Kaj storiti?Pomoč prosim... (Polna verzija)

Forum >> [Partnerstvo] >> Družina in partnerski odnosi



Sporočilo


brinetkaa -> Kaj storiti?Pomoč prosim... (17.9.2010 13:38:40)

Pozdravljeni,

stara sm 28 let in imam 18 let starejšega partnerja s katerim sva skupaj 8 mesecev.Najina veza nikoli ni bila trdna, v bistvu bolj površinska, ko sva imela čas, sva se dobila in nikoli nisem razmišljala o tej vezi resno, ker do njega nikoli nisem čutila večje ljubezni.Imam ga rada, vendar to niso tista čustva, ki bi morala biti. Nenačrtovano sem ob KT zanosila in sem v 11 tednu nosečnosti.Odkar vem, da sem noseča, neprestano razmišljam o splavu in sploh nisem srečna, doma neprestano jočem, sploh nisem vesela da bom dobila otroka.Partnerju je ob mojem joku vse skupaj že malo čudno.On si otroka zelo želi, jaz pa nikakor.Strah me je vsega, da morda ostanem sama,da več ne bo tako kot je sedaj ko sma brez otroka.Strah me je, da otroka sploh ne bom imela rada, ko bom rodila, da mi bo v napoto.Razmišljam kako bo, ko bo otrok.Če že sedaj partnerja ne ljubim, otrok pa te še malo razdvoji, kako bo to potem pri nas?In ob vsem tem sem že toliko zmedena, da več ne vem ali to povzročajo hormoni ali kaj?Ali bi morala resnično na splav, če že razmišljam o njem in si otroka še vedno ne želim in sploh nisem srečna, vesela????Je mogoče katera doživlajal kaj podobnega v nosečnosti?Kak nasvet kaj narediti???Strah me je da kakorkoli se bom odločila, da bo narobe...in strah me je da so vs skupaj naredili samo hormoni...




Tejči -> RE: Kaj storiti?Pomoč prosim... (17.9.2010 13:47:34)

Joj, ko berem take zgodbe, me kr stiska. Bogo detece, ki ni nič krivo..pa kaj za vraga sploh seksate, če ni ljubezni??? Kako pri hudiču lahko vztrajaš v vezi 8 mesecev, če moškega ne ljubiš??? Oz. boljše..kako lahko seksaš s človekom, ki ga ne ljubiš??? Prvo bi prosla odgovore na ta vprašanja, potem se mi bo mogoče posvetilo kaj bi ti lahko svetovala.




kristinaj -> RE: Kaj storiti?Pomoč prosim... (17.9.2010 13:51:09)

ti si pa dobra da z dedcem 18 let starejšim od tebe

jaz se nikoli ne bi spuščala v zvezo s tako razliko sicer pa ljubezen nima meja in vsakemu paše po svoje..

če si v taki dilemi zakaj se nisi takoj odločila za splav in si čakala do sedaj... zelo delikatna tema, verjetno bi jaz pri 28 če bi ob KT zanosila z dedcem ki ga bežno videvam naredila splav, danes bi pa verjetno otroka obdržala.
naj te ne bo strah ostati sama, zakaj pa bi ostala sama? partner te ima verjetno rad, želi si tvoje bližine, ustvarita si skupen dom ki ga bo popestril otroček in boš videla da bo šlo po drugi strani pa,če nisi prepričana, naredi zvezi konec in se naprej sama odloči....




ronja -> RE: Kaj storiti?Pomoč prosim... (17.9.2010 14:02:22)

e že sedaj partnerja ne ljubim, otrok pa te še malo razdvoji, kako bo to potem pri nas?

Lahko slabše, lahko pa tudi boljše, ker nisi zaslepljena od zaljubljenosti in ker nimaš nekih neralnih pričakovanj. Veš, da bo kriza in se pripravljaš nanjo - to je dobro. Veliko dogovorjenih zakonov je trdnejših kot pa naši, ki so iz zaljubljenosti. tako da ni nujno, da bo vajina veza šla po gobe, zato, ker pač zdaj ne čutiš tega, kar misliš, da bi morala. Nekateri se tudi kasneje zaljubijo. Skratka: ni nujno, da bo slabo.

In ob vsem tem sem že toliko zmedena, da več ne vem ali to povzročajo hormoni ali kaj?

Koliko so tu hormoni in koliko resnična čustva, je težko ugotovit, najlažje to sama ugotoviš - tudi če primerjaš svoje reakcije na druge stvari zdaj: ali so se kaj spremenile? Si tudi sicer bolj čustvena, manj racionalna, te premetava iz evforije v žalost? Če ja, potem je večja verjetnost, da so to hormoni. Če ne, potem je večja verjetnost, da te veza res skrbi (verjetno upravičeno). Pa tudi v tem primeru ne pomeni,d a vama ne bi zalaufalo.

Ali bi morala resnično na splav, če že razmišljam o njem in si otroka še vedno ne želim in sploh nisem srečna, vesela????

Mislim, da ti samo zato, ker razmišljaš o njem, še ni treba na splav. veliko jih razmišlja o njem, pa se odločijo za otroka, pa jim ni žal. Ne vem pa, kako bo v tvojem primeru. Ni pravila, kdaj bi morala postat vesela.

Je mogoče katera doživlajal kaj podobnega v nosečnosti?Kak nasvet kaj narediti???

Na rr imaš ogromno zgodb, kjer se punce sprašujejo, ali naj naredijo splav ali ne. Svetovat ti tu nihče ne more, ker nihče ne ve, kaj bi bilo dobro zate. Sama se najbolj poznaš. Jaz te hočem samo potolažit, da ni nujno, da je vse črno, vsekakor pa ni vse rožnato.

Strah me je da kakorkoli se bom odločila, da bo narobe...

Ne, kakorkoli se boš odločila, bo PRAV! Verjemi v to! Vse ima svoje pozitivne lastnosti! Namesto da si pišeš minuse pri vsaki odločitvi, rajši obrni in si na vsaki strani napiši pluse (kar je minus eni odločitvi, je pač plus drugi, ne?)
Če se odločiš za otroka, ga boš imela rada, v to sem prepričana, saj znaš svoje občutke dokaj racionalno pogledat in predelat, iščeš razloge,... torej gotovo ne boš krivila otroka za njih in ga boš imela rada, ker je to naravno, nekaj kar se zgodi, ne da bi to hotel. Lahko da bosta s partnerjem ostala skup in se vzljubila prav prek tega, da se bosta videla še v drugi vlogi, lahko da bosta šla narazen prijateljsko in bosta rekla, da vama ni nič žal, ker imata krasnega otroka (poznam take primere[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image] ).
Če se odločiš za splav, boš spet svobodna, na tega moškega te ne bo nič vezalo in lahko najdeš nekoga, ki ti bo bližje in boš imela otroka, ko boš sama začutila, da je čas za to.

Oboje je dobra odločitev, ok? Nobena pa ni lahka!

in strah me je da so vs skupaj naredili samo hormoni...

Verjeno niso samo hormoni, gotovo pa imajo svoj delež zraven. v [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/nosecka.gif[/image] vse intenzivneje doživljamo, hočemo poštimat odnose, ker bi rade, da se otrok "na čisto" rodi. to je po moje čisto nagonsko. Kot počistiš stanovanje. To je priprava na otroka. Zato pa smo potem zrelejše.

Strah te je, ker je toliko starejši, strah te je, ker ne plešejo metuljčki po trebuhu, ko ga vidiš, strah te je, ker te veze sploh nisi tako jemala in strah te je, ker je vse nepričakovano in nenačrtovano. to je normalno, to pomeni, da razmišljaš, kar je dobro! Do rojstva imaš še pol leta in v teh pol leta lahko marsikaj predelaš! Otrok, če se odločiš zanj, se ne bo rodil tebi zdaj, ampak tisti tebi, kakršna boš čez pol leta. Garantiram, da drugačna, verjetno manj preplašena in manj dvomeča[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image] . Zato ker razmišljaš, ker hočeš najt razloge, rešitve. Taki ljudje ne ostanejo na mestu.

velika razlika v letih je vsekakor izziv oz. dejavnik tveganja za odnos, vendar pa ni nujno usodna. podobno je z zaljubljenostjo. Marsikatera tu gor je napisala, da se v svojega moža najprej ni zaljubila - sem bila presenečena nad tem, koliko je bilo takih odgovorov! nič od tega, kar si napisala, nima oznake: nesprejemljivo in nespremenljivo. Vse je mogoče rešit. Je pa gotovo težje, kot če zanosiš potem, ko si to zelo želiš, z nekom, s katerim si dovolj dolgo, da mu zaupaš, pa ti še vedno pleše pred očmi, ko ga vidiš... Ampak ni samo idealen scenarij pogoj za lepo življenje. Idelani scenariji se radi sesujejo. Realno življenje nas rado preseneti (tudi v pozitivno smer).

Kako bi ugotovila, ali je to možno - da te partner in zveza preseneti v pozitivno smer? Pogovarjaj se z njim, raziskuj njega, sebe in svoje občutke! Čim bolj ga poizkusi spoznat - morda te bo pritegnil. Morda te zdaj ovira samo strah, da ga ne spustiš blizu. Spusti strah, saj veš: znotraj votel, zunaj ga pa nič ni. Mogoče se ti bo prikupil, mogoče ga boš vzljubila, ko ga boš spoznala, saj zdaj ga verjetno niti ne, če sta imela bolj površinsko zvezo. poizkusi to vsaj ta teden, dokler se dokončno ne odločiš, kaj boš storila. In če se odločiš za otroka, potem definitivno daj partnerju šanso: spusti ga toliko blizu, da boš vsaj vedela, kaj imaš. Potem pa poglej, ali bi s tem lahko živela. Ne pusti se ujet v neke forumule, kako bi moralo bit. 18 let je veliko, vendar mnogim rata - odvisno od ljudi.

Ko sva midva začela, so nama sicer metuljčki ornk plesali, vendar sva oba to vezo jemala zelo na izi, da bo ena romanca, ki bo trajala 1-2 tedna. Zdaj imava 2 [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/duda.gif[/image] (načtrovana) in sva skup že več kot 11 let, pa ga ne bi zamenjala! Tako se ti lahko končajo površinske zveze[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image] .




zvezdan -> RE: Kaj storiti?Pomoč prosim... (17.9.2010 14:06:09)

Tudi sama sem bila s partnerjem ki ga nisem ljubila in to kar 3 leta. Tako da Tejči se dogaja in ne znam ti razložiti kako in zakaj. Če bi jaz takrat zanosila bi verjetno otroka obdržala. Težko je reči kaj narediti. Vseeno pa tudi mene zanima zakaj si čakala do 11 tedna- mogoče pa nekje v podzavesti hočeš tega otročka. Ne morem ti reči da obdrži otroka kot tudi da ga ne. Mislim pa da ljubezni do partnerja in ljubezni do otroka ne moreš metati v isti koš. Če partnerja ne ljubiš ga tudi nikoli ne boš vzljubila...govorim iz lastnih izkušenj! Otrok pa je povsem druga pesem in druga ljubezen




pomar*ANČA* -> RE: Kaj storiti?Pomoč prosim... (17.9.2010 14:10:15)

trenutno te mučijo hormoni, nesigurnost in strah. ko boš rodila- če se seveda odločiš, da otročka obržiš bo to tvoja največja ljubezen. seveda te je pa strah in ni nič narobe če razmišljaš o možnostih ki jih imaš, ampak pomisli tudo o posledicah ki jih prinesejo tvoje možnosti.

naj ti povem, da sem bila stara 24 let ko sem zanosila na tabletkah, tudi mene je bilo strah, saj z možekom nisva niti skupaj živela. sinek naju je povezal še bolj, je najina največja ljubezen in za nič na svetu se nebi odločila drugače. nama pa nikoli ni bil v napoto, še vedno počneva vse kar sva prej, le da je zdaj z nama on.

upam, da se odločiš kot je prav in da svoje odločitve ne boš obžalovala.




branka81 -> RE: Kaj storiti?Pomoč prosim... (17.9.2010 14:43:54)

moja situacija pa je bila takšna...s fantom sva bila skupaj tri mesece...noro zaljubljena in sva se full pogovarjala o otrocih in da jih bova čez kašno leto imela,ko se pač malo bolj spoznava itd...no nisva čakala leto dni ampak sm že po prvih poizkusih zanosila..uresničila se nama je največja želja...v drugem mesecu nosečnosti pa so se začeli moji strahovi...kakšna mama bom,ali bo on dober oče,ali se nisva prehitro odločila za otročka,ostala bom brez službe,selitev k njemu na drug kones slo..joj še in še ?????en mesec sm jokala vsak dan,čist sm bila u k.......,nč seb podobna,ker sem pa drugač veseljaček...skor sva že šla narazen zarad mene in mojih strahov....tud na splav sm pomislila...ko sm pa šla prvič na ultrazvok in vidla svojo malo pikico,ki raste v meni in o kateri sm sanjala celo večnost,sm vedla,da jo bom obdržala.....v glavnem,zdej živimo skupaj pri njemu,smo vesela družinica,imava 6 mesečno punčko,midva se super razumeva in niti pomislim ne nikoli,da bi ga zamenjala,ker imam z njim vse kar sem si želela.....tko da upam,da se tudi tebi nasmehne sreča...pa upam,da obdržiš otročka[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/metulj.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/duda.gif[/image]




mamamajča -> RE: Kaj storiti?Pomoč prosim... (17.9.2010 15:56:54)

Kakorkoli obrneš, splav se dela do 10. tedna, kar si ti očitno zamudila.


IZVIRNO SPOROČILO: brinetkaa

Razmišljam kako bo, ko bo otrok.Če že sedaj partnerja ne ljubim, otrok pa te še malo razdvoji, kako bo to potem pri nas?


Kje si pa to slišala?




Vijoličarka -> RE: Kaj storiti?Pomoč prosim... (17.9.2010 21:11:23)

Podpis pod Ronjo!

Brinetkaa, občutek imam, da čeprav si stara 28 let, si v sebi še vedno majhna punčka. In to taka, na udobje mahnjena majhna punčka, ki pričakuje, da ji bodo drugi pokazali pot, po kateri naj hodi. Čeprav še sama ne ve, kaj ji je pravzaprav všeč, pričakuje, da bodo drugi vedeli, kako jo usmeriti, da bo srečna in da bo vse lepo.

Zase, za svoje življenje in predvsem za svojo srečo, si v prvi vrsti odgovorna sama. Ti si si izbrala tega partnerja, postala intimna z njim - zakaj, veš le ti sama. Naučiti se moraš prepoznati problem, naučiti se moraš sprejeti posledice svojih odločitev in morda tudi malo več obzirnosti do soljudi.

Zelo žalostno in čudno se mi zdi, da si, ko si zanosila, najprej na tem forumu vprašala, kako naj to poveš očetu. In to očetu, s katerim skorajda nimaš stika. Izgubila si ogromno energije, ko si premetavala ta trivialni problem v glavi, namesto da bi se posvetila resničnemu problemu: odnosu s partnerjem, odnosu do otroka.

Če si zapravila že toliko časa, ko si razmišlala, kako bo tvojemu očetu, kateremu se življenje zaradi tega ne bo prav nič spremenilo, se mi zdi fer, da bi malo razmislila tudi, kako se počuti tvoj partner. Ne glede na to, ali ga ljubiš ali ne. On se otroka strašno veseli in se je očitno nanj že nekoliko navezal. Saj, kot je videti, njemu nisi zaupala svojih strahov in razmišljanj o splavu. Res je, da si ti 'v kaši', ampak tudi on ni samo mimoidoči. Sploh, ker si mu dala vedeti, da boš otroka obdržala.

Glede na to, da je deseti teden že mimo in nisi storila nič, imaš najbrž podzavestno željo otroka obdržati. Razočarana si samo nad svojimi čustvi. Pričakovala si, da boš lebdela od sreče, da bo  z neba padla mavrica in oh in sploh. P anič od tega.

Možnosti imaš ogromno:
splav (mislim da si zamudila enostavni postopek in da bo treba zdaj pred komisijo)

rodiš otroka, poskusiš živeti s partnerjem in morda boš prijetno presenečena, kajti otrok lahko tudi povezuje, pa četudi ne ostaneš s partnerjem, boš lahko z otrokom srečna

rodiš otroka, živš sama z njim in morda boš presenečena, kaj vse zmoreš

se pogovoriš s partnerjem, da ti ne želiš otroka in po rojstvu otroka prepustiš partnerju, če se ga ta tako zelo veseli

rodiš otroka, se pogovoriš s partnerjem, da ne želiš živeti z njim in imata otroka v skupnem skrbništvu - torej postaneta neke vrste partnerja pri vzgoji otroka, čeprav intimno ne bosta več skupaj - če so ljudje normalni, se da marsikaj dogovoriti

Močno se strinjam z ronjo: KARKOLI SE BOŠ ODLOČILA, BO ODLOČITEV PRAVA! Najbolj neumno je gledati nazaj, ko so okoliščine že davno drugačne in se obremenjevati s preteklimi odločitvami. Takrat je bilo pač tako, takrat je bila odločitev pač taka in tako je. Treba je živeti dalje, poleg tega pa resnične alternative ne poznamo, lahko bi se vse skupaj odvilo ša slabše.

Ampak odločiti se boš pa morala.





zvezdan -> RE: Kaj storiti?Pomoč prosim... (20.9.2010 8:33:39)

vijoličarka ....podpis[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image]




brinetkaa -> RE: Kaj storiti?Pomoč prosim... (21.9.2010 10:55:40)

Brinetkaa, občutek imam, da čeprav si stara 28 let, si v sebi še vedno majhna punčka. In to taka, na udobje mahnjena majhna punčka, ki pričakuje, da ji bodo drugi pokazali pot, po kateri naj hodi. Čeprav še sama ne ve, kaj ji je pravzaprav všeč, pričakuje, da bodo drugi vedeli, kako jo usmeriti, da bo srečna in da bo vse lepo.
IZVIRNO SPOROČILO: Vijoličarka

imaš popolnoma prav in sama na sebe sem jezna, da je tako, vrjemi...sama nase sem jezna, da se ne znam postavit zase in si reči...to je moje življenje, živela ga bom kot bo meni...

Ronja zate pa samo 2 besedi: HVALA LEPA!!![image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image]




mojamura -> RE: Kaj storiti?Pomoč prosim... (21.9.2010 14:52:07)

brinetkaa naša zakonodaja dovoljuje splav le do 10 tedna nosečnosti.




Kerensa* -> RE: Kaj storiti?Pomoč prosim... (22.9.2010 2:55:16)

IZVIRNO SPOROČILO: Tejči
pa kaj za vraga sploh seksate, če ni ljubezni??? Kako pri hudiču lahko vztrajaš v vezi 8 mesecev, če moškega ne ljubiš??? Oz. boljše..kako lahko seksaš s človekom, ki ga ne ljubiš??? Prvo bi prosla odgovore na ta vprašanja, potem se mi bo mogoče posvetilo kaj bi ti lahko svetovala.

Spolna privlačnost s pojmom prave ljubezni nima ravno neke globoke povezave. [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley14.gif[/image]




Stran: [1]