Strah pred prijateljstvom (Polna verzija)

Forum >> [Partnerstvo] >> Družina in partnerski odnosi



Sporočilo


puncica -> Strah pred prijateljstvom (22.8.2005 20:21:19)

Tole pišem že lep čas in zdaj končno sem se odločila da bom napisala in to javno, mogoče mi kdo s kakšnim nasvetom pomaga, mogoče me tud strezne.

Sem bol samotarski tip, nikoli nisem imela veliko prijateljic, kaj šele da bi imela najboljšo ampak ni problem v tem da nekdo ne bi hotel biti moj prijatelj pač pa v tem da vedno iščem nekaj kar me moti. Ali je nekdo presuh, predebel, prelep, preveč naličen, bol premožen, bo srečen,... in potem se kr načrtno izoliram in nimam več stikov s tem. Po telefonu nikogar ne kličem, ker ne vem kaj se pogovarjat, ja sej vem neumno ampak tako je. Po telefonskem klicu, če me kdo pokliče vedno premlevam in premlevam, kaj si zdej ta oseba o meni misli, enako je na kakšni kavici če že grem kam, tud na kakšno srečanje, po zaključku si vedno mislim le kaj si zdej ljudje mislijo o meni. Ne vem zakaj se s tem tako obremenjujem, zato pa raje potem nikamor več ne grem. Na poti vedno premišljujem kaj se bom pogovarjala kaj bom spraševala, ker ko nastane tišina se mi zdi, evo pa nisem več zanimiva.
Pravijo da sem komunikativna ampak jaz ko grem po kakšni kavici ali srečanju, obisku domov me boli glava od vsega tega napora

Ne vem zakaj to počnem, tako rada bi imela nekoga ki bi mu zaupala sej prijateljice sem imela ampak ne takšne ene, ki bi ji zaupala, ki bi lahko rekla evo imam najboljšo prijateljico, lahko ji vse povem, vedno mi je nekaj govorilo, da bodo naprej povedale :zmeden:, v puberteti sem veliko prejokala, se smilila sami sebi, večino časa preživela na računalniku in doma. Kot otrok nisem nikoli imela prijateljic, sploh se ne spomnim da bi koga kdaj pripeljala domov, ko sem bila bolana sem ko sem ozdravela sama prosila sošolke za zvezke, nikoli ni nobena prišla k meni na obisk, vedno sem se sama igrala, na igrišče nisem hodila, ker nisem imela prijateljic. Za rojstne dneve nisem vedla koga vabit, tako so vedno prišle pač sošolke :zmeden2: Razmišljala sem: "sigurno mislijo da sem grda, da sem glupa, butasta, da se ne znam izražat, da nisem kul...."

Tako sem osamljena in sama, pa ne znam si pomagat, težim k temu da bi več hodila ven a vedno rata neka blokada. A res nisem normalna?:((:((:((:((:((:((:((




puncica -> Strah pred prijateljstvom (22.8.2005 20:23:26)

A mi lahko le psihiater pomaga:((:((:((




Anonimen -> Strah pred prijateljstvom (22.8.2005 20:34:21)

Puncica... nisi edina taka.
Tud jaz zadnje čase opažam da nikamor več ne grem. namest da bi poklicala kakšno kolegico, raj čepim pred TV in računalnikom.

Nisi čudna, pa tud psihiatra ne rabiš... sam mal samozavesti si morš pridobit pa bo.
pa ko premlevaš tisto kaj si kdo o tebi misli.... reči si STOP. pa nehaj mislit.
To je men neki časa ratvalo zdej pa ne več:((

Bo treba gradit na samozavesti... pa se prislilt da kam gremo a ne?
Držim :miska::miska::miska: da ti rata.




lenika -> Strah pred prijateljstvom (22.8.2005 20:36:30)

Jaz mislim, da s tabo ni čisto nič drugega narobe kot to, da si premalo samozavestna. Tudi jaz sem bila podobna, le da ne s prijateljicami, temveč pri fantih. Vedno sem se čutila grdo, manjvredno..
Kadar me je kakšen fant osvajal sem vedno mislila, da me hoče le izkoristit ali ponižat, če mi je rekel, da sem lepa, sem mislila, da se norčuje iz mene..
Ko sem spoznala svojega zdajšnjega moža, ki mi je odprl oči, sem postala drugačna in bolj samozavestna.
Najprej se moraš nehat sekirat za to kar si mislijo drugi in moraš imet rada sebe, šele potem boš zmožna sklepati prijateljstva. Zavedaj pa se, da s teboj ni čisto nič narobe in, da je to samo v tvoji glavi.




ZARA -> Strah pred prijateljstvom (22.8.2005 20:38:03)

Joj zdej si me pa mal šokirala,puncica...tega kar pišeš se pa iz tvojih postov ne da razbrat!
Uh,ne morm verjet...kje pa je tvoja samozavest!!??
Preveč se obremenjuješ z okolico,preveč!
Tukaj na RRji se ne obremenjuješ dosti,kaj si kdo misli o tebi...tolk mi je jasno...
Ja ne vem ,kaj naj ti rečem,mal nakladam...aja,pa men si čist kul ;)!!!
Skratka - nimam nasveta!




rija -> Strah pred prijateljstvom (22.8.2005 20:39:33)

:rozica:Puncica, to ni strah pred prijateljstvom, AMPAK KRONIČNO POMANJKANJE SAMOZAVESTI!

Pa mi na forumu ne zgledaš tako. Verjetno zaradi anonimnosti.

Začni se cenit: sem lepa, sem dobra, sem dovolj bogata, sem pametna, sem, sem, sem....

:rozica:




Anonimen -> Strah pred prijateljstvom (22.8.2005 20:48:07)

Rija... si me spomnila....
sem v eni knjigi prebrala... pa je kar dober nasvet.Mogoče se bo komu zdel bedast....

Napiši si na en listek: "Najlepša sem. Najboljša sem. Srečna sem. Uspeva mi!"

Pa si to ponavljaj večkrat čez dan. Boš vidla kaj to dela!!!!




cmokec -> Strah pred prijateljstvom (22.8.2005 21:25:16)

Ljudje se po večini ocenjujemo drugače, kot nas vidi okolica. Ponavadi se precenjujemo, ker vidimo samo svoje stališče, ti pa se podcenjuješ.

Enostavno bodi taka kot si. Če te kdo pokliče po telefonu, te želi slišati zaradi tebe in ne zato, ker mu je nekdo naročil. Je pa res, da druge sodiš po sebi, ker jih stalno preverjaš in predalčkaš. Presuh, predebel, ..... In ker ti to počneš, ti je logično, da tudi drugi ocenjujejo tebe na isti način. Pa svet ne laufa tako. Nihče te ne ocenjuje. In če bi te, bi blo zelo moteče in bi bla tudi jaz raje doma in sama. Ne išči napak na drugih, ker jih vsak ima. Uživaj v dobrem, tako kot ostali, pa ne boš osamljena.




Joe -> Strah pred prijateljstvom (22.8.2005 22:05:54)

Verjetno je skupni imenovalec osamljenosti in spraševanja o tem, kaj si drugi mislijo o tebi, preprosto *strah*. Skoraj vsi ga poznamo, vsaj iz mlajših obdobij. Preprost in delujoč nasvet na tvojo temo ne obstaja, pomagalo pa bo, ko bo zares verjela naslednji trditvi:

Ljudi hudičevo malo zanima, kaj se dogaja s tabo. Menim, da se desetino toliko ne obremenjujejo s tabo kot se ti s svojim spraševanjem o njihovih mislih o tebi. Najbrž se tudi ti ne posvečaš meditacijam o znanih posameznikih. Če pa se že, si zelo redka. Živi sicer nekaj ljudi, katerih hrana je obrekovanje, a ti ljudje potrebujejo informacije o drugih (in le med drugimi tudi o tebi) le zato, da se umaknejo spraševanju o svojih težavah oz. da jih sami pri sebi omilijo z najdevanjem tujih težav. Takšni ljudje niso vredni minute tvojega ukvarjanja - nikoli jim ne bi mogla pokazati razlogov za svoja dejanja, če bi tvoji razlogi motili njihove cilje (= blaženje svojih problemov). Zakaj bi torej porabljala svoje življenje za druge, če ga ti hočejo samo zase in le v segmentih, ki jim ustrezajo? Tvoje najgloblje želje lahko ob njih mirno žvižgajo rakom, celo desetletja dolgo.

Hm, kaj torej? Če te prejšnji odstavek ni prepričal, ga vsaj ne pozabi in počasi se že bo pokazal za resničnega (kot pač verjamem, da je; če se motim, se motim z vsem mojim življenjem). Njegova kratka poanta je: najprej si odgovorna za svoje življenje in to v daleč prvi vrsti le sama sebi (ne pa drugim; njim ni potrebno polagati računov).

Verjamem, da iz takšnega prepričanja zraste dobra osnova za srečno in polno življenje, pa ne drugih, ampaj najprej svoje. Šele od tu lahko zares pomagaš drugim. Na kratko torej: s prijatelji se človek vsaj v zadnjem vzroku druži zaradi veselja (torej jim pomagaš v stiski zato, da bi se spet lahko skupaj veselili), seveda pa ga moraš nekaj prispevati sam. Ni potrebno veliko, le iskreno naj bo in kot tako obljuba za naprej. Ko boš šla ven, da ne boš več tako osameljena, pojdi vesela ali vsaj iskrena z mislijo na to, da se odpravljaš iskat svoje (in skupno prijatlejsko) veselje. Iskrenost je veliko pomembnejša osnova za snutje prijateljstva kot veselje; veselje ji v prijateljstvu šele sledi.

Kaj praviš o tem?




Gina -> Strah pred prijateljstvom (22.8.2005 22:29:02)

Se strinjam z Joe-m in tudi s cmokcem.

Bi pa še nakaj dodala. Če se navežem na cmokca naprej. Nekateri ljudje imajo starše, ki so zelo veliko opazili - ta je suh, drugi je debel, tretjim je crknil pes, četrti kričijo, peti imajo nov avto....ti isti starši so ponavadi govorili, pazi kako se vedeš, da ne bodo sosedje rekli.... Iz tega ven pride: važno je, kaj ljudje mislijo o tebi. V bistvu pa to sploh ni važno. Niti majčkeno ni važno. In če se navežem na Joe-ja, ljudje 99% časa mislijo samo nase. Tudi, ko plačujejo dobrodelnim organizacijam prispevek, mislijo nase - oni se zdaj bolje počutijo, ker so naredili dobro delo, tudi doma mislijo nase in še celo na rr-ju mislijo nase - uživajo ko klepetajo. Njim so važni njihovi občutki v glavnem. Vsakemu so, to je edino človeško, pa če se še tako grdo sliši.

Potem je pa tu še ena pomembna stvar. Če te je česarkoli strah, zberi ves pogum in skoči vanj, da ga spoznaš.

Kaj je najhujša možna stvar, ki se ti lahko zgodi, če spoznavaš nove ljudi? Mogoče to, da bodo o tebi kaj čudnega mislili, ali to, da te ne bodo več poklicali, ali to, da se bo tebi zdelo, da izpadeš smešna, če si tiho, nastane tišina? Razmisli, kaj bi to bilo. Potem pa še razmisli, če tisto lahko preživiš, ne da bi te bilo konec? Kaj se ti lahko tam zgodi? Lahko bo vse po tvojem najbolj črnem scenariju v resnici? A bo potem kdo umrl? Se boš ti potem počutila ničvredno? Lahko sprejmeš posledice? Vsi drugi scenariji so veliko lepši, lahko celo dobiš en kup prijateljic in se imaš zelo fino. Seveda ne moreš biti z vsemi ljudmi na enaki vezi. Jaz imam najboljše odnose s tistimi, s katerimi imam veliko skupnih tem za razgovore, s katerimi podobno razmišljam. Če pa ti hočeš take spoznati, moraš pa reskirati, da se ti včasih dogajajo stvari po krasnem scenariju, včasih pa tudi po najslabšem možnem. Čeprav si zdaj ugotovila najbrž, da tudi najslabši scenarij ni tako črn, kajneda.

Še ena stvar je, meni so celo življenje govorili ravno obratno, da ni važno, kaj si kdo misli o mani, pa da tudi ni nujno potrebno, da sem vsem všeč. Važno je, da si ti kljub temu srečen. Vedno povem isto primerjavo, da si jo je lažje zapomnit: če so nekomu všeč jabolka in ne hruške, to še nič ne pove o hruškah. Nekomu drugemu so pa hruške fajn, pa jabolka ne. To pove samo o okusu. Torej sprejmi, da nimajo vsi ljudje enakega okusa za vse reči. Morda imate pa pri zelenjavi ali mesu enak okus, kdo bi vedel. Ampak z nobenim ni nič narobe.
Če sem se jaz tega naučila tako, da so mi to velikokrat povedali, ni hudič, da se ti ne bi mogla tega naučit tako, da si sama to vsak dan poveš. res pomaga, preverjeno.

Sicer pa te imamo vsi radi.:) Morda se včasih o kakšnem sadju ne strinjamo, ampak ko je pa toliko druge hrane tudi na tem svetu. Kdo bi se potem okrog jabolk sekiral!9nebesa




Anonimen -> Strah pred prijateljstvom (22.8.2005 23:06:15)

Nekoč, davno nazaj, sem imela tudi jaz tako obdobje...
Namesto ob mami in očetu sem odraščala ob ostarelih starih starših, ki so sicer zgledno skrbeli zame, vendar me niso dohajali. Bila sem edinka. V najzgodnejšem otroštvu sem se navadila igrati z dedkom, saj me niso nikamor pustili, ker so se bali zame. Ko je dedek hudo zbolel, se je morala babica ukvarjati samo še z njim, zame pa kar na lepem ni bilo več časa. Mama ga še naprej ni imela. Na nek način sem bila postavljena med vse vrstnike v moji okolici in med njimi se nisem znašla. Pred dedkom se mi nikoli ni bilo treba zaradi ničesar zagovarjati, v družbi pa sem se morala. Bila sem majhna in suhcena in to je bil prvi vzrok, zaradi česar so me zafrkavali. In prvi razlog, zakaj sem se začela od njih odmikati. Kot edinka nisem bila navajena česarkoli deliti s komerkoli, v družbi pa je bilo to skorajda potrebno. In tudi to mi ni šlo najbolje od rok. Potem, ko je dedek umrl, jaz pa sem bila nekje na sredini osnovne šole, je babica potrebovala vso možno tolažbo, saj sta bila skupaj več kakor 50 let. In namesto, da bi šla na igrišče, sem ostala doma. Pri njej. Zunanji svet, razen šole, sem odklopila, pa tudi v šolo sem šla z muko. Tudi tam so me zafrkavali, da sem za njih pregrda, preneumna in še marsikaj. Ker sem bila vedno bolj fantovski tip, torej ker se nisem igrala s punčkami in maminimi šminkami, se dekleta niso hotela družiti z mano, fantje me pa tudi niso sprejeli medse, ker jim je bilo nerodno družiti se s punco. In sem bila na nek način sama. Hvala Bogu za veliko domišljije, ki jo imam. Doma, v svoji sobi, sem si ustvarila svoj svet, v katerem sem bila popolnoma zadovoljna in v katerem nisem nikogar pogrešala. Tudi potem ne, ko je umrla babica in sem pri 14-ih letih ostala takorekoč sama. Tudi v srednji šoli ni bilo dosti bolje, sploh pa, ker so bile moje vrednote drugačne od tistih, ki so imele sošolke. Make up in obleke mi niso bile na prvem mestu, cigareti in fantje tudi ne, pa tudi piflarka nisem bila.In zato spet nisem bila "njihova".
Pri 16-ih sem pustila šolo in takrat se je zgodil preobrat. Bila sem stanovanjsko in finančno samostojna, kar ni bil nihče od tistih, ki sem jih poznala. Določena stvar mi je dvignila samozavest, ki je do takrat očitno nisem imela dovolj, da bi se družbi postavila po robu. Kar na lepem je bilo vse drugače - povsod so me vabili zraven, punce so se bale za svoje fante, jaz pa nisem niti najbolje razumela, zakaj. OK, takrat sem naredila tudi usodno napako - poročila sem se pri 18-ih. Ampak ko danes gledam na to, mi je bila presneto dobra šola. Šele v zakonu, kjer sem bila v bistvu sama, sem ugotovila, kdo sem in kaj sem. In ko sem to ugotovila, sem zapustila zdaj že bivšega moža. Danes se z družbo ne obremenjujem več. Lahko rečem, da tiste ene in edine najboljše prijateljice tudi jaz nimam, vendar si niti ne mislim, da bi jo morala imeti, ker imam malo morje kolegic, s katerimi se družim. Ne obremenjujem se z videzom, ker vem, da ni pomembno pol kg make-upa na obrazu, da dobro izgledam. Če naletim na človeka, v čigar družbi se ne morem sprostiti, se ne sprašujem več, kaj je narobe z mano, ampak vem, da med nama pač ni kemije, ki bi jo potrebovala za prijateljstvo, in sem jaz tista, ki se prva odmaknem. Sodelavka mi je dala dober nasvet - če lahko drugi brez tebe, lahko tudi ti brez njih. In ker sem zaradi izkušenj iz preteklosti sama sebi še vedno dovolj, ker ne potrebujem potrditve drugih, da vem, kdo sem in kaj sem, se ne obremenjujem več. Velikokrat sem rada sama, nikdar pa nisem osamljena.
Tako, da, Punčica - poglej sama vase in ugotovi, kdo si in česa si želiš. Šele potem boš lahko vedela, kako naprej. Nobena stvar pa se ne zgodi na silo - vse pride samo od sebe. Večinoma šele takrat, ko nehaš iskati...




smrka -> Strah pred prijateljstvom (22.8.2005 23:30:23)

Drago moje punce! Kot prvo, da ti povem da sem bila tudi jaz bolj zaprta, sedaj sem pa komunikativna in me imajo prijatelji radi, ker sem stalno nekaj uspicim. V mladosti nisem imela nobenih prijateljev, klicali so me bosanka - ker nisem slovenka, sem hrvatica, ampak saj ni vazno za otroke iz vasi sem bila bosanka. Ko sem hodila domov iz sole in ce bi me kdo srecal, bi znali kako zinit da bi bila uzaljena. Ko sem po koncanem osmem razredu sla k mladinskem verouku, sem bila najbolj tiha oseba v skupini, ce sem morala kaj reci ali kaj komentirati bi si najrajsi dala kako vreco naglavo... nikakor nisem mogla vzpostaviti komunikacije. No Ko sem prisla v srednjo solo se je vse spremenilo. Postala sem bolj komunikativna, in nisem se ozirala nato da nisem slovenka in da sem manj vredna od drugih. Trudila sem se da ko sem bila v kaki skupini da sem kaj sprasevala.... Hodila sem tudi na razgovore za sluzbe preko studenta... morala sem biti zgovorna in ne taka da bi pot tekel od mene ko bi sedela tam na stolu ko bi me sprasevali to in ono. Pocasi sem se izoblikovala v osebo, ki se je upala postavit za sebe. V srednji soli sem dobila 2 prijateljici s katero drzimo stike dan danes in se obiskujemo smo kot sestre. Imam tudi prijateljice ki so debele, suhe, gobcne... nikoli nemislim kaj si katera misli o meni. Nevem zakaj te moti ce je nekdo debel, suh.. nevem kaksen... to je glupo. Vsak clovek je svoj... lahko si najdes prijatelja ravno v tistem, pa ceprav ga ti smatras za zatezenim, debelim pegastim.... pa ti bo ravno ta oseba stala ob strani. Zunanjost sploh nepomeni da je negdo cool. Nevem, mogoce bi ti lahko pomagal psihijater. Mislim pa, da moras sama spremeniti nacin svojega misljenja, in si najti kako prijateljico, mogoce eno preko neta na RR saj nas je veliko. In ti se meni zdis kar komunikativna.

No toliko...

smrka




puncica -> Strah pred prijateljstvom (23.8.2005 7:39:09)

Ja punce in Joe hvala ja tako je to včeraj sem imela izpad melanholičnosti, sem se mojmu potem še zjokala in mu zatežila da kako sem tako čudna da me noben noče... in da je on edini s katerim se lahko normalno brez zadržkov pogovarjam, skratka smilila sem se sama sebi.

Danes je že bolje, nov dan je in ravno to sem rabila, da mi nekdo mal naprej porine, sej globoko v sebi vem da se je treba spoprijet s tem in upam da mi bo uspelo pridobiti več samozavesti in biti bol močnejša osebnost, ker se s tem spoprijemam že celo življenje. Vedno sem si iskala prijatelje na netu in jih tudi našla ampak to ni real life :zmeden2:

Ko sem danes na poti razmišljala je čist res, da sem v VSEH zadevah nesamozavestna res kronično, strah me je kdaj me bo kater nadrl na cesti, ko se kdo za menoj pelje sem kr živčna, kdaj bom kej narobe naredila v službi, kdaj se bom komu zamerila.

Res pa je virtuala je virtuala in tukaj gor sem sproščena, takšna kot si ŽELIM biti ampak in real life to pri meni nekako ne funkciornira :((

Res mi je dal mislit vse skupaj.




Pupica -> Strah pred prijateljstvom (23.8.2005 7:49:43)

ojej:((:((:((
Iz tvojih postov se ne da razbrati take nizke samozavesti:(

Ej puncica kot vedno je Gina povedala točno to, kar si mislim:bravo::bravo::bravo: V 99% mislijo ljudje nase. Niamjo se časa z tabo obremenjevat. Lej pa da ne bom klamfala, kar so že druge pred mano, ti bom tkole povedala.
Po srečanju s tabo, sem o tebi razmišljala natanko 1 minuto. In sicer takoj ob prvem stiku, ko sva se srečali, in vprašali eno drugo če sva pravi:zmeden::)-:)-:)-:)-
Že v naslednjem trenutku, (jaz pač taka sem) sem te sprejela za svojo prijateljico in o tebi nisem več razmišljala kot o ikoni oz.slikici, ki si jo imela na RR, pač pa je to slikico zamenjala tvoja celostna podoba(ki je BW super fenomenalna, brez pretiravanja:bravo::bravo::bravo::bravo:) in od tam naprej se z tabo sploh nisem več ukvarjala. Si delovala sproščeno, zgovorno, simpatično, preprosto, pošteno in to je bilo za mene čisto dovolj za urico sproščenega čvekanja.
Ko sva se z princezo odpravili domov, nisem (žal:( )mislila na nobeno več. V mislih sem imela že malčico, in skrb za njo. Šele ko sva se z :love: vsedla v avto, in em ej voprašal kako in kdo je bil, sem po brskanju po spominu le obudila, kdo vse je bil in da so vsi face.Pol pa seveda obvezna debata o :duda::duda::duda:

Tko da evo iz prve rokje potrjeno, da smo (ja tut jaz:ups:) preveč zavervani vase, in se nimaš kaj obremenjevati o tebi pač ne premišljujemo:zmeden:

Sploh pa si tako fejst punca, da tudi če razmišljamo o tebi, je to le pozitiva, saj verjamem, da si lahko marsikateri vzor. Poleg tega mi je fina tvoja odkritost, ko si ravno na RR upaš tudi kakšni usrani riti (se opravičujem izrazu, ampak glede na to da smo tukaj mamice ki smo kar nekaj časa tudi med plenicami in usranimi riti, se mi zdi, da to ni nič tacga;) )povedati, kaj si misliš o njej, kljub temu, da se ji vsi prilizujejo!!!

Go girl!Aja kaj si pa ravno zdej mislim o tebi, ko sem tole prebrala pa ne povem:)-:)-:)-:)-

Šala!Ne puncica noben psiholog ti ne bo pomagal v tvojem primeru. Si nerešljiv problem;)

Ti kar glavo pokonc in gremo naprej!!!




CUKRČEK -> Strah pred prijateljstvom (23.8.2005 8:38:38)

Ojla, puncica,
tudi jaz moram priznat, da si se mi na najinem :kava: zdela ful samozavestna in sem bila prav presenečena, ko sem tole prebrala. Ne vem, kaj si sicer ti misliš o meni ampak priznam, da sva si v tem torej zelo podobni. Ko sva šli medve narazen, sem se tudi jaz spraševala, kaj si misliš o meni...

Evo mojo zgodbo:

Že od nekdaj sem blazno zakompleksana. Od kar pomnim, so me vsi zajebavali, da sem debela pa grda... doma smo se sicer lepo razumeli. Ampak moja mami je imela to grdo navado, da je vedno pred vsemi hvalila nihove otroke (npr. vaši, ki so tako pridni, ne pa naši....)
Ni se znala pohvalit s svojimi otroci,kot so se naprimer drugi. Vedno se je očitno bala, da jo bodo imeli za tako, ki se samo hvali. In to mi je pustilo grozne posledice. vedno sem ful težko kam šla, ker sem se bala, da me bodo "kritizirali". Tako sem povsod samo poslušala kaj govorijo in kaj si mislijo o meni in sem komaj čakala, da grem domov. Vsaka beseda me je strašno prizadela. V osnovni šoli sem bila pridna punčka. Uspeh sem imela vedno dober in s tem ni bilo problema. Nikakor pa se nisem mogla vključit v kako skupino. Otroci znajo bit zelo zelo kruti in tako so me vsi zajebavali za bajso, pa debeluharco, pa grdobo... Zato sem celo osnovno šolo bila sama, vsake kvatre se je pojavila kaka kvazi kolegica, ki me ej zajebala takoj ko je bila šansa. ZAto sem se še bolj zaprla vase. JE pa res, da sem to osamljenost ful skrivala in je ni vsak opazil. Nekajkrat so me "kolegice" celo nabutale, da so le izpadle frajerske.
V srednji šoli je bilo nekoliko bolje, poskušala sem si izboriti prostor pod soncem. imela sem celo prijateljico, ki pa na žalost živi daleč stran in se le redko slišiva.
Med fanti sem bila sicer kar priljubljena, so se kar borili zame in to mi je malo dvignilo samoavest.

Na srečo sem spoznala mojega moža, ki mi je ful pomagal pri dvigovanju samozavesti. Svaka čast, da je zdržal pri meni moje kritične dni, ker me je ob vsem začelo najedati ljubosumje. S tem sem na srečo opravila. Še zmeraj se pa vsakič, ko grem kam, prestrašeno oziram naokrog, kdo me gleda, kaj si misli o meni, ali vidi le mojo rit...
In zelo si še vedno želim, da bi končno spoznala prijateljico, ki bi to res bila in ne samo kako hinavko, ki bi me še bolj zamorila.
Včasih si mislim, da je itak bolje bit sama , ker me tako vsaj nihče ne bo prizadel. Saj na zunaj mogoče se niti ne vidi, da sem taka, ker se strašno trudim, da bi se pokazala "normalno". In tako čvekam na veliko, kar si verjetno opazila, in vse poskušam obrnit na šalo.


Kakega nasveta, ki bi ti pomagal ti sicer ne morem dat, ker tudi sebe ne morem v red spravit. Toda upam, da ti bo vseeno pomagalo to, da veš, da nisi edina.

lp





Anonimen -> Strah pred prijateljstvom (23.8.2005 10:11:12)

Punčica, ti si velika faca, ker si si tole upala javno napisat. Bravo!

Pa da še nekaj dodam. Pojem najboljše prijateljice. To zame ne obstaja. Vsaka je v nečem najboljša, nobena ni popolna. Nobeni pa ne povem svojih najglobjih skrivnosti, kajti preveč hudega bi bilo, če bi kdaj prišle na dan. Kadar vesta dva, ve cel svet. Zato ni tako slabo, da se držiš bolj zase.




dory -> Strah pred prijateljstvom (23.8.2005 12:56:54)

No ko sem te prvic vidla se mi nisi zdela prav nic samotarka in prou fejst punca,nasmejana in cveka da se rece...sami komplimenti...

Drugo kot drugo pa...sama sem bla prej ful med ljudmi, ful zaupljiva....pol pa te folk zblojen in izkusnje naucijo,da je ljudem tezko zaupat...da jih vecina gleda le na koristoljublje in cakajo,da te pohodijo...ne da se mi ukvarjat s takimi...pol pa se tezave,ki so pustile pecat v meni in na mojem zivljenju nasploh...

Od takrat nisem vec ista...ostajam doma,se predajam malemu in sem se bolj ali manj izolirala...razmisljam enako kot ti...


no pa se...si res ful fejst punca,tko da glavo gor pa nasmeh na obraz :)

dej javi se mi na privat pa greva na en kofe :)




Stran: [1]