|
ronja -> RE: zanimivo....toda v mnogih primerih žal resnično... (2.1.2013 13:15:10)
|
po njenem mnenju jaz zanemarjam otroka, ker se doma ne ukvarjam pol toliko z njim kot ve
lili, meni se zdi, da se vse približno enako, samo vsak na svoj način:). Ti o tem ne pišeš in ne gledaš za idejami na netu, ampak se zanašaš na ustno izročilo, vsebina je pa tako ista:).
Kar se pa teh metod tiče - fora je samo v imenu - to zna bit zavajujoče - v obe strani: ali da starši in/ali vzgojitelji mislijo, da je ta "metoda" boljša od ostalih in edina prava, skratka neka high fensi šmensi zadeva ali pa v drugo smer, da daje vtis, kot da nima veze z zdravo pametjo, čeprav je to samo ena igrica, ki se jo je slučajno spomnila pač ženska, ki se je pisala Montesori al pa moški Rudolf Steiner ali pa bogvekdo z bogvekakim imenom;). Večina teh reči je tako obstajala že od pradavnine in se jo je pač samo nekdo spomnil zapisat. Ko smo šli v muzej na razstavo koliščarjev, smo videle igračko ladjico, ki so jo koliščarji naredili svojim otročkom. Točno taka je bila, kot sva jo midva naredila malemu in točno taka, kot sem jo kasneje videla v tisti knjigi z waldorfskimi igračami. Vidiš - nič fensi šmensi, navadna lesena ladjica, najbolj simpl možna, super za grist in metat po tleh[sm=smiley36.gif]. Pa se tam sliši fensi, v resnici jo je pa vsak koliščar naredil svojemu mulcu[sm=smiley1.gif].
Recimo to, kar je uškinamama delala s svojim mulcem, ko mu je dala več posod, pa napisala gor številke in na pokrov tako število pik, pa je not dajal toliko predmetov, kot je bilo število, to je tudi montesori, samo da ona temu ne reče tako, ker se je pač to sama spomnila, ker je njen mali bojl na matemetiko usekan:). Punčke, ki sem jih sama šivala tamalim, so baje waldorfske, pa tega dolgo niti vedela nisem - dokler nisem kupila ene knjige o igračkah, pa je not to pisalo. Ampak punčka ni nič boljša ali slabša zato, ker se ji reče, da je waldorfska[sm=smiley2.gif]. Škoda met predsodke.
Kar se očitkov tiče: po moje je normalno, da se človek brani, če je očitek po njegovem neutemeljen: če bi mi recimo katera od vas napisala, da ni prav, da svoje otroke tepem, bi tudi povedala, da jih ne - se odzoveš - ni vsaka reakcija v smislu: "če mački na rep stopiš". S člankom samim sem se strinjala, vendar pelin ravno to ni bilo všeč - češ da se ne bi smela oglašat;) To sploh ne pomeni, da bi se imela za strašno fajn mamo - samo enostavno mislim, da tetočno določene napake ne delam: da bi jim preveč visela za vratom ali da bi jih tepla, recimo. Sem prebrala članek, pogledala simptome (od nesamostojnoti, nedružabnosti in iskanja družbe odraslih namesto otrok - tega pri svojih otrocih ne vidim, niti ne vidijo drugi) in sem zaključila, da očitno to ni problem, ker ni nobene indikacije v reali, da bi tako bilo (torej simptomi in mnenja ostali realnih ljudi, ki nas poznajo:).
Je pa hec, da imam sama velikokrat ravno obraten občutek - da se z otroki premalo ukvarjam in tudi to so mi tudi tu že očitali. Tako da- delat tako, da bo za vse prav, je tako nemogoče. Dokler so otroci srečni in lepo napredujejo, verjetno ne delamo baš strašno narobe:).
In tudi to je res, da na netu zgleda vse drugače: na netu nihče ne vidi raztur sobe, čeprav večkrat napišem, da mamo tako, ko se igrata:D, vsi dobimo malo popačeno sliko: ko nekdo napiše, kaj je počel z otrokom, si hitro naslikaš, da je to trajalo 2 uri, v resnici je bilo pa 5 minut[sm=jezicek.gif]. Če napiše kotiček, si vzgojiteljica predstavlja kotiček v vrtcu, kjer igrače ostajajo v tistem kotu in jih ne smejo nosit drugam in so otroci omejeni na igro v enem kotičku naenkrat (iz razumljivih razlogov), doma je seveda to drugače - kotiček je en zabojček z igračami določenega tipa, recimo[sm=smiley36.gif]. Terminologija je druga, pa se hitro zahapsiš, ker vsak misli nekaj drugega pot določenim izrazom.
Tudi meni se je nekoč zdelo čežanino življenju ultra organizirano in sem se potem vprašala, zakaj sva se tako zahakljali okoli tega (se pa nisva nikoli žalili in se mi zdi, da sva si sicer čisto simpatiš - čežana, popravi, če ni tako;) - pa sem ugotovila, da je to zato, ker sama tako zelo težko furam neko rutino, da je to meni grozno nesproščeno in nesvobodno, ampak da je to MOJ problem, ne njen. Njej daje pa ena rutina en okvir, v katerem lažje deluje, tako ji je lažje, ne težje - meni bi bilo pa težje, smo različni. Mi je napisala, da ona brez tega ne bi nič naredila z njimi in da ji je tako lažje in to je bil moj aha moment.
Kar se tiče rutine in otrok: moja prva si je včasih zelo želela več rutine kot je je dobila, obožuej pravila, še sama si jih zmišljuje, res ji je to včasih dajalo ful varnosti (zdaj ni več tako hudo;), druga pa obožuje svobodo in spontano odločanje sproti že od malega. Tamali ima svoj ritem, ki se ves čas spreminja, ker je še dojenček, tako da slalomiram tu vmes, kakor vem in znam.
Gotovo ga vmes biksam in delam napake, tega nisem nikoli zanikala: včasih ne gremo ven, enostavno mi ne znese. Včasih ne naredim ornk kosila in jemo šele za večerjo kaj konkretnega, včasih naderem katero (navadno taveliko), ko hoče samo pomagat, ker sem živčna, ko se mi tamali dere, ker je lačen/zaspan in ne morem vsega hkrati naredit. Včasih mam slab dan in se mi nič ne da delat z njimi. Ko sem bila noseča, sem non stop bruhala in mi je bilo slabo in sem bila utrujena in zmatrana in bolana in nisem mogla kaj dosti počet z njima in sem mela non stop slabo vest. Kup stvari delam narobe. Samo pač mislim, da ne točno te dotične;).
|
|
|
|