|
vijolca -> RE: Decemberski biseri 2009 (3.1.2011 9:49:22)
|
Srečno novo leto malim malčkom in staršem!!! [sm=bravo.gif] Čim več zdravja za vse, pa da bi starši imeli čim več časa za svoje škratke! [sm=bravo.gif][sm=bravo.gif]
Uuu, napredovali smo do otrok! Tudi jaz se pridružujem čvekanju na tem forumu!
No, da opišem, kako smo kaj praznovali: doma, vsi bolani od božiča naprej. [sm=smiley13.gif] Odpadel je obisk pri babicah in dedkih, nobenih sprehodov, samo kašljanje in merjenje vročine… Ah, upam da bo naslednje leto že bolje. Midve itak ne bi imeli nič od praznikov s temi dietami (no razen družbe pametnih babic, ki se ne morejo odločit ali je treba otroku dat žabe in/ali nogavice na noge – pri nas smo drugače vsi bosi), ati se mi je pa prav smilil, ostal je brez vseh sladkih dobrot, ki jih je čakal…
Od letos naprej sem že v službi cel svoj 4-urni delovnik, in se strinjam z evangelie, da je 4 ure prav fajn biti v službi, potem pa spet z otročkom (sploh če veš, da gre otrok rad v vrtec). Finančno pa res ni najbolje. Ampak, če ne bomo sedaj z našimi najmlajšimi, ne vem, kdaj bomo. Sem prepričana, da se vsaka ura preživeta z otrokom izplača tako ali drugače.
Giotti, hvala za tvoje besede glede hrane, torej vam nič ne težijo, ker ne je mesa recimo? Nam predvsem na gastro težijo, naša pediatrinja je že obupala. To teženje nasploh me zelo moti, ker če jim povem, da otrok meso izbruha, se mi zdi čisto logično, da ji ga ne dam več. Pa ne bruha vse povprek. In če mi oni še naprej težijo, to pomeni samo to, da mi pravzaprav ne verjamejo. Na alergologiji nam je dr. pravzaprav to dala gladko vedeti. Tolaži me vsaj, da je preden je zbolela imela Hb 120, kar naj bi bilo kar dobro, na žalost je med boleznijo padel na 112, ampak to se bo verjetno spet popravilo, če že prej s tem ni imela težav. Tako da, vsaj kar se železa tiče, ji ne gre tako slabo. Pa tudi drugače je en velik dobrovoljček, le suhcena je bolj.
Naše mere pri 1 letu: 76 cm, 8400 g.
Spanje: nismo še našli kompromisa, s katerim bi bili popolnoma zadovoljni. Zaenkrat zaspi z dojenjem, preden grem jaz spat jo še enkrat podojim, nekaj ur zdrži z atijem, ki jo po potrebi uspava z zibanjem in petjem (včasih 1-krat, včasih pa x-krat na noč), ta čas se jaz v kuhinji naspim, med 3. In 5. Uro pa se zamenjava, midve se do jutra še dojiva (jaz ponavadi ne spim več), ati pa v tem času dobi nekaj bolj kvalitetnega spanca. To, da smo vsi kolikotoliko spočiti, nam zaenkrat uspeva samo zaradi požrtvovalnosti atija, ki je pri tem režimu najbolj narskal. Ampak drugače bi jaz pristala na kakih uspavalih in potem tudi z dojenjem ne bi bilo nič… Pa prav dojenje med boleznijo nam je zelo prav prišlo, tako da res priporočam. Romama, mislim, da si ti napisala, da imaš mleka vedno manj. Saj verjetno že veš, pa vseeno napišem, da je količina mleka pač odvisna, kolikokrat otroka pristaviš, koliko časa vleče,… in ne skrbi, tudi pri enem letu se lahko spet poveča, če so otrokove potrebe večje. Zaloge mleka se lahko bistveno bolj prilagajajo, kot si navadno mislimo. Te pa čisto razumem, da je težko usklajevati vse skupaj še s starejšim otrokom, službo in domačimi deli. En kup [sm=pikapoka1.gif], ker ti že sedaj tako uspeva.
Še dobre želje za Araz, da se iz pregleda vrne kot [sm=smiley10.gif].
|
|
|
|