Bolni starš (Polna verzija)

Forum >> [Partnerstvo] >> Družina in partnerski odnosi



Sporočilo


Plus minus -> Bolni starš (1.3.2014 23:14:47)

Zanima me, kaj bi naredili v primeru, ko starš zboli in ni več sposoben skrbeti zase.
Bi ga vzeli k sebi, ga negovali, mu pomagali pri vsakdanjih opravilih (umivanje, pripravljali hrano, stregli ...)?
Bi ga dali v dom, tudi če ne želi?
Bi ga na njegovo željo pustili v stanovanju in redno vsako dnevno prihajali k njemu?
Ali kaj četrtega?
Recimo, da bi starš bil sam, sami pa bi imeli tudi družino z dvema otrokoma.
Zanima me kaj bi naredili, če se bi vam to zgodilo.




josephine27 -> RE: Bolni starš (2.3.2014 12:37:58)

Zelo težko je na splošno to odgovorit. Glede na to, da starš noče iti v dom bi vsekakor najprej razmislila o drugih možnostih. Je pa tu zame še več dejavnikov. Za začetek že to Kakšna je sploh njegova bolezen? Lahko pričakujem, da se bo hitro stopnjevala? Koliko lahko v tem trenutku sam še vedno poskrbi zase ( je priklenjen na posteljo ali lahko še hodi sam na WC, se sam hrani, če ima hrano pripravljeno, se lahko obleče sem... itd). Pa seveda tudi to koliko daleč živi od mene, če bi bil blizu bi ga lahko dnevno obiskovala, mu skuhala kosilo, ga pomagala umit... Dokler bi se dalo tako z dnevnimi obiski ga jaz v dom ne bi dala proti njegovi volji. Če se pa ne da je pa odločitev zelo težka. Lani je preminil moj stric. Imel je misičnodistrofijo in je bil do konca doma ( v dom ni želel it). To je grozna bolezen na koncu v bistvu nič ne moreš več, praktično si živ mrlič. Bilo je zelo zelo hudo. Sinova imata vsak svojo družino, male otoke ampak so vsi vedeli glede na potek bolezni, da to ne bo dolgo trajalo (nekje 2 leti je živel) in so se odločili, da ga v dom ne dajo. Jaz mislim, da bi se tudi odločila tako je pa seveda to lahko napisat, ko nisi v taki sitaciji.




ronja -> RE: Bolni starš (2.3.2014 12:55:29)

Odvisno, kateri starš in od okoliščin. Oče živi 100 km stran, tako da vsakodnevno ne bi mogla prihajat k njemu, bi ga vzela k sebi, v bistvu sva že ob iskanju večjega stanovanja mislila na to. Mami ima partnerja in živi 1 km stran in bi ji rajši pomagala tako, da bi hodila k njej, mislim, da bi bilo za obe boljše. POtem pa še vsi ostali dejavniki: kakšna je bolezen, koliko je sposoben (umsko in fizično), itd... Odvisno tudi od vašega odnosa. Nekateri starši lahko sprejmejo, da rabijo pomoč in se da z njimi zelo lepo shajat, da se pač vsaka stran malo prilagodi. Nekaterim je pa to težje in je potem skupno življenje lahko pravi pekel. Odvisno od zrelosti vseh vpletenih in od tega, kako dobro se razumete.




petea -> RE: Bolni starš (2.3.2014 13:16:00)

In odvisno je tudi od obveznosti 'mlade' družine - delovnih in drugih obveznosti in obremenitev obeh partnerjev, prostorskih zmožnosti, ne nazadnje tudi ročnosti, spretnosti in konstitucije tistega, ki bi naj za bolnika skrbel;
ni ravno enako, če imaš dve 'levi roki', tehtaš 50 kg, nepokretni bolnik pa 100 kg, če je tvoja služba s pogostimi odsotnostmi ali nadurami, če se z družino že sedaj stiskaš v premajhnem prebivališču, po možnosti v 6 nadstropju brez dvigala itd.




liliana -> RE: Bolni starš (2.3.2014 19:09:03)


IZVIRNO SPOROČILO: Plus minus

Zanima me, kaj bi naredili v primeru, ko starš zboli in ni več sposoben skrbeti zase.
Bi ga vzeli k sebi, ga negovali, mu pomagali pri vsakdanjih opravilih (umivanje, pripravljali hrano, stregli ...)?
Bi ga dali v dom, tudi če ne želi?
Bi ga na njegovo željo pustili v stanovanju in redno vsako dnevno prihajali k njemu?
Ali kaj četrtega?
Recimo, da bi starš bil sam, sami pa bi imeli tudi družino z dvema otrokoma.
Zanima me kaj bi naredili, če se bi vam to zgodilo.


Verjetno sprašuješ o primerih, ko starš ne more praktično nič sam......da leži, potrebuje pomoč pri opravljanju velike in male potrebe, ga je potrebno hraniti, umivati......torej potrebuje pomoč praktično 24/7......v takem primeru bi starša dala v dom.....meni in mojemu bratu so moji starši že vnaprej povedali, da bosta v takem primeru šla v dom......dokler pa starš ne bi dobil prostora v domu pa bi normalno nekako skrbela zanj in za tisti čas tako organizirala in prilagodila družinsko življenje.......

Ker v drugačnih primerih, ko starš dokaj normalno funkcionira sam, potrebuje le kakšno pomoč na dan, ki traja pol ure.....v takih primerih se potem lahko pogovarjamo o tem, kje živi starš, kako daleč je od nas do njega.....ko pa človek potrebuje pomoč 24/7 in če so otroci v službi, v takih primerih pa je edino dom rešitev ali pa da se otrok odpove službi in deloma tudi družini (če ne živijo skupaj s starši) in skrbi noč in dan za starša.......




Tippi -> RE: Bolni starš (2.3.2014 19:23:35)

Odvisno je od mnogo stvari. jaz sem trenutno v takšnem položaju, da je mati na pol opravilno sposobna. trenutno še shajamo (vedno težje je [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley13.gif[/image]) na način, da živi sama in jo redno obiskujemo. ko enkrat ne bo zmogla več, potem zagotovo sledi dom, pa naj ji bo to všeč ali ne. konec koncev, naj se sliši še tako grdo, jaz imam tudi svoje življenje. zanjo namreč skrbim že od svojega 22 leta starosti, ko je umrl moj oče. in v tem času (skoraj dve desetletji), sem izkusila že toliko gorja povezanih z mojo mamo in njeno boleznijo), da sem prišla do točke, ko sem sklenila, da želim živeti svoje življenje, ne glede na vse. da si zaslužim več kot le to, da skrbim za mamo. pa naj bo stokrat mati. tako pač je, in teh stvari ne želim z besedami olepševati.





Plus minus -> RE: Bolni starš (2.3.2014 21:53:44)

Hm situacija je takšna, da lahko traja dlje časa, pač odvisno kako bo bolezen napredovala (rak).
Ne hodi sama, ampak ob pomoči, torej ima plenice. Kuhati si ne more sama, je sama. Pri umivanju las, telesa, zob rabi pomoč.
Pomoč težko sprejema, ona bi vse sama, potem pa so nezgode hitro tu. V bistvu bi rabila 24 urni nadzor oz. pomoč. Seveda ji tega ne morem zagotoviti sama, zato bi morali najeti pomoč, ki pa bi seveda obremenila družinski proračun. Ob službi, možu in dveh otrocih, od katerih je eden otrok s pp imamo že zelo zaseden urnik in bi zahtevalo kar veliko prilagoditev. Nismo nikoli živeli skupaj, razen kot otrok, večinoma je bila vedno samostojna.
Težko je ker nikakor noče/ne more doumet, da ne more več živeti sama in da rabi celodnevno pomoč.
Je pa zanimivo, da je celo življenje govorila, da ne bo nikomur v breme in da ko bo čas bo odšla v dom. Bojim se, da če gre v dom proti njeni volji, da bo šlo z njo hitro navzdol.
Hvala vsem za odgovore, vem da je odločitev moja, zanimalo me je, kako razmišljajo drugi. Je pa res, da je težko vnaprej predvidet, če še nisi bil v takšni situaciji.




mateyka -> RE: Bolni starš (2.3.2014 22:15:20)

jaz sem mela podobno situacijo in ti povem, da po cirka 3,5 letih nisem več (z)mogla (fizično in psihično) in sta morala v dom. zdaj se mata v bistvu fino tam. hočem rečt, koliko je bilo na začetku besed "dom je smrt", sploh ni tako izpadlo in sta kar zadovoljna (popolnoma zadovoljna nikoli ne bosta, ker bi rada bila spet mlada/samostojna, samo na splošno, imata sedaj boljšo kvaliteto življenja in vsem nam je lažje).

skrb 24/7 je ubitačna, če je človek delno/polno nepokreten, da rabi stalno negovalko in če ti za hrbtom dela stvari, ki jih ne bi smel sam (nesreče ipd.). nikoli se ne sprotiš in nikoli nisi fraj, da se spočiješ. ni počitnic in ni vikendov. ful zahtevno za vse in tipično, če nikakor noče/ne more doumet, da ne more več živeti sam(a). navečje breme je potem na skrbniku takega človeka. meni se zdi dolgoročno (leta) tak napor neprimeren za kogarkoli.




LuLu -> RE: Bolni starš (2.3.2014 22:25:28)


IZVIRNO SPOROČILO: Tippi

ko enkrat ne bo zmogla več, potem zagotovo sledi dom, pa naj ji bo to všeč ali ne. konec koncev, naj se sliši še tako grdo, jaz imam tudi svoje življenje. zanjo namreč skrbim že od svojega 22 leta starosti, ko je umrl moj oče. in v tem času (skoraj dve desetletji), sem izkusila že toliko gorja povezanih z mojo mamo in njeno boleznijo), da sem prišla do točke, ko sem sklenila, da želim živeti svoje življenje, ne glede na vse. da si zaslužim več kot le to, da skrbim za mamo. pa naj bo stokrat mati. tako pač je, in teh stvari ne želim z besedami olepševati.




se strinjam. Meni je ok, ker sem to že zdaj z mojima razščistila. Zdaj, ko sta oba ok in pri zdravi pameti in se strinjata s takšnim načinom, če pride do tega.
tudi to, da, če je neka bolezen, jaz nisem strokovno usposobljena za pomoč ali zdravljenje. Zato so primerne ustanove, ki bodo boljše delo opravile. Njima pa želim vse najboljše. Tudi sebi...




Plus minus -> RE: Bolni starš (2.3.2014 22:44:12)

IZVIRNO SPOROČILO: mateyka

jaz sem mela podobno situacijo in ti povem, da po cirka 3,5 letih nisem več (z)mogla (fizično in psihično) in sta morala v dom. zdaj se mata v bistvu fino tam. hočem rečt, koliko je bilo na začetku besed "dom je smrt", sploh ni tako izpadlo in sta kar zadovoljna (popolnoma zadovoljna nikoli ne bosta, ker bi rada bila spet mlada/samostojna, samo na splošno, imata sedaj boljšo kvaliteto življenja in vsem nam je lažje).

skrb 24/7 je ubitačna, če je človek delno/polno nepokreten, da rabi stalno negovalko in če ti za hrbtom dela stvari, ki jih ne bi smel sam (nesreče ipd.). nikoli se ne sprotiš in nikoli nisi fraj, da se spočiješ. ni počitnic in ni vikendov. ful zahtevno za vse in tipično, če nikakor noče/ne more doumet, da ne more več živeti sam(a). navečje breme je potem na skrbniku takega človeka. meni se zdi dolgoročno (leta) tak napor neprimeren za kogarkoli.


Takšna težka nega tudi pusti posledice tako fizične, kot psihične in lahko postane veliko breme in komaj čakaš da se konča. Kar pa seveda ni prav in tudi ni moj namen. In če sem odkrita, si ne predstavljam mami menjavati plenice in umivati genitalije, ne vem mogoče sem res čudna [sm=zmeden.gif]




Stanislava_ -> RE: Bolni starš (2.3.2014 22:49:08)

IZVIRNO SPOROČILO: Plus minus

V bistvu bi rabila 24 urni nadzor oz. pomoč. Seveda ji tega ne morem zagotoviti sama, zato bi morali najeti pomoč, ki pa bi seveda obremenila družinski proračun. Ob službi, možu in dveh otrocih, od katerih je eden otrok s pp imamo že zelo zaseden urnik in bi zahtevalo kar veliko prilagoditev.


V tem primeru ali pomoč na domu 24h ali v dom. Samo v primeru, da so ji šteti dnevi, bi se potrudila, da umre doma (ampak ni tako brato).
Druge izbire ni, razen če imaš še brate, sestre, tete, strice, ki bi lahko prevzeli tako odgovornost. Pa čimprej uredite, preden pride do kakšne nesreče, ker potem je še težje.




mateyka -> RE: Bolni starš (2.3.2014 23:43:31)


IZVIRNO SPOROČILO: Plus minus
In če sem odkrita, si ne predstavljam mami menjavati plenice in umivati genitalije, ne vem mogoče sem res čudna [sm=zmeden.gif]


to ti bo veliko manjši problem kot pomanjkanje avtoritete (ker te ne bo poslušala), ki neizogibno pride, ter psihični trud in napor vse speljat bp, če je človek v denial-u, da sam zmore sebe zrihtat. glede na to, da imaš otroka s pp, jaz ne bi šla v to - vedi, da tako breme že samo po sebi tako ali tako vpliva tudi na družinsko dinamiko in na odnose med vami v družini, tudi na sam partnerski odnos (čeprav se morda ne zdi, samo je tako). tudi možu je lahko kaj too much in vsak človek ima različno toleranco kaj mu je sprejemljivo in kaj lahko prenese. tudi otroci, mož, vsi. stvar je bolj kompleksna kot se zdi na hitro od zunaj.




josephine27 -> RE: Bolni starš (3.3.2014 7:04:07)

Bojim se, da če gre v dom proti njeni volji, da bo šlo z njo hitro navzdol.


Lej to je pa nekaj kar boš morala ti sama sprjeti in s tem živeti. Sama sebe najbolj poznaš za nazaj pa se stvari obrnit ne da. Će boš po noči zaradi tega lahko spala potem jo daj, če ne boš pa bolj da ne. Ker to te lahko psihično obremenjuje pav tako kot skrb za bolnika. In ja težko je nekoga nekam dat brez njegove volje. V to moraš bit rres 100% prepričana, da je tako prav oz. zanj najbolje.

Kar se tiče čičšenja genitalij pa poglej še z druge strani. Čez mnogo let verjetno tudi tebi ne bo všeč če ti bo **** oseba čistila genitalje. Ampak tako je, če zboliš. Vsi bi radi umirli mirno in brez bolečin pa da ne bi bili nikomuv v napoto oz. breme pa žal ni tako. In čez mnogo let boš mogoče na istem. Verjetno tudi njej ni prijetno. Jaz bi rekla, da se tudi zelo boji in mogoče prav zaradi tega noče v dom. Diagnoza rak zna biti zelo zastrašujoča sploh ko enkrat operacija ni več možna in zdravniki dvignjeo roke od tebe. Moj oče ima raka. Fizično sicer zankrat še vse kolikor toliko ok, psihično pa je precej na koncu.




Plus minus -> RE: Bolni starš (3.3.2014 8:49:45)

IZVIRNO SPOROČILO: Stanislava_

Druge izbire ni, razen če imaš še brate, sestre, tete, strice, ki bi lahko prevzeli tako odgovornost. Pa čimprej uredite, preden pride do kakšne nesreče, ker potem je še težje.


Bratov in sester nimam, tetam pa tudi ne morem "obesiti" te odgovornosti, saj imajo sami čez 70 let. Mož dela večino dneva, tako da sem z otrokoma čez dan sama.
Ni zdaj v nevarnosti, ker je v bolnici.


IZVIRNO SPOROČILO: josephine27

Bojim se, da če gre v dom proti njeni volji, da bo šlo z njo hitro navzdol.


Lej to je pa nekaj kar boš morala ti sama sprjeti in s tem živeti. Sama sebe najbolj poznaš za nazaj pa se stvari obrnit ne da. Će boš po noči zaradi tega lahko spala potem jo daj, če ne boš pa bolj da ne. Ker to te lahko psihično obremenjuje pav tako kot skrb za bolnika. In ja težko je nekoga nekam dat brez njegove volje. V to moraš bit rres 100% prepričana, da je tako prav oz. zanj najbolje.

Kar se tiče čičšenja genitalij pa poglej še z druge strani. Čez mnogo let verjetno tudi tebi ne bo všeč če ti bo **** oseba čistila genitalje. Ampak tako je, če zboliš. Vsi bi radi umirli mirno in brez bolečin pa da ne bi bili nikomuv v napoto oz. breme pa žal ni tako. In čez mnogo let boš mogoče na istem. Verjetno tudi njej ni prijetno. Jaz bi rekla, da se tudi zelo boji in mogoče prav zaradi tega noče v dom. Diagnoza rak zna biti zelo zastrašujoča sploh ko enkrat operacija ni več možna in zdravniki dvignjeo roke od tebe. Moj oče ima raka. Fizično sicer zankrat še vse kolikor toliko ok, psihično pa je precej na koncu.



Vem, da moram pakt skleniti sama s seboj, ker še nisem, pa še zbiram mnenja in urejujem misli.
Kako bo ko bom jaz stara ne vem, lahko da bo slabše lahko da bo boljše, težko reči. Ker ko si zdrav in fit razmišljaš drugače, kot če si bolan. Ker tudi mi smo imeli dogovor, da ko bo tako daleč, bo šla v dom. Ampak po njenem mnenju še ni tako daleč, verjame da še zmore in ne zahteva od mene, da skrbim zanjo. Ampak jaz enostavno se ne morem nerest neumne, češ se je vse ok in it tja vsake toliko na obisk. Če vem, da ne more hodit, da ne more poskrbet za lastno higieno, da si ne more skuhat in da cele dneve samo leži v postelji, ali pa celo pade, če bo vzela tablete, pravo količino, če bo bruhala, ma tega je še pa još, plus tega pa tudi rabi družbo, ne da samo prideš, narediš in greš.
Pa tudi tako kot si napisala, psiha dela svoje in če si 100% vpleten, vpliva na vse.







mateyka -> RE: Bolni starš (3.3.2014 8:49:57)

lej josephine, lahk je govorit "proti njegovi volji", samo - če ne gre, ne gre. če ti ne moreš, kdo bo? če imaš človeka priklenjenega na posteljo npr. in noče v dom, rabi varstvo 24/7 pa ni možno da bi bil kdo non-stop ob njem, kaj boš? za ceno ugodit njegovi volji, sebe totalno podredit in ali službo odpovedat, ali bankrotirat (veš koliko stane plačano negovanje na domu?), pa se mi zdi da ni niti smiselno, niti pametno.
v življenju se nam veliko stvari zgodi "proti naši volji", ljudje zgubijo službo, hišo in proti svoji volji se morajo izselit, spremenit življenje itd.. postanejo invalidi in morajo proti svoji volji imet invalidski voziček; mislim, podobno je s tem človekom. kot tisti, ki je imel nesrečo in je zdaj invalid - rabi pomoč. in če jo odklanja, naj se ti zdaj prelomiš zaradi tega? vse ima svoje meje..

sicer je odvisno koliko časa bi taka oskrba bila potrebna. samo če bi trajala več kot leto, je bolje razmisliti o drugih opcijah.
in vedi da starejši ljudje vedno govorijo da nočejo - sprememb. v tem je keč. ko se pa navadijo, pa ni problem. vidim pri mojih starših. sem čakala, da bodo sami "pripravljeni", dokler se nisem zlomila, potem so pa šli v dom. zdaj so pa čisto ok tam. sam sem se morala jaz prej zlomit - to ju pa ni niti najmanj motilo. in o tem govorim - "njihova volja" je v takem primeru samo ego, ki ga boli za druge, ker se boji sprememb. na žalost je tako.




mojcaziga -> RE: Bolni starš (3.3.2014 9:17:49)

Tri leta nazaj smo dali skozi kalvarijo z bolno taščo. Ko so ji ugotovili raka in je dala skozi operacijo, obsevanja in kemoterapije, ni želela nobene pomoči. Živela je sama, v hiši, 100 km od nas. Sicer nismo nikoli imeli ne vem kakih stikov, ker ni marala ne sina, ne mene, pa tudi vnuka ni imela nobene želje videti. Kljub temu smo vzdrževali neke zasilne odnose. Ko pa človek zboli, poskušaš postaviti zamere na stran in mu pomagati po svojih najbokjših močeh.
Kljub temu, da ni želela nobene pomoči, sem sama prevzela kuhanje in pospravljanje. Vsak vikend smo šli k njej, pospravili, oprali perilo in sem nakuhala za cel teden. Partner pa je prevzel vožnjo in spremstvo na preglede ipd.
Čeprav so zdravniki raka ocenili ugodno (popolnoma zazdravljiv), se ji je razširil na kosti, kar nismo vedeli do takrat, ko je zaradi zlomljenega hrbteničnega vretenca obležala v postelji, paralizirana od pasu navzdol. Zdravniki so dvignili roke, kar se tiče zdravljenja in ostali smo sami.
Da bi se vrnila domov, v hišo, ni bilo možno, ker nihče od nas ni mogel pustiti službe in oditi 100km stran, 24 urne pomoči si tudi nismo mogli privoščiti in tako smo imeli na izbiro ali dom ali k nam domov. Tašča je sicer sama izbrala dom, ker so tako svetovali tudi zdravniki, saj je potrebovala 24 urno nego, podporno zdravljenje. Največ pa je k tej odločitvi pripomoglo to, da smo doma v 3. nadstropju brez dvigala, taščo pa je bilo potrebno pogosto voziti na preglede ipd. Saj bi prišli po njo in jo spravili dol, ampak tašča je trpela hude bolečine in jo je bilo strah še večjih, ko bi jo prekladali iz opstelje na nosila, pa potem dol po hodniku in potem nazaj....
Pri nas j ebilo mogoče tudi to drugače, da je partner delal v Domu, vsi so ga poznali in nekako je potem lažje, ker veš, da bo osebje malo bolj pogledalo na človeka.
Tako da po tej strani mi je bilo čisto ok, da se je tašča tako odločila, čeprav so mi drugi nabijali slabo vest, da smo jo dali v dom in sem marsikdaj res pomislila, da bi ji bilo boljše pri nas. Kakorkoli, čeprav je bila v domu, se nam je življenje zelo spremenilo. Pri tašči smo bili vsak dan 2x in to po par ur, ji hodili v trgovino, knjižnico, izpolnjevali želje in včasih si je dala res duška. Recimo ničkolikokrat sem bila pri njej 2,3 ure in ko je videla, da odhajam, jo je nekaj zgrabilo in sem ostala tam še uro, dve. Velikokrat sem bila jezna, da sem pihala. Doma pa me je čakalo gospodinjstvo in otrok. Ampak sem prespala in naslednji dan spet na novo. Tudi finančno nas je udarilo, ker je bilo potrebno dom doplačevat, dodatno smo plačali dve gospe (njenih let), ki sta ji hodili v dom delat družbo tiste ure, ko nas ni bilo tam. Plačevali smo ji tudi 3x tedensko fizioterapijo in masaže po želji. V glavnem, podnevi je bila redko kake trenutke sama.
Kljub vsemu temu in njeni želji, da gre v dom, pa je po treh mesecih udarila huda depresija - zaradi tega, ker je bila vezana na posteljo, ker je samo čakala smrt, ker se je bala bolečin..... in hvala bogu, da je bila v domu pod nadzorom, ker je dvakrat vzela veliko količino tablet. Ne vem kaj bi bilo, če bi to naredila pri nas doma. Madona, saj bi še kdo pomislil, da smo se je mi želeli znebiti.
Vse to je trajalo nekako 6 mesecev, no potem pa je iz enega dneva na drug dan šlo strmo navzdol in do smrti je tako trajalo še 3 mesece. V tem času ni več kaj nič jedla, tudi komunicirala parktično več ne, ukinili smo fiziterapevtko, tudi gospe več nista prihajali. Hodili smo jo hranit in jo držat za roko, če je to sploh čutila, ker je itak večino časa prespala. Umrla je skoraj 9 mesecev po tem, ko so zdravniki rekli, da ne morejo nič več.
Še danes ne verjamem, da bi karkoli naredila drugače kot sem inmislim, da je bila odločitev, da gre v dom prava. Je pa res, da je bila to njena odločitev. Če bi temu nasprotovala, uff, potem pa ne vem. Ampak vseeno, dokler jo date v dom in tudi tam skrbite zanjo, nimate kaj imezi slabe vesti. Je pa žal veliko takih tam,ko jih pridejo pogledat 1x mesečno za uro. Ja, taki pa se mi smilijo. Res pa je, da ne vep kaj v ozadju takih odnosov.

lp




notkar -> RE: Bolni starš (3.3.2014 10:07:40)

Draga plus minus!

Z ženo sva dala skozi oboje. Za babico (mojo taščo) sva poskrbela doma. Za nego sva dobila neko upokojenko. Ostalo (kuhanje, pospravljanje, pranje in vožnje k zdravniku, na urgenco itd. pa sva poskrbela sama. Stanovanje, kjer je živela, je bilo oddaljeno od naju le nekaj kilometrov. To je trajalo približno štiri leta. Bilo je naporno, zlasti proti koncu. Dedka (mojega tasta) pa sva po prvi (delni) kapi dala v dom. Kmalu je sledila druga in še tretja delna kap. Na koncu je umrl od pljučnice. Obiskovala sva ga izmenoma vsak dan, za vikend pa skupaj. Moram priznati, da je bila varianta dom veliko boljša, kot neprofesionalna oskrba doma. Koliko trpljenja mu je bilo privarčevanega, ko je šlo za razne preglede, ki so jih lahko opravili kar v domu, potem stalna nega, da ne govorim o družbi, ki jo je imel v domu. Bil je komunikativen in radi so prihajali k njemu na klepet. Kasneje ko ni mogel več govoriti, pa so ga le obiskovali in mu kaj povedali.

Strah pred domom je po mojem mnenju in izkušnjah neutemeljen. Koliko smo pa skupaj, ko so starši zdravi. Po tej logiki bi morali biti tudi vsak dan pri njih. Pa nismo. Po praksi sodeč bi jaz dal mamo v dom, in sicer brez slabe vesti. Vedi, da bo imela v domu boljšo postrežbo in nego kot doma in posledično manj trpljenja. Ne oziraj se na ljudi, ki ti bodo solili pamet in ti obremenjevali vest. Lep pozdrav od Notkarja.




Plus minus -> RE: Bolni starš (3.3.2014 12:05:46)

Razmišljam podobno kot Mateyka, res je egoistično takšno pričakovanje od staršev, čeprav nočem razmišljati tako. Zahtevati od nekoga, da se odreče svojemu življenju na račun tvojega [sm=smiley13.gif]. Ampak v moji situaciji mama to ne zahteva od mene, tudi ne želi priti živeti k nam, da nam ne bo v breme. Hoče biti doma, ni daleč od mene, je pa še težje tako skrbet za nekoga. Ampak če bi bila doma, mi vest ne bi dopuščala, da jo pustim tako. Ne vem, bom se poskusila pogovoriti z njo.
Mojcaziga, vem približno kako je to, ker smo sedaj vsak dan v bolnici (večinoma jaz) in si skozi rihtat varstvo za otroke, sploh ker je mlajši na vozičku, ni preprosto.
Notkar hvala za tvoje besede. Dobro je slišat mnenje človeka, ki ima obe izkušnji.




ronja -> RE: Bolni starš (3.3.2014 13:08:41)

petea in lili, seveda je odvisno še od vsega tega - sem razumela, da so možnosti, ker je spraševala, če bi pustili tako osebo, da živi sama. Če sama ne more nič, potem res ne more živet sama.

Pomoč težko sprejema, ona bi vse sama, potem pa so nezgode hitro tu. V bistvu bi rabila 24 urni nadzor oz. pomoč.

V takem primeru bi jo dala v dom.
glede na to, da imaš otroka s pp, jaz ne bi šla v to

Enako. Otroci pridejo pred starši.

Lubi je pomagal sosedi v bloku z njenim nepokretnim možem (parkrat tudi jaz, samo on je močnejši, pa sta bila onadva zmenjena:) in ona ga je hotela met doma in on ni želel v dom, vendar ko je še ona padla in ko je šlo vse samo dol... na koncu ga je dala v dom in vidiš, kako je kar zacvetela, on pa je zeloooo napredoval, se postavi na noge, prej je šlo pa dolgo časa samo dol... Hočem rečt: dom ni samo slabo. Je pa zelo odvisno od človeka - mislim, da bi se recimo moja mama veliko lažje navadila kot oče, on je veliko bolj samotarski, ona pa obožuje družbo.




peregrina -> RE: Bolni starš (3.3.2014 13:13:29)


IZVIRNO SPOROČILO: Plus minus

Hm situacija je takšna, da lahko traja dlje časa, pač odvisno kako bo bolezen napredovala (rak).
Ne hodi sama, ampak ob pomoči, torej ima plenice. Kuhati si ne more sama, je sama. Pri umivanju las, telesa, zob rabi pomoč.
Pomoč težko sprejema, ona bi vse sama, potem pa so nezgode hitro tu. V bistvu bi rabila 24 urni nadzor oz. pomoč. Seveda ji tega ne morem zagotoviti sama, zato bi morali najeti pomoč, ki pa bi seveda obremenila družinski proračun. Ob službi, možu in dveh otrocih, od katerih je eden otrok s pp ...


Naša izkušnja je taka. V družini smo imeli bolnika z rakom. Od diagnoze do konca je minilo 4 mesece. 3 mesece je bil bolnik popolnoma pokreten, samostojen, kuhal za celo družino (na njegovo željo). Potem pa je en dan obležal. Jaz sem bila na srečo doma, tako da je bilč vedno nekdo ob njem.

Je bilo pa težko, ker je bil vse življenje vajen skrbeti sam zase in imeti vajeti v svojih rokah. Kot je že ena prej omenila, to pripelje do mnogih nesreč, ker bolnik hoče vse sam. Enkrat je padel celo iz bolniške postelje z ograjo, ker si je nekaj vpiknil v glavo in hotel sam iti ne vem kam.

Midva sva sama, brez otrok, jaz sem bila doma, pa ti povem, da je bilo naporno, naporno in še enkrat naporno. Če bi morala skrbeti tako za nekoga dlje kot 2 meseca ... ne znam si predstavljati.

Sploh pa ne, da bi imela oba službo in še dva majhna otroka.

Dobro premisli kaj bi to pomenilo za vašo družino (vaju z možem in otroka ...). Ni herojsko to, da daš družino na stranski tir, zato, da lahko nekomu uresničuješ njegove muhe. Ko je dovolj hudo, se vsak sprijazni tudi z domom. Pa čeprav se sliši kruto. Dom ni hiralnica. tam je strokovno usposobljeno sebje, ki zna bolje pomagati kot ti, ki imaš samo rad tega človeka, nimaš pa potrebnega znanja.




mateyka -> RE: Bolni starš (3.3.2014 13:27:53)


IZVIRNO SPOROČILO: peregrina
Enkrat je padel celo iz bolniške postelje z ograjo, ker si je nekaj vpiknil v glavo in hotel sam iti ne vem kam.


to smo meli mi. folk ne ve kako je to izčrpajoče za skrbnika, ki se ne more niti naspat ponoči, ker soz cvikaš, da se bo zbudil in "odšel" ter si ob tem nekaj zlomil. v domu imajo 8 urne šihte in potem grejo domov in majo svoj lajf - ful razlika in lažje je potem unih osem ur res posvetit človeku/ljudem, ker si spočit.

IZVIRNO SPOROČILO: ronja
l... na koncu ga je dala v dom in vidiš, kako je kar zacvetela, on pa je zeloooo napredoval, se postavi na noge, prej je šlo pa dolgo časa samo dol... Hočem rečt: dom ni samo slabo. Je pa zelo odvisno od človeka - mislim, da bi se recimo moja mama veliko lažje navadila kot oče, on je veliko bolj samotarski, ona pa obožuje družbo.


točno to. ej, v domu majo kopalnico, ki je usposobljena za nepokretne, velika kot garsonjera, tako dvigalko za v banjo majo (iz vozička not) - se je moj oče tam pošteno okopal v vodi prvič po nesreči. ker ne moreš skopat v banji nepokretnega v navadnih prostorih; enostavno se ne da, ni prostora in nisi dovolj močen (tudi če jih je več, je premalo prostora. v glavnem - tudi moj oče je nato shodil tam (sicer ne trimčka glih, ampak ni več na vozičku).
ko je res slabo, je tam v bistvu za njih lažje. ker je to tudi skoraj napol bolnica, če tako pogledaš - kot en zavod za starejše s pp.




kalbo -> RE: Bolni starš (3.3.2014 14:09:15)


IZVIRNO SPOROČILO: mateyka

jaz sem mela podobno situacijo in ti povem, da po cirka 3,5 letih nisem več (z)mogla (fizično in psihično) in sta morala v dom. zdaj se mata v bistvu fino tam. hočem rečt, koliko je bilo na začetku besed "dom je smrt", sploh ni tako izpadlo in sta kar zadovoljna (popolnoma zadovoljna nikoli ne bosta, ker bi rada bila spet mlada/samostojna, samo na splošno, imata sedaj boljšo kvaliteto življenja in vsem nam je lažje).

skrb 24/7 je ubitačna, če je človek delno/polno nepokreten, da rabi stalno negovalko in če ti za hrbtom dela stvari, ki jih ne bi smel sam (nesreče ipd.). nikoli se ne sprotiš in nikoli nisi fraj, da se spočiješ. ni počitnic in ni vikendov. ful zahtevno za vse in tipično, če nikakor noče/ne more doumet, da ne more več živeti sam(a). navečje breme je potem na skrbniku takega človeka. meni se zdi dolgoročno (leta) tak napor neprimeren za kogarkoli.


Se strinjam. Moja pokojna babica je govorila, da v dom pa nikoli. Fasala je demenco in lahko povem, da sta moja mami in bratec preživljala pravi pekel skozi vse faze te zahrbtne bolezni. Od pobegov z doma in tavanja po okolici do zmerjanja z vsemi možnimi psovkami, poslušala ni pa nikogar in se zaklela, da svoje mame pa ne bo dala v dom, čeprav smo ji stalno govorili, da tako ne bo šlo naprej. Tudi policije ni hotela poklicat, ko je babica odtavala bogvekam. Ni pomagalo res nič, do trenutka streznitve, babica je namreč zahtevala lučko vsakih pet minut in jo iz ljubega miru tudi dobila in seveda se je pojavila dodatno še sladkorna. No nekega dne je mami prišla domov iz službe in jo dobila sredi dnevne sobe na tleh, stanovanje pa polno iztrebkov. Dan kasneje jo je na tleh našel stric in poklical rešilca, od tu se je pa vse premaknilo s svetlobno hitrostjo. Dobili smo dom in z bratom sva jo iz kliničnega komaj dobila v avto, malo da ne odnesla in od tam je šla v dom. Po 14 dneh sem jo šel prvič obiskat in prijetno presenečenje, nič več grdih pogledov, vesela in nasmejana in celo hodila je, ker tam znajo delat z dementnimi ljudmi in tam se je dobro počutila. Kvaliteta življanja se je pa dvignila vsem vpletenim. Res, da poznala ni nikogar več, se je pa veselo pogovarjala, doma je pa samo klela Tko da iz lastnih izkušenj lahko rečem, da če človek ne more več skrbet sam zase je dom prava izbira, ker skrbeti za nepokretnega odraslega zahteva več kot celega zdravega in močnega človeka, kar pa mama z otroci cefinitivno ni.




skuštrana -> RE: Bolni starš (3.3.2014 14:23:36)

Jaz sem za dom. Tasca je nepokretna in vem koliko dela je s taksnimi osebami in kako je to naporno ce mu zelis privosciti vsaj malo kvalitetno zivljenje. Jaz se vsak dan zahvalim nekomu tam gor da je tast se pri moceh in skrbi zanjo.




asyka -> RE: Bolni starš (3.3.2014 14:42:09)

Pri nas je tašča živela doma pri svoji hčeri, pa so hčera in oba njena brata dogovorili, da se zadnji mesec življenja ne vrača domov. Enostavno je bilo to preveliko breme, ker je bila na morfiju in vsakodnevnih infuzijah. Pri nas je zadnja faza raka napredovala tako hitro, da je njena onkologinja lahko toliko nam pomagala, da je obljubila, da lahko ostane do zadnjega v bolnici. Želja tašče je bila, da gre domov in doma umre, ampak so se njeni otroci odločili s trezno glavo in predvsem olajšali zadevo sebi. Gledati umirajočega človeka in mu ne morati pomagati, ni hujšega. Tudi nihče ni želel, da njena hči prevzame vso skrb za svojo mamo, ker je bila zadnji mesec praktično nepokretna. Kljub temu, da je bila v bolnišnici smo bili ves čas pri njej, dobila je kar si je zaželela. Še zadnji mesec življenja jo je moj strigel in frizeral v sobi in ne predstavljam si, kako bi jo zadnja dva dneva, ko je potrebovala kisik z vsemi tistimi bolečinami prepeljali v bolnišnico.

Gledam tudi svojo staro mamo, ki skrbi za svojega partnerja po njegovi kapi. Je že pomojem ene 8 let priklenjen na postelji, njegov zadnji izhod iz stanovanja je bil pred 5 leti. Vendar ga tukaj ona ne želi dati v dom, ker ima občutek da bo potem čisto sama. A po drugi strani že zase zadnje čase komaj skrbi.

Pred domom imajo starejši pretiran strah in si ga napačno predstavljajo. Sam dom bi morali razumeti, kot nekakšno stanovanje z ugodnostmi. Ko sem še delala tam prostovoljno mi je ena gospa tako dobro opisala dom, je rekla, da to je kot podaljšana šola v naravi njenih vnukov [sm=smiley36.gif]




kakadoo -> RE: Bolni starš (3.3.2014 15:19:59)

HUh :-S si ne predstavljam da pride do tega. Po pravici ne vem kaj bi strorila. Ne bi si mogla privoščit da bi pustila službo, ker denar krvavo potrebujemo, saj je potrebno vzdrževati 3 otroke. Služba - moja in partnerjeva je od 6ih zjutraj, do 5ih popoldne. Torej ne pride v poštev, da bi jih cel dan pustila same. Tudi finančno mi ne bi zneslo, da bi jim plačevala oskrbo, saj komaj sebe vzdržujemo.
Ne vem. Morali bi se dogovoriti da se njuna hiša proda, denar od prodaje in pa s pokojnino pa naj si plačujeta dom. Edino tukaj vidim rešitev. Bo pa tole še velik problem tako z moje strani kot s partnerjeve. Namreč v najhujšem primeru (upam da ne) 4 komade rihtat... Huh. No go.




Stran: [1] 2 3 4   Naslednja stran >   >>