|
petea -> RE: Nova socialna zakonodaja kaznuje tudi varčevanje za otroke (27.1.2012 9:26:01)
|
IZVIRNO SPOROČILO: ajataja
IZVIRNO SPOROČILO: sazi
Če jaz nakažem denar na račun ga lahko tudi dvignem in konc.Če pride kriza pač dvigneš denar saj gre za družinski denar tako rekoč in mi na pamet ne pride da bom šla prosit na CSD ali lahko dvignemo naš denar.
Ne gre za vaš denar - če ga daš otroku, je njegov in ne tvoj. Kot rečeno - imej ga na svojem računu, pa ga lahko kadarkoli dvigneš.
In ja , čigav pa je otrok?Moj oziroma najin - in jaz odgovarjam zanj do 18 leta in z vsem kar je njegovega razpolagam jaz.Ne vem zakaj nekateri tolk poudarjate da je to otrokov denar in ne tvoj ,pri nas smo družina držimo skupaj in ni nič mojega in tvojega ampak je vse naše ,ko bodo pa otroci služili svoj denar in se osamosvojili pa bodo imeli svoj denar in ga bodo dvigovali sami.In ja zakaj potem ne preverjajo kam gre OD ali ga starši res porabijo za otroka ?[sm=zmeden.gif] Res sem začela razmišljat da prestavim otroške račune na banko v tujino če misli naša država v take stvari nos vtikat [sm=hudicek1.gif]
Nikakor se ne strinjam, da lahko z vsem otrokovim starš polno in prosto razpolaga do njegove polnoletnosti. Saj ti na tvoj 18. rojstni dan ne zamenjajo plošče v glavi, da potem naenkrat znaš ter zmoreš vse sam. Učenje pravic in dolžnosti ter odgovornega ravnanja s svojim življenjem in premoženjem je dolgotrajen proces, verjetno doživljenjski. Poteka na izkušnjah, na napakah in na ponavljanju zadev. Če je torej mladoleten otrok popolnoma odvisen od odločitev svojih staršev, kako bo razvil samoodgovornost in sposobnost samoodločanja, če je do svoje polnoletnosti deloval samo po navodilih staršev?
Četudi je otrok tvoj, nimaš absolutne pravice in prevlade nad njim. Država je zato dolžna zaščititi otroka, če starši tako ali drugače ne zmorejo ali ne znajo opravljati te naloge.
Če starš npr. zanemarja ali zlorablja otroka oz. deluje v nasprotju z njegovimi interesi in pravicami, staršu še ne vem kakšno izgovarjanje na to, da je to njegov otrok in njegova odgovornost, ne bo pomagalo opravičiti njegovih dejanj, četudi morda celo iskreno verjame, da otroku s svojim početjem koristi.
Je pa v družinskih odnosih seveda včasih težko razločevati med mojim, tvojim in našim. Tako pri pravicah kot pri dolžnostih.
KO nekomu nekaj daš ali podariš, je to njegovo, ni več tvoje. Četudi se tebi iz takšnega ali drugačnega razloga zdi, da še vedno popolnoma pripada tebi in da imaš zaradi tega vso pravico odločati o lastnini ali izbirah drugega človeka. Že zelo majhen otrok noče deliti svoje igrače z drugimi, ker ve, da je njegova in se zato čuti posestniškega do nje. Le kako se mora npr. počutiti mladostnik, ki ve, da se je več let na njegov račun stekal denar zanj, nato pa se je nekdo odločil mimo njega porabiti ta denar za druge zadeve, ne za želje in potrebe tega otroka?
Lastnina mojih staršev je njihova in lahko prosto razpolagajo z njo, pa če mi je to všeč ali ne. Moja lastnina je moja in lahko jaz prosto razpolagam z njo, pa če je to mojim bližnjim prav ali ne. Moji otroci lahko bolj ali manj prosto razpolagajo s svojo lastnino (ki v tem obdobju obsega predvsem igrala), pa četudi se kot starš pogosto ne strinjam z njihovim načinom obravnavanja zadev in me jezi, ko ne gredo stvari po mojih predvidevanjih.
Se pa zavedam, da je moja starševska dolžnost, da jih naučim ravnanja s stvarmi, ljudmi in denarjem.
|
|
|
|