Na voljo sva imela 15 minut, da se odločiva in poveva, ali želiva tega otroka. Ampak mi smo se zaljubili že na prvi pogled. S Tinkaro smo nato mesec in pol živeli v Makedoniji, v tem času pa sva morala dokazati, da sva primerna starša in da se kot družina ujemamo. Ves ta čas nas je nadzoroval tamkajšnji CSD in ob koncu napisal poročilo, kako se kot družina znajdemo. 19. decembra 2008 smo se vsi trije lahko vrnili v Slovenijo, pri čemer Tinkara še vedno ni bila čisto najina …« prve dneve skupnega življenja opisuje Jerneja.
Ugrabitev?!
Tinkara je v Slovenijo prispela z začasnimi dokumenti, kajti bila je še vedno makedonska državljanka. Da je dobila slovenske dokumente, je morala družina ponovno skozi vrsto formalnih postopkov. V Sloveniji je ponovno sledilo ugotavljanje, ali sta Jerneja in Mitja primerna starša, kje in kako družina živi … o čemer je center obvestil makedonski CSD oziroma ministrstvo. »Tam deluje posebna komisija za posvojitve, ki mora izvesti končni postopek, da otrok dejansko postane tvoj oziroma da sva tudi pravno-formalno postala Tinkarina starša. Tako sva spet čakala na poziv iz Makedonije. Zelo pomembno je, da je ta poziv čim hitrejši. Kajti Tinkara je imela za bivanje v Sloveniji le začasni vizum in če bi ta potekel, preden bi uredili vse potrebno, bi naju lahko obtožili, da sva otroka ugrabila. Tinkarin vizum je bil izdan za štiri mesece, zato sva neprestano klicarila v Makedonijo, naj čim hitreje zaključijo postopek. Februarja lani sva le dobila pošto, da se lahko vrnemo v Makedonijo, kjer smo uredili vse potrebno in tedaj je Tinkara tudi uradno postala najina,« zapleten postopek opiše Jerneja.
Diskriminacija
Posebno poglavje je tudi pravica posvojiteljev do porodniškega dopusta. Posvojitelji so na tem področju s strani države precej diskriminirani. Porodniški dopust se jim namreč dodeljuje po posebnih ključih, pravi Jerneja, »starejši kot je otrok ob posvojitvi, manj dopusta ti pripada. Meni so ga dodelili pet mesecev. A ker je bila Tinkara motorično šibkejša, sem zaprosila za podaljšanje, tako da sem bila skupaj doma 8 mesecev. Posvojitelji smo na ta način precej prikrajšani. Že itak ni 9-mesečnega pričakovanja otrokovega rojstva, potem pa se vse skupaj tako hitro odvija, da se otroku ne moreš posvetiti tako, kot bi se mu sicer. Prve mesece nimaš nobenega miru, saj je treba urediti milijon stvari. Mi smo šele maja lani, po šestih mesecih skupnega življenja, zaživeli kot družina. In potem sem naenkrat ugotovila, da je dopusta konec in da je treba nazaj v službo.« Poleg krajšega porodniškega dopusta posvojiteljem tudi ne pripada očetovski dopust, saj je otrok ob posvojitvi vedno starejši od šestih mesecev, do takrat pa lahko oče ta dopust izkoristi. Prav tako posvojitelji za otroka ne dobijo denarne pomoči ob rojstvu oziroma paketa.
Tinkara bo 8. maja dopolnila dve leti. V ničemer se ne razlikuje od svojih vrstnikov. Hodi v vrtec in je zelo odprta deklica, z razvitim občutkom za sočloveka. Jerneja pravi, da ji bosta z Mitjo takoj, ko bo to lahko razumela, povedala, da nista njena biološka starša. »Tega, da je posvojena, ji ne misliva prikrivati. Zavedava se, da bo slej ko prej tudi sama začela spraševati, od kod je in kdo so njeni pravi starši. Pri tem se mi zdi zelo pomembno, da tudi okolici odkrito poveš, da je otrok posvojen in da te okolica pri tej odločitvi podpre. Naju z Mitjo okolica pri tem zelo podpira in nama v ničemer ne daje vedeti, da je Tinkara v čemerkoli drugačna od drugih otrok,« doda srečna mamica, trdno prepričana, da bi šla takoj še enkrat skozi celoten postopek posvojitve, če bi bilo treba, saj je občutek, ko te otrok pokliče mami, nekaj najlepšega na svetu …
BOJANA AVGUŠTINČIČ
Foto: SHERPA
»To, da vložiš prošnjo za posvojitev, še nič ne pomeni. Lahko pretečejo leta, pa se nič ne zgodi. Ampak preprosto ne smeš nehati upati in če je treba, v enem dnevu tudi petkrat dvigniti slušalko in petkrat povedati eno in isto, da bodo pristojni vedeli, da si resen, da je tvoja želja po posvojitvi res tako močna. To tvoje tečnarjenje nikakor ni garant, da boš res uspešno posvojil otroka, ampak če nič ne daš od sebe, tudi ne bo nič,« Jerneja Kolar svetuje parom, ki čakajo na posvojitev.
http://www.novitednik.com/zapisi.php?id=560&id_zapis=1771&m=1&l=2010
|
|
|
|