RE: "podtaknjena" nosečnost (Polna verzija)

Forum >> [Zanositev] >> Želimo si novega člana



Sporočilo


mateyka -> RE: "podtaknjena" nosečnost (5.10.2012 14:57:35)


IZVIRNO SPOROČILO: Anonimen
Vsak pravi da je njihova vzgoja super[sm=smiley36.gif]


vsak ne, večina pa. samo ne vem kaj pričakuješ - da bo človek zavestno narobe vzgajal otroka al kaj? [sm=zmeden.gif] no, to bi bilo šele čudno.




ronja -> RE: "podtaknjena" nosečnost (5.10.2012 15:15:33)

sva pa en drugemu velik zaupnik in sva si v oporo

Lej, lepo, da se bratje in sestre razumejo, ampak kljub vsemu: ko odrastemo in imamo partnerja, naj bi bil on/a naša prva opora, štekaš zdaj? Ni ok, da tebi več zaupa kot njej. NI,pa če se na glavo postaviš, ni. Če ona tega zaupanja ni vredna, se mata onadva za zmenit, vsekakor pa je pametno te sumnje pred rojstvnom uredit, da pride otrok "na čisto".

Punca ima prav: imata starše, živita pri njenih, ki jima verjetno ne bojo izstavljali stroškov, novorojenčku je pa čisto vseeno, kako velika je soba[sm=smiley36.gif]. Stara je 21 let, nič strašnega se mi ne zdi, da jo še preživljajo starši, večino so nas. Hrana zanj je zastonj, ona in on bosta pa enako pojedla kot do zdaj in bo to šlo verjetno iz istih žepov kot do zdaj. NI treba, da so takoj v svojem stanovanju, če ne bi imel nihče od njiju službe (je lažje, ni pa nujno).

Mi živimo v 2 sobnem malem stanovanju, pa nas je 5 in ne boš verjela, otroci ne kažejo nekih znakov nesreče, nelagodja ali utesnjenosti. V malem pač drugače živiš kot v večjem, več si zunaj, manj imaš praholovcev, pa več se stiskaš:D. Midva bi se sicer rada preselila in jasno, da ne bomo vedno tu ostali, ampak ti povem, da mali otroci nimajo nekih problemov zato. Ko so večji, si zaželijo svojo sobo, to je res, zdaj pa so itak tam, kjer je mama - na morju smo bili v precej večjem, pa so mi bili non stop za petami in smo se ravno tako drenjali kot tu:D. Tudi midva imava posteljo širine 110 cm. In ja, gor spi z nama še dojenček. Ja, že 6 let spi še kdo zraven[sm=smiley36.gif]. Najin problem, če nama ni težko;) Enako pri njiju. To, kako bojo spali v tisti postelji, je njihov problem. Ti se lahko sekiraš, če želiš, ne boš pa s tem čisto nič pomagala. In tudi ona ne bi s samim sekiranjem čisto nič pomagala. Pomagalo bi, če bi tvoj bratec sfiniširal diplomo in našel službo in če bi ona, če lahko, kaj delala preko šs. Samo sekiranje pa čisto nič.

Ne živimo od zraka, ampak vemo, da lahko dobiš veliko oblek, nekateri pa celo opreme za dojenčke od koga, ki je ne rabi več, lupinico lahko dobiš v tistem paketu za novorojenčka, stolčka, slinčkov, večjega avtosedeža itd... še ne rabiš prvih 6 mesecev; če mama doji, pa je dete dokaj poceni. Se nabere prčkarij, vendar je večina tega "optional" in dosti lahko tudi mlada mamica dobi. Veliko stvari ti življenje samo olajša, ni pa to zdaj "must" imet. Ne vem, če sem za Svita porabila vsega skup 100€, sigurno pa ne 200€ (je pa res, da je 3. otrok), pa je star 8,5 mesecev - in to mislim vse hrane, vseh plenic, kremic, bane, ki smo jo razbili, vsega. pri prvem so stroški večji, to je res, ampak če večino stvari dobi, skombinira s paketom, nekaj starši pristavijo, nekaj pa bosta v 8ih mesecih ja uspela zaslužit prek šs, ne? Mislim, kako imata prihodke 0? Ko sem študirala, sem vedno delala prek šs in nekaj se je že nabralo. Tudi če vsak mesec zaslužita samo 50€ vsak, imata do poroda že 800€ - kar pa je čisto dovolj za to, da pokriješ najosnovnejše, skup s paketom in če od koga dobiš oblekice, pa če se ne preseravaš z vozičkom itd...

Najbolj še za svojega nečaka/nečakinjo, ki ni kriv/a za nič!

Tebe tako zelo skrbi zanj, da se ti zdi boljše, da ga ne bi bilo... Ampak on se ne bi strinjal. Ne glede na to, kako zelo na malem bojo živeli, če bojo starši vsaj približno normalni, bo vsak otrok rajši živel;).

Če bo brat delal in živel v Avstriji, potem je čisto vseeno, če njegova punca ostane pri svojih starših, ne? Za njo in dojenčka je verjetno dovolj velika tista postelja;).

Tebi in bratu bi bilo čisto ok, če bi ona po nesreči zanosila, pa bi se ravno tako kot on zasekirala na veliko in razmišljala ali naj gre na splav ali ne in se potem odločila obdržat. V tem primeru bi bila odgovorna punca, ki je pretehtala in se pogumno odločila za otroka, vsi bi z veseljem priskočili na pomoč in jo tolažili, da boste že itd. Ni tako? Ali bi ji v tem primeru rekli, kako se je lahko to zgodilo, pa kaj je vendar mislila?
Če pa je ne skrbi in si reče, da zdaj je, kar je, da bosta že, potem je pa neodgovorna. Razlika je pa samo v tem, koliko se sekira za to, da je zanosila, pa še želela si je...

Naj se brat usede z njo in naj naredita plan: stroški (voziček, banjica, krpice, plenice, obleke, lupinica, itd itd...), kaj od tega lahko dobita podarjeno, kaj se javijo kateri starši za kupit (predno se kdo obregne - večini so nam dedki in babice dali kako reč za dojenčka;), kaj ostane še njima. Potem pa na drugi strani: prihodki - kje bi lahko ona tačas delala, če je vse ok z njo in kje on. On se vrže v dipomo in jo konča v teh 8ih mesecih, ker to se da;). In zraven išče službo, po možnosti najprej tu;).

Mogoče je njima ok živet v tisti mali sobici, mogoče ona ne vidi tega, da se pa morajo zdaj nujno takoj preselit; midva sva bila tudi najprej v mali sobici in sva se imela fino. Otroka sva si sicer omislila kasneje, ko sva mela 2 sobici:D, ampak se mi ne zdi neka huda reč, če bi bil pa dojenček par mesecev v mali sobici. Nekateri živijo celo življenje skup s starši in jim čisto lepo folga, odvisno od družine. Ja, prostor rabiš, vprašanje pa je, kdaj. 8 mesecev do poroda + cca 9 mesecev, da dete splazi, da bo sploh lahko občutilo pomanjkanje prostora... V letu in pol da si tvoj bratec ne bi uspel najt službe - mlad fant... da ne bi našel NIČ za delat tu. Ne rečem redne službe, ampak tudi nič honorarno, čisto nič, nobenih prihodkov... Ne vem, v tem primeru bi rekla, da ni problem ta punca;).




ronja -> RE: "podtaknjena" nosečnost (5.10.2012 15:24:27)

vem, da ni idealno, ampak to nikoli ni. torej, treba je sprejet dejstva in počasi pogledat kaj se lahko naredi. kaj več je brezveze filozofirat.

Podpis.

Nepremišljena v katerem smislu? Da je zanosila? če misliš, da je zato nepremišljena naj ti samo povem it takes two to tango!

Podpis.

Anonimna, redki ljudje povejo točno, kako so naredili svojega otroka vsakemu:) Sama s tem nimam problemov (mislim ne zdaj kako v smislu v katerem položaju, ampak kako v smislu ali nalašč ali ne;), ampak vidim, da so ljudje včasih malo presenečeni, če si čisto odkrit;). Pa čeprav sva vse svoje otroke planirala - nisva pa mislila, da bojo prišli 1. mesec, to je res. Pa čeprav sva oba v službi, se je vsem zdela odločitev za 3. zelo čudna. Pa ga ne dam in vsekakor ni bila narobe;).

vsak ne, večina pa. samo ne vem kaj pričakuješ - da bo človek zavestno narobe vzgajal otroka al kaj? user posted image no, to bi bilo šele čudno.

[sm=jezicek.gif]

PS. imam prijateljico, ki je vsem rekla, da doji in dodaja (razen pač naj prijateljicam in možu), čeprav je samo dodajala. Pravi, da je bila tako veliko bolj mirna, ker ji ni bilo treba poslušat očitkov. Ja, je laž, ampak meni se zdi to pametna laž - tako je bilo mami boljše in če je bila mama zato bolj mirna, je bilo dojenčku boljše. Včasih je treba pretehtat + in -.




astrid1 -> RE: "podtaknjena" nosečnost (5.10.2012 15:51:19)

Bratova punca je mirna mogoče zato, ker se je s starši pogovorila in so ji v oporo. Res zanjo ni najboljše, da se sekira in obupuje. Rezultat bo isti, samo nosečnost bo težja.

Sem pa prebrala, da lahko nekaj dnevno strnišče pri ženski tam spodaj (če se brije) poškoduje kondom in se spermiji prebijejo skozi drobne luknjice.

Drugače pa ja, lahko govorim iz lastnih izkušenj, da se da preživeti tudi z minimalnim. Zanosila serm s fantom, ki ni prispeval za dojenčka niti tolarja, potem pa sva se po porodu tako ali tako razšla. Pa moji hčerki danes zato nič ne manjka. Tudi takrat ji ni, ker sem se kar dobro znašla. Saj dojenček ne bo prišel na ta svet že jutri. V tem času se lahko bratu in punci materialno marsikaj spremeni na bolje.

Tudi ni potrebno iti nabavljati stvari v Baby center. Marsikaj se dobi na Bolhi za pol cene. Lahko tudi pogledata na podarimo.si.
http://www.podarimo.si/podarim/c30000/otroska-oprema-in-igrace/stran-1

Saj se bosta znašla! Malo prej bosta pač odrasla kot bi sicer. Samo ne panike delat, ker tudi tebi škodi...






Felicita -> RE: "podtaknjena" nosečnost (5.10.2012 16:14:04)

Ok, vidim da imate tukaj bolj ko ne vse otroke, in zato verjetno veste (govorim iz izkušenj ljudi, katerih nosečnosti sem spremljala), da nosečnost da pravico čist vsakemu loleku da se vtakne v bodočo mamico ali nastajajočo družino. Začenši s tem katerega spola in kdaj bo, pa nosečniške vraže, kaj kot bodoča mamica smeš in ne smeš in seveda 'kam ga/jo boste pa dal?', kako boste finančno itd. moja starša sta mela že skor najstnico, oba redno in dobro službo in stanovanje ko sta se odločila za drugega otroka. Prvo vprašanje ni blo katerega spola bo al pa kdaj je rok ampak 'kam ga boste pa dal?!', ker smo imeli po okusu ljudi premajhno stanovanje. Ljudje imajo pač svoje poglede kaj in kako je prov in v nosečnosti čutijo vsi potrebo da drugim pametujejo (s tem da najhujši so ponavadi tisti, ki bodisi nimajo otrok, bodisi tudi sami objektivno niso bili pripravljeni na otroke - v glavi al pa finančno). Avtorica teme, nehote (ali?) tudi ti to počneš. Tvoj brat ti je povedal za situacijo; ti tvojim nisi, ravno zato da bi se izognila temu, kar ti počneš zdej (ne vem ali njemu tudi govoriš kar pišeš na forumu).
Jest mislim, da se bosta znašla. mlada sta, zdrava, verjetno sposobna če oba študirata. nista najstnika, ki bi bla popolnoma nebogljena,... ne vem no, takšne zgodbe se (naj)večkrat končajo povsem ok (konc koncev se je pomoje glih ene 80% moje generacije tko 'ponesrečlo'). Tko da moje mnenje je - ponudite pomoč (in ne bit užaljeni, če sta preponosna, da jo vzameta) oz. počakajte da zanjo prosita, ampak za živega boga nehajte ju še vi obremenjevat in travmirat kako bosta, ker si lahko prepričana, da se že sama več kot dovolj sekirata.
Kot sm že rekla, nej pa tvoj brat zelo dobro razmisli, a ji zaupa dovolj oz. verjame da bo ostal z njo oz. vzgajal otroka z njo. če ji ne, mislim da je boljš, da se razideta pred rojstvom in oba sodelujeta pri vzgoji, kot pa da sta 'skupi zarad otroka', njega bo pa nadaljnih 20 let kuhalo a sploh je njegov in da ga sploh ni želel. jest mislm da je to prva zadeva, ki jo morta razrešit, pred morebitnimi odhodi v avstrijo in podobnimi mahinacijami.




Anonimen -> RE: "podtaknjena" nosečnost (5.10.2012 16:20:22)

Ronja je lepo razložila najino laž. Včasih je boljše prikrojit resnico. Enostavno se nama ni dalo.

Vzgajava ga po načelih povezovalnega starševstva kar gre večini v nos. Sploh pa ti nisem dolžna razlagat kako in zakaj[sm=smiley9.gif]

Avtorica: Od punc si dobila ogromno dobrih nasvetov in razlag, upam, da se boš tega tudi držala.

Upam, da ne boste zahtevali v zameno za pomoč, popoln nadzor nad njimi. In da ne boste pričakovali, da delata in vzgajata otroka tako kot se vam zdi, da je prav.




pelin -> RE: "podtaknjena" nosečnost (5.10.2012 17:04:28)


IZVIRNO SPOROČILO: Anonimen

Svojega brata imam za odgovornega človeka, tako da mi je tisto "kaj te 24 letni mulo ve" malo nesramno, oprostite. Pravi, da ga je bilo tako strah zanositve, da je imel kondom gor od začetka do konca, vedno! In ne, ni se mi zlagal, sem 100%. Če bi se jima zgodilo in bi on vedel, da sta enkrat brez zaščite, bi mi rekel: Glej seka, zgodilo se je, basta. Tako se mu pa poraja po glavi veliko vprašanj in s tem je res zelo obremenjen. Strah ga je kako bosta vse skupaj izpeljala, njegova pa ne vidi 5 metrov pred nosom, ker vidi samo to da je noseča. Saj je vse lepo in prav, prav da se otroka veseli, ampak prav nič je ne skrbi kako bodo živeli. Službe nima niti eden, očitno pričakuje da jih bomo vsi skupaj živeli. Bomo pomagali, normalno, ampak še vseeno ne bo dovolj, ker nimamo dovolj. Moj brat to ve in razume, zaradi tega ga je strah in zaradi tega je pazil pri odnosih, ampak očitno ne dovolj. Njegovi pa dol visi, ker vidi samo otroka in misli da se da preživet samo od ljubezni al kaj. Par mesecev se to že vleče, da se kregata okrog tega. Bratu še samo diploma manjka, njegovi pa še 2 letnika in diploma. Brat si od trenutka ko je zvedel, da bo dobil otroka dnevno išče službo, ona se pa samo smeji in je v nebesih, dej no. Čeprav jo imam rada in smo se vedno dobro razumeli, me je zdaj zelo razočarala z njenim obnašanjem zadnji teden.

Skratka, pred in posemenska tekočina ni bila, možno je samo da je tisti kondom res spuščal (čeprav je brat res zelo v dvomih glede tega), da mu je podtaknila ali da sploh ni oče. Čeprav v njuno dobro srčno upam da je tisto taprvo. Da se bo vse dobro razpletlo in da bodo srečni. Brat jo ima res rad, vse bi dal za njo, ampak ta trenutek zaradi njenega pritiskanja zadnje mesece in zaradi njenega obnašanja dvomi v njo. In ga razumem. Ne vem pa zakaj se vedno išče problem samo v moškemu, če bi ženska pisala o svojih problemih bi jo vse podprle. Mal mi je nesramno to, čisto vsi moški pa tudi niso "prasci", včasih se najde tudi kakšna nepoštena ženska.

Ma kam ste navalile ženske...[sm=smiley22.gif]?? Avtorica sploh ne sprašuje. če se vam zdi prav , da si z bratom toliko zaupata, ter ne sprašuje za dovoljenje za vtikanje v njegovo razmerje, temveč jo zanima, če je možno zanosit na opisan način...
In ker smo že pri tem....s tem, ko tule razglabljate in pametujete kako bi moral on svoje strahove in vse svoje težave zaupat le izbranki in da se take zadeve ne govorijo nekomu izven veze, samo nabijate neko teorijo , ki pa je v praksi dostikrat drugačna...Hvala Bogu, da imamo ljudje tudi druge ljudi na katere se lahko opremo, jim potožimo jih prosimo za pomoč...To, da je poslušala brata v stiski, je naredila zanj in zanjo veliko več, kot pa bi naredile nekatere teoretičarke, ki bi mu reklem da to ni njihova stvar in naj se zmenita med sabo...Brat očitno ni prišel k sestri zato, da bi ji razlagal, kako partnerke ne mara, kako se je hoče znebiti, kako je grozna...k njej je prišel , ker je v stiski, ker se počuti prevaranega, ker ne ve kako naprej in rabi spodbudo...Kot sem lahko povzela, sta se brat in partnerka o naraščaju veliko pogovarjala, on ji je povedal svoje argumente proti, on je po svojih močeh skrbel, da do zanositve ne bi prišlo...skratka, tu ni neke dileme glede fanta...in ker se njemu očitno zdi, da nikakor ne bi mogla zanositi ob normalnem spolnem odnosu, je zbegan, zmeden...sumničav...Poleg strahu, kako bosta škratka spravila gor, ga grabi zraven še sum, da zadeva ni šla skozi tako kot bi mogla...Ona v tem primeru ni neka razumevajoča partnerka, ki bi delala na tem, da s partnerjem rešita vsa mogoča vprašanja, temveč se le blaženo predaja svoji nosečnosti, ki si jo je tako želela in se zanaša na to, da se bodo stvari ( na plečih drugih ) seveda same od sebe rešile...v bistvu ji očitno dol visi , da je partner nesrečen,da jo sumi neke nelepe zadevščine, da se okrog nje vsi sekirajo...On pa je tu popljuvan, ker se sekira, ker naj bi poskrbel za finance in vse ostalo, ker si upa dvomit v stvari, za katere se mu je zdelo, da jih ima pod kontrolo...Išče podporo, išče nekoga, ki ga bo potolažil in mu nekako stal ob strani...tega verjetno pri evforični noseči partnerki ne dobi, ker je njej vse to nepomembno...k sreči ima sestro...Sestro, ki ni rekla, da je partnerka grda, neprijazna, negativka...temveč sestro, ki ga je pripravljena poslušati, mu po svoje svetovati, mu pomagati razbremeniti zaskrbljeno srce...prav je , da bi tudi on užival v tej nosečnosti in pričakovanju otroka...vendar se partnerka očitno v vseh težavah zanaša nanj oz. na vse okrog le nase ne...ona lepo uživa in se veseli, namesto,da bi pomagala nositi sto in eno skrb, tako, da bi se lahko oba veselila...

Sama imam partnerja, s katerim se zelo dobro razumeva...hkrati imam tudi brata...pravega velikega brata, ki mi prav tako veliko pomeni in se tudi zelo dobro razumeva... Od nekdaj so bile situacije, ko sva se zaupala drug drugemu, si poskušala svetovat ali si enostavno stala ob strani...Pa jaz spoštujem njegovo partnerko in on spoštuje mojega partnerja...V bistvu se gre tu za neko povezanost, ki je na drugačni ravni kot partnerska...neka povezanost, ki izhaja še iz dni, ko partnerja še ni bilo...Iz dni, ko smo drug drugemu pomagali še kot smrkavci...Gre tu za neko potrebo, da nekomu zaupaš ki te dobro pozna in te po potrebi tudi malo strese in zbudi in opozori, da ga včasih ser.ješ...takšni pogovori, dostikrat pomagajo stvari videti iz drugega zornega kota in ti pomagajo razumeti in marsikaj razjasniti tudi kaj v partnerskem odnosu. Veš, da ti človek svetuje z namenom, da boš srečen, da že velikokrat brez besed ve kaj te moti, ker te je to motilo že ko si bil še ves smrkav...
Hvala Bogu za dobre brate in sestre...če bi jih bilo več, bi bili psihologi in psihiatri dostikrat brez dela...




pelin -> RE: "podtaknjena" nosečnost (5.10.2012 17:16:42)


IZVIRNO SPOROČILO: Michelle12

A tudi to se dogaja?

Midva sva bil trenutno sredi malo večje krize, ko sem zanosila. Sva planirala malo kasneje, pa naju je prehitel. On seveda od vsega začetka "joče" kako bomo, kako nama je uspelo,.. Jaz sem pa tiho. Ne morem skrivat, da se ne veselim. Me pa tudi skrbi. Ampak to zadržim zase in razmišljam v sebi. On pa joče vsem naokoli.
No, midva sva že skoraj ven iz te krize, PDP imam na začetku marca. Od začetka sem vedela, da nama bo pred marcem vse uspelo rešit, pa me je vseeno skrbelo. On pa itak še zdej joče in bo dokler se popolnoma ne rešiva.
Mogoče je ona ista kot jaz. Je pač tiho. Jo skrbi ampak se ne obremenjuje dosti. Če se obremenjuješ, ne rešiš nič. Samo vse okoli sebe spraviš v slabo voljo. Problemi pa ostajajo.
In ne verjamem, da je bilo tako kot ti je brat opisal.

In se strinjam z Ronjo.

Michelle... oprosti, po prebranem se ne čudim , da sta bila sredi krize...v bistvu mislim, da na takšen način kriza šele pride...zanosila sta neplanirano in on si sedaj drzne sekirat in kao jokat, ker ga očitno upravičeno skrbi za sto stvari...ti pa si lepo tiho, se ne sekiraš oz. tega ne pokažeš in se v bistvu delaš norce iz partnerja, ker se spopada s čisto življenjskimi vprašanji...vprašanji, ki bi jih vidva morala rešiti skupaj, vendar se tebi to ne zdi potrebno...ti se v sebi veseliš nosečnosti in se tolažiš da se bo vse rešilo ....on je očitno bolj odgovoren, bolj preudaren, bolj življenjski...on se zaveda, da naj bi svtari reševali bodoči starši...ti kar pričakuješ, da se bodo rešile same od sebe...kao...še vedno se je vse rešilo...seveda se je rešilo, če spo reševali drugi ( okolica ali pa CSD)...
S takim načinom razmišljanja nista sredi krize temveč na začetku konca zveze...
Upam da ima tvoj dobro sestro [sm=smiley1.gif]




mateyka -> RE: "podtaknjena" nosečnost (5.10.2012 17:29:02)


IZVIRNO SPOROČILO: Felicita
Avtorica teme, nehote (ali?) tudi ti to počneš. Tvoj brat ti je povedal za situacijo; ti tvojim nisi, ravno zato da bi se izognila temu, kar ti počneš zdej (ne vem ali njemu tudi govoriš kar pišeš na forumu).


mislim da ti dve anonimni nista ena in ista oseba.




Felicita -> RE: "podtaknjena" nosečnost (5.10.2012 17:56:24)

Sem ugotovila ko se je druga anonimna javla za mano [sm=smiley36.gif]




Michelle12 -> RE: "podtaknjena" nosečnost (5.10.2012 18:01:30)


IZVIRNO SPOROČILO: pelin


IZVIRNO SPOROČILO: Michelle12

A tudi to se dogaja?

Midva sva bil trenutno sredi malo večje krize, ko sem zanosila. Sva planirala malo kasneje, pa naju je prehitel. On seveda od vsega začetka "joče" kako bomo, kako nama je uspelo,.. Jaz sem pa tiho. Ne morem skrivat, da se ne veselim. Me pa tudi skrbi. Ampak to zadržim zase in razmišljam v sebi. On pa joče vsem naokoli.
No, midva sva že skoraj ven iz te krize, PDP imam na začetku marca. Od začetka sem vedela, da nama bo pred marcem vse uspelo rešit, pa me je vseeno skrbelo. On pa itak še zdej joče in bo dokler se popolnoma ne rešiva.
Mogoče je ona ista kot jaz. Je pač tiho. Jo skrbi ampak se ne obremenjuje dosti. Če se obremenjuješ, ne rešiš nič. Samo vse okoli sebe spraviš v slabo voljo. Problemi pa ostajajo.
In ne verjamem, da je bilo tako kot ti je brat opisal.

In se strinjam z Ronjo.

Michelle... oprosti, po prebranem se ne čudim , da sta bila sredi krize...v bistvu mislim, da na takšen način kriza šele pride...zanosila sta neplanirano in on si sedaj drzne sekirat in kao jokat, ker ga očitno upravičeno skrbi za sto stvari...ti pa si lepo tiho, se ne sekiraš oz. tega ne pokažeš in se v bistvu delaš norce iz partnerja, ker se spopada s čisto življenjskimi vprašanji...vprašanji, ki bi jih vidva morala rešiti skupaj, vendar se tebi to ne zdi potrebno...ti se v sebi veseliš nosečnosti in se tolažiš da se bo vse rešilo ....on je očitno bolj odgovoren, bolj preudaren, bolj življenjski...on se zaveda, da naj bi svtari reševali bodoči starši...ti kar pričakuješ, da se bodo rešile same od sebe...kao...še vedno se je vse rešilo...seveda se je rešilo, če spo reševali drugi ( okolica ali pa CSD)...
S takim načinom razmišljanja nista sredi krize temveč na začetku konca zveze...
Upam da ima tvoj dobro sestro [sm=smiley1.gif]


Ne razumeš. Tega otroka sva midva planirala ampak kakšen mesec, dva kasneje. Glede na to koliko sva plodna, sem zanosila prej. V bistvu sem bila noseča še več kot sem sprva mislila, da sem. Po porodu sem imela samo eno M in potem nič več in sem teste delala na blef. Krvavela pa kr nekaj časa, ko sem že bila noseča. Po dan, dva. Prvi trenutek sva bila oba malo šokirana, jaz sem se takoj začela veselit, njemu je pa rabilo malo več časa. Ker je od vedno tak pesimist. In jaz se sekiram ampak ne vem zakaj bi morala cel svet okoli sebe spravljat v slabo voljo zaradi tega. On, ko je slabe volje, morajo bit vsi. Če se veselim, ker hči pokaže kaj novega ali zvem kaj lepega, ali sem samo preprosto dobre volje, ne smem bit, po njegovem. Ker je on slabe volje. Če gre nekaj narobe, mora bit vse, je njegov moto. Včasih me itak spravi do tega, da sem potem tudi jaz. Sem se pa navadila in me sploh ne gane več. Jaz vem, da me tudi skrbi ampak zato ne bom vsem okoli morila s svojimi težavami. In kot sem rekla, sva na dobri poti. Ta mesec poravnava še vse ostalo in smo na čistem. Pa tudi, če pride spet kaj nenapovedanega, bova do marca že 10x ven iz krize. Govorim seveda o finančnem stanju.
In ne, pri nama ni nikoli nič reševal CSD in niti najini starši. Ampak midva, vedno. In tudi na svojem živiva, ne s starši, niti v njihovih hišah. In ponavadi je bilo točno tako kot sem si jaz zamislila rešitev. Samo, da jaz nisem iz vsakega problema delala drame, za razliko od njega.
Jaz pač razmišljam tako, da drama in jok ne rešita problema. Lahko pa nardita še več novih. Probleme se da rešit tudi na način, da ne vejo vsi okoli za njih. Če pa ti spravljaš celo družino v slabo voljo čim ni vse po tvojih načrtih, se pa malo zamisli. Verjetno jim ni lahko, ko se ne smejo za nobeno stvar veselit čim si ti slabe volje.




Anonimen -> RE: "podtaknjena" nosečnost (5.10.2012 22:48:55)

pelin 100 krat hvala za izčrpno in lepo povedano točno to kako mislim in čutim, čeprav ne znam to povedati tako kot ti! [sm=bravo.gif]

Ne vem zakaj toliko ljudi misli, da so dobri odnosi med brati in sestrami ogrožujoči kar se tiče partnerstva. Ma midva z možem sva skupaj že 11 let in nikoli ni med nama prišlo do problemov zaradi mojega odnosa z bratom. Če je odnos korekten, brez nekega solenja pameti, ampak enostavno zaupanje, spoštovanje in "bratska" ljubezen, potem problemov ni. Vsaj med nama jih do zdaj še ni bilo in upam da jih nikdar ne bo.

Bratu zdaj rečem, da je mogoče usoda takšna in da ga čaka lepo življenje od otroku in punci. Bo pa treba vložiti kar nekaj truda v to. Je pa enostavno razočaran nad njo, vidim ga. Verjetno niti ne bi hodil k meni s strtim srcem, če bi se lahko pogovoril s partnerko in bi ga poslušala. Par mesecev ji je govoril, da naj na otroka počaka še kakšni 2 leti, da sta še mlada, da se jima ne mudi. Ma ni ga poslušala niti malo, dobesedno silila je v njega vsakodnevno. On jo pa ima res rad in ji je z lepim načinom hotel dopovedati kako in kaj, ni je pa želel prizadeti.

Zdaj je otrok tukaj, brat se ga že zdaj veseli, veseli se otroka, ker je zelo družinski človek, ga je pa STRAH! Želi mu nuditi vse kar potrebuje in ga je strah da mu ne bo mogel. Partnerka ga pa še enkrat ni objela in ga enostavno razumela (vsaj po njegovih besedah ne). On ne želi več živeti na plečih staršev, sploh ko bo otrok tukaj, želi sam skrbeti za njegovo družino, punci je pa za to vseeno, pravi da bodo že starši dali denar. Ma on tega noče in koliko ga poznam bo naredil vse, da si bo našel službo in da bodo lahko šli na svoje. Tudi od države noče nič razen OD, baje mu je že punca nekaj predlagala o lažni "mami samohranilki", ma on tega noče slišat niti na daleč. Je rekel, če bodo skupaj bodo skupaj, če ne pa ne, da niti slučajno ne misli živeti na račun države in se pretvarjati. Glede opreme in oblačil, sama imam sicer male otroke, ma vse sem dala naprej, od opreme jima nimam kaj za posodit, kvečjemu oblačila od 2. leta naprej. Drugih ljudi z malimi otroci okrog sebe pa nimata. Se bomo pa znašli, skupaj in bo.

Moj brat je res dober fant, ne hvalim ga samo zato ker je moj brat, imam tudi starejšega brata, ki je čisto drugačen in nimam kaj veliko dobrih stvari o njem za povedat, ma tamlajši je pa res dober človek in verjamem, da bo dober oče, v vsakem primeru.




Stanislava_ -> RE: "podtaknjena" nosečnost (5.10.2012 23:08:04)

IZVIRNO SPOROČILO: Anonimen

Ne vem zakaj toliko ljudi misli, da so dobri odnosi med brati in sestrami ogrožujoči kar se tiče partnerstva.
Če je odnos korekten, brez nekega solenja pameti, ampak enostavno zaupanje, spoštovanje in "bratska" ljubezen, potem problemov ni.

Zdaj je otrok tukaj, brat se ga že zdaj veseli, veseli se otroka, ker je zelo družinski človek, ga je pa STRAH! Želi mu nuditi vse kar potrebuje in ga je strah da mu ne bo mogel. Partnerka ga pa še enkrat ni objela in ga enostavno razumela (vsaj po njegovih besedah ne). On ne želi več živeti na plečih staršev, sploh ko bo otrok tukaj, želi sam skrbeti za njegovo družino, punci je pa za to vseeno, pravi da bodo že starši dali denar.

Je rekel, če bodo skupaj bodo skupaj, če ne pa ne, da niti slučajno ne misli živeti na račun države in se pretvarjati.


Citiram kar skupaj, ker je vse bolj povezano kot si zdi na prvi pogled.

V grobem - brat je zelo dobro vzgojen, odgovoren, deloven, s spoštovanjem do družine in ohranjenjem stikov med člani. V zdravih sredinah je to normalno, da si ljudje med seboj pomagajo, ko je treba. To ne pomeni, da sedijo skupaj petek in svetek, čvekajo po telefonu naprej in nazaj, o pomembnih temah, in še več o nepomembnih in še največ o tistih, ki jih sploh ne brigajo.  Večina tistih, ki na prvo žogo plane, kako lahko bratu zaupaš, ima zelo slabe izkušnje v svoji družini, zato se tudi oklenejo samo partnerja kot edinega kredibilnega v težavah.

Ljudje, ki izhajajo iz zdravih družin, se oprejo tudi na ožjo ali širšo družino, ko je to potrebno. In, kaj naj bi sploh bilo bolj pameten razlog kot je rojstvo otroka (načrtovali ali ne). To je mit sodobne pretirano individualne družbe, da pretiravaš. Ma daj no. Zdrava družina bo razumno pogledala na situacijo.

Brat že ve, da bo treba delat.
Vi ga boste podprili toliko, da bo vedel, da ima backup, čemu slučajno ne bo uspelo.

In mladi gospodični povejte, da je tudi ona stara osemnajst let in odgovorna za del življenja. Mogoče imate srečo, da je še toliko mlada, da kaj dojame [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image], ker je glede na napisano zelo nevzgojena, s slabimi delovnimi navadami (če jih sploh kaj ima) in razvajena. Ampak to se z disciplino uredi.

Kar mora razčisiti mladi gospod je njegov strah. On se ne boji, kako bo preživel, ker bo, on se boji mlade razvajene gospodične. Verjetno bo ona trši oreh, kerbo našla tisoč in en izgovor, da nečesa ne more in ne bo, ker je noseča. Povejte ji, da nosečnost ni bolezen, posebej pa nev teh mladih letih. Da nosečnice normalo delajo do osmega meseca. Najdite ji zaposlitve in naj sama poskrbi za opremo. Če drugega ne, ima čas, pa naj začne razmišljat, kako bo prišla do nje.





ronja -> RE: "podtaknjena" nosečnost (6.10.2012 14:25:27)

k njej je prišel , ker je v stiski, ker se počuti prevaranega, ker ne ve kako naprej in rabi spodbudo...

Ampak spodbudit ga je treba k reševanju težave - to pa je njun odnos, ker ji ne zaupa. Tega, da je noseča, se itak ne da rešit, saj si splava nihče od vpletenih ne želi, ne? Torej bi bilo fajn rešit to, kar je narobe: da ji ne zaupa. Mogoče je utemeljeno, ne vem, vsekakor pa tega ne more rešit v pogovoru s sestro. Ona ga lahko pomiri, lahko ga napoti k njej, da se zmenita.

v bistvu ji očitno dol visi , da je partner nesrečen,da jo sumi neke nelepe zadevščine, da se okrog nje vsi sekirajo...

Ali pa sploh ne ve, da jo on vsega tega sumi. Na kraj pameti mi ne bi padlo, da bi me partner sumil, da sem si z injekcijo vbrizgala njegovo spermo in ne poznam niti ene, ki bi pomislila na kaj takega. Kako naj bi potem vedela? Zanjo, če je pač zanosila normalno, pošteno, ob uporabi kontracepcije, je vse jasno: zgodilo se je in ker si je tega želela, tudi ne vidi problema v vsem skup.

On pa je tu popljuvan, ker se sekira, ker naj bi poskrbel za finance in vse ostalo, ker si upa dvomit v stvari, za katere se mu je zdelo, da jih ima pod kontrolo...

On je popljuvan zato, ker sumi partnerko take stvari, pa to sprašuje sestro, namesto njo! Ker če misliš, da je nekdo naredil nekaj tako podlega, pa misliš še bit z njim potem se mi zdi, da si mu skoraj dolžan povedat, da ima človek vsaj priložnost, da ti pove, kaj je res. Kondomi so super, krasno delajo, se pa zgodi, da kdaj kakšen ne, razlogov je ogromno. Tudi tabletke ne delajo vedno, pa se tudi obsoja punce, ki so zanosile ob tabletkah, da jih niso jemale - kar ni vedno res.
temveč sestro, ki ga je pripravljena poslušati, mu po svoje svetovati, mu pomagati razbremeniti zaskrbljeno srce...

kako ga razbremeni to, da sestra reče, da se ful sekira? Misliš, da mu to res pomaga?
Sestra pravi, da se ji je deklica usedla v želodec, čeprav sploh ni nujno, da je punca naredila karkoli narobe - razen da ne jamra na ves glas, kako bo težko (kar sploh ne pomeni, da je ne skrbi).

Gre tu za neko potrebo, da nekomu zaupaš ki te dobro pozna in te po potrebi tudi malo strese in zbudi in opozori, da ga včasih ser.ješ...takšni pogovori, dostikrat pomagajo stvari videti iz drugega zornega kota in ti pomagajo razumeti in marsikaj razjasniti tudi kaj v partnerskem odnosu.

Točno! In točno zato bi mu morala povedat, da ga serje, če jo sumi takih reči in da če ni ziher, da je otrok njegov, naj to pove njej in naj naredita Dna test - ta je vsaj ziher. Kar se injekcije tiče bi mu pa lahko tudi povedala, da je to skrajno nerealno, sploh od 21letne študentke pričakovat, da bo naredila resnemu fantu in da skoraj ni mogoče, da bi uspelo. Pa vsekakor bi mu morala rečt, da se mora te stvari z njo zmenit. Če nekoga sumiš enih grdobij, ima pravico vedet in se branit. Vsaj če ti je blizu.

Ne vem zakaj toliko ljudi misli, da so dobri odnosi med brati in sestrami ogrožujoči kar se tiče partnerstva.

Sami po sebi niso, postanejo pa, če on zaupa tebi, njej pa ne. Če on s tabo rešuje probleme, ki jih imata onadva in jih z njo ne rešuje. Nič ni narobe z drugim mnenjem, je pa narobe, če ne vprašaš še po prvem;). Vse smo se že kdaj pogovarjale s prijateljicami: "Pa kako naj mu razložim...", pa to ni ogrožalo našega partnerstva, navadno je celo pomagalo. Ampak če ga ti ne napotiš da rešuje probleme tam, kjer se jih rešit dejansko da, potem je to slabo, ja. Ker potem jih ne reši.

Večina tistih, ki na prvo žogo plane, kako lahko bratu zaupaš, ima zelo slabe izkušnje v svoji družini, zato se tudi oklenejo samo partnerja kot edinega kredibilnega v težavah.

Ne, narobe: ni partner edini kredibilen v težavah, ampak on ima težave v partnerstvu in te lahko reši samo, če se pogovori TUDI s partnerko. To ne pomeni, da se s sestro ne sme, vendar pomeni, da ga mora sestra napotit po rešitev - torej k partnerki, ker sestra ne more bit del rešitve tu, razen če bi se onadva odločila vzgajat tega otroka, kar pa itak mama ne bi bila za.

Ljudje, ki izhajajo iz zdravih družin, se oprejo tudi na ožjo ali širšo družino, ko je to potrebno.

Ja, ampak ko ona reče, da bojo starši pomagali (stara je pa 21 let), je pa ogenj v strehi. Točno to dela ona - bi se oprla tudi na ožjo družino.

Meni se zdi sicer malo grdo označit punco za razvajeno samo zato, ker se veseli otroka. Sama sem sicer precej racionalna kar se planiranja otrok tiče, vendar se mi ne zdi narobe, da se drugi odločajo drugače, sploh se mi pa ne zdi narobe, da če se zgodi, da si vesel. Po mojih izkušnjah samo sekiranje tudi še ni prineslo ne vem kakih rešitev.

Se pa strinjam s stanislavo, da se brat boji svoje punce. Ne vem, zakaj. Lahko je strah upravičen, lahko da jo res boli patka za vse, samo da ima svojega otroka. Lahko pa da se ji enostavno ne zdi tako grozno, ker se ji že prej, ko sta se o tem pogovarjala, ni zdelo. Vsekakor pa ima pravico vedet, če on misli, da mu je nosečnost podtaknila. Saj to ni kar nekdo, ampak človek, s katerim bo živela...




pelin -> RE: "podtaknjena" nosečnost (6.10.2012 15:30:00)

Tu po moje niti pod razno ne gre za pomanjkanje komunikacije med fantom in dekletom...tu je prej opaziti izraziti egoizem iz njene strani , kar se kaže v neupoštevanju partnerjevih strahov, želja, nazorov...Iz postov avtorice sklepam, da je brat večkrat in jasno povedal svoji partnerki, da se mu trenutno ne zdi pravi čas za otroka....torej je bila tu vzpostavljena komunikacija med njima, predenj je šel " jokat " k sestri...očitno je bila žal le enostranska, oz. je partnerica vedela že pred nosečnostjo, da partner ne bo pretirano navdušen, če pride do predčasne nosečnosti in če bi to vzela v ozir oz. bi bila tako zaupanja vredna partnerka kot jo označujete nekatere, potem bi poskusila narediti vse, da bi te njegove strahove, skrbi in tegobe olajšala, jih del prevzela na svoja ramena, mu dovolila s tem, da se prihoda novega družinskega člana veseli tudi on in ne le ona...
Da ne ve za njegove strahove, sumničenja, negativne misli...lepo vas prosim...kakšna partnerka pa potem je...kako dobro pa pozna partnerja? Že , če bi upoštevala vse njegove adute proti že pred nosečnostjo, bi lahko pričakovala, da ne bo fant skakal v zrak od veselja...že njegova reakcija ob novici marsikaj pove...človeka, ki nam veliko pomeni, ki ga imamo radi...ki mu želimo dobro, pa ja poznamo toliko, da vemo, kdaj ga tarejo skrbi, kdaj nekaj ne štima...Ona enostavno očitno svojega partnerja ne pozna ali ne želi dovolj poznati oz. tudi če opazi, da je njemu hudo, to njej po domače visi dol...
Ona je sedaj zanosila....kako je do tega prišlo seveda ni čisto jasno....in to je to...Ne mislim, da se otročka ne bi smela veseliti...vendar bi se ga morala veseliti oba....žal je meni čisto mimo tako razmišljanje, da se bodo stvari uredile same od sebe ona pa med tem treplja trebušček , se veseli in je v oblakih. Egoistično se ne sekira, ker je fant zaskrbljen, ker se zanaša na svojo familijo, da bo vse pomagala potegniti iz blata...Dekle sploh ni tako mlado, le njeno razmišljanje je čisto egocentrično....in se mi zdi, da bo tako razmišljala tudi pri štiridesetih...Fant je drugačen...Sama do ljudi, ki kar čakajo, da jih drugi rešijo nikoli nisem čutila nekega spoštovanja...nikoli ne bi mogla živeti s takim človekom...če je fant pribljižno tak...ju ne čaka nič prida...
V odnosu, kjer eden vedno vleče oba iz blata, lahko drugi mirne duše igra flegmatika, se norčuje iz drugega, ki se sekira, se dela pametnega, ...ker na koncu vedno z veliko truda stvar poštima in izpelje zasekiran, tisti flegma pa se tolče po prsih in govori, da je že od začetka vedel, da se bo vse uredilo....Malo stvari se uredi samih...oz. pri resnih zadevah je nedopustno čakati, da se uredijo same....Res je , da se nekateri ljudje bolj sekirajo kot drugi, vendar če si v partnerskem odnosu s takim in ti ni vseeno zanj, narediš vse, da zmanjšaš njegove strahove, daš človeku vedeti, da ti ni vseeno, da lahko računa, da se bosta izkopala iz težav oba, ....da se v končni fazi sekiraš tudi ti....Totalno nedopustno mi je, da se nekdo dobesedno šlepa na pukli drugega in mu dela rano na želodcu, ter si hkrati dela norce iz njega...Potem se pa tisti egocentrični flegmatik še čudi, če gre zasekirani partner po nasvet ali le na pogovor h komu drugemu in ne le k njemu....Že res, da ni treba o tem obveščati vesoljni svet, vendar je iskanje neke tuje rame za "plakanje" čisto pravi dokaz, da kominikacija in razumevanje med dvema ni na pravi poti...Včasih imajo ravno tisti flegmatiki nekako občutek, da v partnerstvu vse super mega štima oz. da nič ne manjka, ter da se vse pomenita med seboj...žal je reala velikokrat čisto drugačna...potem so pa velike zamere in užaljenost, ko od koga drugega dobijo pod nos kako partner v odnosu trpi...pred tem pa so žal le ti čisto slepi za te zadeve...
še za konec....in ne...ne govorim ravno iz osebne slabe partnerske izkušnje...hvala Bogu, čeprav bi se zlagala, da bi rekla, da je pri nas vedno vse prav......sem bila pa že večkrat takšno rame za " plakanje"...pri kolegicah in kolegih...




mika -> RE: "podtaknjena" nosečnost (6.10.2012 16:17:26)

Pelin, podpis!




savanah -> RE: "podtaknjena" nosečnost (9.10.2012 9:23:33)

ronja[sm=bravo.gif] se strinjam s tabo..

no, upam da se strahovi in dvomi med njima čimprej rešijo in bodo srečna družinica (v kar pa ne dvomim)




ronja -> RE: "podtaknjena" nosečnost (9.10.2012 11:11:29)

Tu po moje niti pod razno ne gre za pomanjkanje komunikacije med fantom in dekletom...

Kako to veš? Misliš, da jo je resno vprašal to, česar jo sumi? Resno? In da ona na to ni odreagirala? Zelo močno dvomim! POznaš koga, ki ne bi odreagiral na take obtožbe?
Sicer vidim, da se strinjava:
Že res, da ni treba o tem obveščati vesoljni svet, vendar je iskanje neke tuje rame za "plakanje" čisto pravi dokaz, da kominikacija in razumevanje med dvema ni na pravi poti..

Zmenit se morata onadva, ja brez sestre... kakorkoli obrneš. Samo se ne bo zmenlo in s sestro se tega tudi ne more zmenit, pa če še tako plakata skup in če se še tako oba s sestro sekirata, kako grozna je partnerka, ki se veseli nenačrtovanega zaželenega otroka ins e ne sekira, kako bojo, ker ima svoje plane, ki njemu niso sprejemljivi.

Iz postov avtorice sklepam, da je brat večkrat in jasno povedal svoji partnerki, da se mu trenutno ne zdi pravi čas za otroka...

Ja in zato sta uporabljala kontracepcijo, celo on jo je, tako da je tu res ne moreš nečesa obtoževat, če je otrok njegov (tega je pa nista sumila in se itak da preverit). Potem se je otrok vseeno zgodil in kaj naj bi zdaj? Jadikovala, kako se je to lahko zgodilo? Ona že prej ni videla tega kot katastrofe in se ji verjetno to tudi zdaj ne zdi. Njemu pa.

očitno je bila žal le enostranska, oz. je partnerica vedela že pred nosečnostjo, da partner ne bo pretirano navdušen, če pride do predčasne nosečnosti in če bi to vzela v ozir oz. bi bila tako zaupanja vredna partnerka kot jo označujete nekatere, potem bi poskusila narediti vse, da bi te njegove strahove, skrbi in tegobe olajšala, jih del prevzela na svoja ramena, mu dovolila s tem, da se prihoda novega družinskega člana veseli tudi on in ne le ona...

Se strinjam, da bi bilo prav, da bi ga resno jemala in poizkušala potolažit. Še bolj bi bilo pa prav, da bi ji on povedal, česa jo sumi, ker to je pa še hujše, če najljubšega sumiš ene hude prevare, pa mu ne poveš. Njej se vse skup ne zdi tako grozno in ima pripravljene svoje plane b in c (opora staršev, lažno samohranilstvo, če res ne bi šlo skoz), vendar ti plani njemu niso všeč, kar ga razumem. Vseeno pa ne moreš rečt, da njo boli patka, ker tega ne moremo razbrat iz pripovedi sestre prizadetega partnerja.

Ona ve, da mu nosečnost ni po godu in da ga skrbi, to gotovo, ja. Ampak zanjo je verjetno tu stvar zaključena: otrok zdaj na poti je in to je to, zdaj ni več poti nazaj. Sem pa prepričana, da ji na kraj pameti ne pade, da jo partner sumi, da mu je otroka podtaknila z injekcijo, celo če bi to naredila, se mi zdi, da ne bi pomislila na to, da bi on to sumil, ker je tako zelo čudno. Edino če bi ga prevarala bi lahko imela občutek, da jo sumi tega. Če pa je zanosila ob uporabi kontracepcije z njim, kar je precej mogoče, pa se ji za vse te sumnje verjetno niti ne sanja.

Se strinjam, da se malo stvari uredi samih. Vendar nosečnosti ne more uredit, to zdaj je in edino, kar lahko ona dela, je, da študira in poizkuša naredit čim več izpitov pred rokom (ali bi po vašem morala nehat študirat zato, ker je noseča? Čeprav bi jo starši brez otroka vzdrževali še par let in čeprav ji študij leži in si ga verjetno želi končat?), pa da najde reči za otročka in da ga doji. Kaj pa naj bi več naredila? Jokala bratovi sestri, kako se je to moralo zgodit? Potem bi bila pa dobra partnerka, ker se skup z ostalimi sekira?

PO moje gre za nesporazum: ona vidi, da se on sekira, vendar misli, da se mogoče ni pripravljen odpovedat brezskrbnemu študentskemu življenju, vendar nima zato slabe vesti, če pač ni zanosila mimo njega, ampak z njim ob uporabi kondomov. Si reče pač, da se bo moral navadit, tako kot smo me videle, da so partnerji zmatrani, pa smo bile tudi me, pa smo rekle: jah, j* ga, to sva hotla, to mava[sm=smiley36.gif]. Verjetno se ji sanja ne, česa jo on sumi in sem prepričana, da bi se zelo zasekirala, če bi ji on povedal svoje sumnje. Ona si mogoče misliš, da je skrb za obstoj samo krinka za skrb pred odgovornostjo (ne bi bilo ravno prvič, da bi se to zgodilo;). Verjetno se ji tudi ne zdi nesprejemljivo, da starši pomagajo, saj bi jo itak študirali do konca, predvidevam...

In to se morata zmenit, to je to, zaradi česar bi ga morala sestra poslat na pravi naslov. Seveda se ji lahko potoži, ampak rešila pa ne bosta nič brez punce, njo mora vprašat, kako se boji, da je zanosila mimo njega, z njo mora najt kompromise, kako bojo potem živeli, da bo vsem ok, itd... Njej mora povedat, da si ne želi živet pri njenih starših (kako naj pa ve - zdaj tam živijo in ni rekel, da mu to ni ok, njej se zdi sprejemljivo, njenim staršem zgleda tudi,...) Razumem, da si on tega ne želi, tudi sama si ne bi, ampak bi to povedala njemu!




Anonimen -> RE: "podtaknjena" nosečnost (14.5.2013 21:57:16)

Naj povem, da je moj brat pred enim tednom postal očka prelepi punčki Evi.

Situacija med njima ni rožnata, srčno pa si želim da jima uspe in predvsem da bo naša Eva imela lepo otroštvo!




Stran: <<   < Prejšnja stran  1 2 3 [4]