|
lottyka -> RE: Novembrski malčki 2010 (21.1.2011 14:47:48)
|
Dober dan punce!
Evo mene nazaj. Hvala punce za skrb, vidim da ste me že malo pogrešale. Prvo da se opravičim ker sem kar čez noč zginila ampak prvo mi je šel internet, potem pa sem šla čez zame do sedaj najhujšo nočno moro in enostavno ni bilo ne moči, ne časa, ne volje do računalnika.
No kaj se je dogajalo pri nam v tem času, mam občutek, da bo spet nastala ena klobasa od posta tole [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image]. Torej, kot veste sem imela probleme z dojenjem in stalnimi zamašenimi vodi in vnetji. Kar nekako se nisem uspela pripravit da čisto neham dojit, ker smo toliko poslušali kako je dojenje oh in sploh. No pa je Žan sam poskrbel, da smo šli na flašo, ker je začel zgubljati na teži, jaz pa sem si začela črpat in mleko zlivat stran (tudi s črpanjem nisem več dobila ven gostega, samo vodo). ampak kljub temu so se mi vnetja ponavljala čedalje pogosteje in v čedalji hujši obliki. prišlo je tako daleč da mi je ven tekla kri in gnoj, tako da smo se vsi, tudi zdravniki strinjali, da je potrebno pač mleko izsušiti (pustimo ob strani, da sem mogla na pregled čakat 14 dni). To pa pomeni, da ni druge poti, kot da nehaš takoj dojit, oz. črpat in si tudi iztiskaš ne, pustiš čisto pri miru. Seveda so mi jasno povedali da ne bo šlo brez bolečin. Še par dni po tem, ko so mi rekli naj neham sem si še vedno črpala, ter se psihično pripravljala na to. Ko sem pa dobila spet hudo vnetje na obe dojki, pa sem si rekla da huje že ne more bit in da enkrat bo pač treba čez to in sem nehala z vsem. Takorekoč sem šla iz polnega dojenja/črpanja na nič. Po pričakovanjih sem imela do večera že dva kamna namesto dojk in hude bolečine. Zdej so bili doma že vsi navajeni, da ko dobim vnetje da mi gre v roke in da ne morem niti rok dvignit, kaj šele Žana, tako da sem spet imela vedno nekoga zraven, da mi je pomagal Žana dvigovat. Raje grem še 10 rodit, kot pa še enkrat dojit in še enkrat čez vse to. Pri porodu vsaj vmes malo mine bolečina, da prideš malo k sebi, tukaj pa boli vsako minuto, cel dan in celo noč, dan za dnem... Hvalabogu za pomoč zdravnikov, ki so me filali z močnimi protibolečinskimi inekcijami in tabletami, tako da smo nekako pregurali to čez. Seveda so me hotli tudi prepričat, da imam tudi poporodno depresijo ampak sem jim lepo povedala, da je to samo zaradi bolečin, kar se je sedaj tele zadnje dni tudi pokazalo da sem imela prav, ker sem spet čist o.k. Prej pa tud senca sebe nisem bila. Kako pa boš o.k. če te skoz boli in če si čisto odvisen od drugih. Vsaka še najmanjša stvar mi je vzela 10 več časa in od vseh bolečin sem bila psihično in fizično čist uničena. Še čez praznike sem mogla hodit na urgenco, po inekcije. Ampak smo dali to čez, z dojenjem sem zaključila za vse življenje. Če se bova odločila za drugega otroka sem že dogovorjena, da dobim takoj že v porodnišnici vse, da mleka sploh ne dobim. In če me danes nekdo vpraša (in ja res te kar sredi ceste skoraj vsak ki ima malo časa vpraša) če se dojimo jim lepo rečem Ne, mi smo srečno na flaški. In tudi res smo veliko bolj srečni. Žan je veliko bolj zadovoljen, jaz tudi, mož tudi, ker sem jaz spet dobre volje, ker dolgo nisem bila in smo res srečni na flaški. Zame je flaška zakon in tudi veliko manj časa porabim sedaj s flaško za hrenjenje kot prej pri dojenju. Tudi to, da ga lahko brez bolečin vzamem v naročje in pocrkljam je neprecenljivo. Tako da danes ko pogledam nazaj mi je žal, da nisem uvedla flaško že prej in bi mi bilo veliko prihranjenjega, ne samo meni ampak vsem. Ampak po drugi strani pa je bil Žan dojen največ kot je bilo možno, to je pa tud nekaj. Danes mi sicer sem ter tja še kaj priteče ampak ni več nobenih bolečin niti napetosti v dojkah, tako da sem pa sedaj res iz vsega ven. Uradno nimam več mleka. Evo tako na kratko [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image].
Drugače pa je Žan vredu, raste 100 na uro edini problem imamo malo z noskom, ki je občasno mal zamašen in pa z temencami na čelu in obrveh, tudi tu se matramo sedaj, da jih odstranimo.
Drugače sem vas nekaj brala vmes ampak ne vsega, tako da če bom našla čas bom prebrala za nazaj, kaj se je kaj dogajalo v moji odsotnosti.
pajac, sem slišala da sta bile v bolnici, upam da sta sedaj vredu .
Lep popoldne vsem, jaz ga bom preživela malo na svežem mrzlem zraku, grem en krog z malim ven.
|
|
|
|