|
Mišyka -> RE: februarske mamice 2011 (18.3.2011 22:12:22)
|
Mate vse polne roke dela... jst pa zaenkrat ne - otroka spita (zaenkrat!), mož pa nazdravlja od kolegice in kolega hčerkico. Sem si prej privoščila celo pol ure počitka v celem dnevu, kar je luksuz (pa se ne hecam!).
Dons smo bli prvič vsi 4-je zunej na sprehodu. Je tamala v Sleepyu prespala cel sprehod. Kako ste ostale kej zadovoljne z njim? Men je fajn, edin zakuha mi takoj. Notr sem ga tud enkrat dala gor, ker se tamala ni in ni pomirila in ko je pristala not, je takoj obmolknila.
No, poskusim še mojo porodno zgodbo napisat in upam, da se mala tačas ne zbudi...
V soboto popoldan smo šli k mojim staršem na obisk in ker mi ni blo več do obiskov in preživljanja celega dneva tam (kot so vedno navajeni), smo se odločili da prej gremo. Že tam za mizo me je parkrat mal stisnlo. Potem pa na poti domov enkrat orng, pa doma nekajkrat na pol ure, potem pa na 15 minut in kmal že na ene 10 in takrat sva začela mal štopat. Potem sva razmišljala, al naj pokličeva mojo mami da pride po tamalga, vmes sem še spakirala njegov kufer (tačas me je parkrat zvil) in potem sva jo le poklicala. Ko je prišla je šopal že na manj kot 5 minut. Torej so se mi popadki v 4 urah iz tistih na pol ure zgostili na 3 minute. Aja, v petek ko sem mela zjutraj amnioskopijo sem imela pa popoldan že rdečkasto-rjav izcedek, kar naj bi bil čep, je pa to lahko tud posledica amnioskopije. Skratka štartala sva v Kranjsko porodnišnico, zvečer ob 9h. Ko prideva tja, naju sprejme babica, edina, ki mi je bila poznana, ker naju je takrat sprejela na ogledu porodnišnice - Mateja Eržen. Kr mal sem si oddahnila, ko sem jo zagledala, čeprov nisem vedela, kako se obnese pri samem porodu.
Sledil je sprejem, popis, vmes ctg, klistir. Odprta 3-4 cm. Potem pa sva, ker sem pač tako želela, dve uri in pol hodila gor in dol po hodniku porodnišnice - tema, mir, sobota zvečer je bla res idealna - kot bi mela celo porodnišnco samo zase. Predihavala popadke stoje dokler se je le dalo. Ko nisem več zmogla stoje (je bil le že cel dan za mano, pa še na sprehod v hrib smo šli popoldan), sva šla v porodno in takrat sem dobila gor prenosni ctg, kar pomeni, da sem se vseeno lahko gibala, babica me je pregledala, za vsako stvar me je vprašala, če se strinjam... res super, pomagala mi je pri dihanju in nasploh je bla zelo nežna, čeprov ti pregledi med popadki lih ne morjo bit prov prijetni. Ko sem bila na mizi, sem popadke predihavala na vseh štirih in je kr šlo, samo vmes si težko odpočiješ - motil me je edin kateter na nartu, ker sem se pač opirala na roke. Ko me je babica hodila pregledovat sem se mogla vležt na hrbet ali na bok in mi je blo res vsaj za 30% hujš, tko da rajš vmes pač nisem tok počivala, sam da je mal manj bolelo med popadki, ki so bli takrat že orng močni in dolgi.
Mož me je ves čas spodbujal, mi močil obraz in vrat, me božal po križu (to mi je edino pasalo), skratka dobr sva sodelovala. Vse kar je prvič manjkalo in sem si želela drugač, je blo tokrat res tko kot je blo treba. Super se je odrezal.
Na koncu sem pa začutila tisti pritisk, ko bi potisnla in kr sama spravla dete ven. Takrat sem verjetno orng zatulila in so priletele babica in še dve sestri. Mehur smo predrli šele takrat, če ga pa nebi bi se pa verjetno zlo kmal kr sam. In potem še zadnje dejanje. Spravit našo punčko ven. Je blo težko. Proti bolečinam nisem imela nič, za presredek sem prosila, da me ne režejo, če le ne bo potrebno. Tako da je blo res boleče, vmes sem težko sploh zajela sapo, ker je bil vse skup en samo popadek. Kr nekejkrat je blo treba potisnt, ampak potem je le zdrknila ven, naša punca. Torej po 6 urah popadkov od sledenja na 3 minute, po 4,5 urah od prihoda v porodnišnico, po 2 urah na porodni mizi, se je 27.2. ob 2h zjutraj rodila Neža.
Komej sem si oddahnila in jo mal pobožala in stisnla tist sluzast in topel telešček, so jo že vzele in začele men šarit po trebuhu in kr namatrali smo se, da je pršla ven tud postlca. Mene je vse skelel tam spodej in slutila sem da sem se vsaj strgala. In res sem se... prišel je ginekolog, ki mi je najbolj antipatičen od vseh kar sem jih kdaj videla, Rizner. Nč pozdravu, nč vprašov, nč komentirov, nč. Samo ene čudne face je delov, aja, pa reku mi je nej noge k seb vlečem, jst pa čsit trda od bolečine! Skratka cel čas je šivov, vleku tist cvirn... Še zdej mi je grozn, ko pomislim, kaj mam lohk tam dol, šele pol na oddelku sem od ene zdravnice čist slučajn zvedla da mam notranje šive. Ta del mi je bil mogoče celo hujši kot sami popadki čist na konc. To je pa razlika, če dobiš neki proti bolečinam, tega sploh ne čutiš niti približno tako. Sej lokalno že dajo, ampak vseeno boli vse skup ko hudič.
Skratka pol smo se še mal pocrkljali in je bil že čas, da ati gre. Jst pa gor in potem se je začelo čakanje na odhod domov. Vmes pa boleče dojke, masiranje, tuš, vse da bi se izognila mastitisu. Potem so me začeli še šivi bolet, najbrž predvsem tisti najbolj zunanji.
Moram rečt, da sem z osebjem in odnosi v Kranjski porodnišnici zelo zadovoljna, napram izkušnji v Ljubljani. Kot sem že rekla, če bo treba še kdaj it, jim v Kranju ne uidem, če seveda še bodo tam. Babica pa tud super, res sem bla zadovoljnja!
Še eno vprašanje - je katera, ki je bla zelo zadovoljna, razmišljala, da bi babici kej nesla v zahvalo?
No pa mi je uspelo. Verjetn je mal brez repa in glave vmes, ker sem tipkala ko nora, ker je tamala že neki vzdihovala tle zraven...
Pa lahko noč!
|
|
|
|