Svojemu otroku nisem več kos (Polna verzija)

Forum >> [Otrok] >> Vzgoja



Sporočilo


JASNA D -> Svojemu otroku nisem več kos (22.9.2005 10:03:04)

Al bina - prakticiramo že nekaj mesecev. Tudi, ko je Ivana imela "urnik" za spanje šele ob 23., smo jo dali v posteljo, takrat, kot Marka, da je videl, da gremo vsi ajat.

Trenutno poslušam Ivanino dretje, ker ponavljava vajo od včeraj zvečer. zaspana je kot šus, spat pa ne. Sedaj lahko trenirava, ker atija ni doma, da bi jo "branil" .

Jasna




MarijaPo -> Svojemu otroku nisem več kos (22.9.2005 10:08:40)

Vceraj sem izprasala mamo, ki dela v osnovni soli in je rekla, da to, da so otroci nemogoci, nima vedno veze s starsi, da obstajajo krasni starsi, ki imajo otroke za znoret, tako da mislim, draga Jasna, da se res nimas kaj sekirat. Mama je tudi rekla, da imajo vcasih dvojcke in je en priden, kot bubica, drug pa ziva posast, da bi se starsi najrajsi s ta pridnim kar odselili.
Menda to potem kot da bi odsekal neha bit problem in se zadeve cist normalizirajo.

Mogoce bo tako tudi pri tebi in bo enkrat bolje.




lutka -> Svojemu otroku nisem več kos (22.9.2005 10:43:30)

ojo, Jasna, kako dobro vem kako to izgleda .

IMam dvojčka stara 16m. Sedaj hvala bogu(trkam na les)smo s temi problemi zaključili, če pa bi me vprašala kako je bilo nekaj mesecev nazaj bi se verjetno tudi jaz razjokala

Tako kot je napisala MarijaPo. Matic je vedno brez problemov zaspal, Žiga.....to pa je zgodba zase. Koliko se je ta otrok prejokal, ko je bilo treba spat. Pa to ni bil jok, ampak rjovenje. Če ti po pravici povem, me je bilo že strah, ko sem vedela, da ga moram "spravit "spat. Bila sem že tako znervirana, da sem že bila v fazi, ko sem razmišljala čudne reči . Spravljala sem ga spat tudi po dve uri. Bil je že tako zaspan, da je spal stoje, ampak zaspati pa ni hotel.


Potem pa smo šli na morje in na morju se je to rjovenje prenehalo. Ne vem zakaj in kako, ampak enostavno jokanje se je prenehalo.

Če pomislim malo za nazaj, vem da sem bila tudi sama nekaj kriva, da je bilo tako. Nikoli nisem pustila nobenega jokat, ker sem se bala da bi potem zbudil drugega ki je spal.

Sedaj smo v fazi,ko gresta pridno spat, zdaj pa se ubadamo s stvari kot so, trma, grizenje, eden sliši manj od drugega..........

Upam, da zadevo čimprej rešite, je pa res, da morata starša držati skupaj

lp




Klepica -> Svojemu otroku nisem več kos (22.9.2005 11:40:20)

Jasna,
žal mi je, da ne obstaja recept - tako in tako pa bi bilo konec. Kot je že Kira omenila, so na RTLu oddaje o vzgoji (mislim, da so za sedaj malo prekinili) - naslov Super Mama in tam imajo pogosto opravka s takimi otrokmi. Jaz sem si ogledala veliko oddaj in običajno je bil problem na strani staršev, kar pa tako ali tako že sama veš. Glede na vse nasvete prej:
- pripravi si urnik, kako bo dan potekal. Okvirno igranje, večerja, umivanje in spanje in se ga drži kolikor se ga le da.
- pred spanjem ritual in po pravljici brez posebnega pregovarnja spat - traja nekaj dni, da mali poštekajo da je od danes drugače.
- nekaj časa naj bo namenjenega samo njemu, naj očka raje tisti ure, ki jih prebije pri postelji poskusi popoldne bolj kvalitetno preživeti z njim.
- predvsem pa poskusi možu razložit, da je čas med 20 in 23. vajin čas, ki si ga po napornem delu doma in v službi vsekakor zaslužita.

Jasna, nekaj dni bo težko, mogoče tednov, ampak z redom in sistemom mora nekako uspeti, da boš lahko ob 21. vzela knjigo v roko in jo v miru brala ali pa čvekala s svojim možem. Napade trme in divanje pa je v vsakem otroku, ker si on pač upa pokazat svoja čustva, pa saj bi tudi mi kaj koga najraje ugriznili, pa ga ne smemo.

Upam, da tega ne vidiš kot nakladanje pač ene, imam tri mulce in z možem sva ob 20. uri z njimi zaključila in potem je na vrsti najin večer.

Pozdravček

Klepica




JASNA D -> Svojemu otroku nisem več kos (22.9.2005 11:48:57)

Klepica - daleč od tega, da bi to vzela kot napadanje.

Nek ritual oziroma titem itak imamo. In sicer: zjutraj ati ta malega popedena in ga spravi v vrtec. če mu služba dopušča, se vrne na balkon na hiter kofe in cigaret. Če le nisem preutrujena, se mu pri kavi pridružim. Nato s ta malo haužvava po svoje do cca. 14.30, ko se mož vrne domov, rukne en kafe al pa čik, leti po ta malega v vrtec. Če je lepo vreme, gremo po njega vsi trije in se kakšne dobre pol ure igramo na vrtčevskem igrišču. Priletimo domov, nekaj pojemo, nato pa ati šiba delat naprej. Če je "dober dan" pride domov do 18.30 ure in jo mahnemo še malo na prosto. Okoli 20. ure (zadnje dneve malo prej) sledijo hranjenje, kopanje in spravljanje v plenice in pižame. Potem pa tako, kot sem že opisala.

Problem je v tem, da mali uide iz sobe, tudi če delaš ne vem kaj - se pretvarjaš da spiš, se pregovarjaš, se pogovarjaš. Ko ga primeš, da ne pobegne skozi vrata, začne pa huronsko tulit in se metat ob tla ali zid..... Če ta mala že spi, jo zbudi.....

Popoldan pa ati žal ne more biti doma. Le redko - 1-2-krat na mesec.

Hvala za mnenje in napotke.

Jasna




Anonimen -> RE: Svojemu otroku nisem več kos (24.9.2005 17:19:43)

Jasna, jaz nimam nasveta ali mnenja, še nisem tako daleč.
Lahko ti ponudim varstvo za tamalo kak dan, da greš ti z malim sama ven.
Pa ko ti bo za jokati, me pa pokliči, bova obe tulile[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]. Če bo pomagalo, pa bova videle.[sm=smajl.gif]




Gina -> RE: Svojemu otroku nisem več kos (24.9.2005 17:44:30)

Saj ne vem, kje naj začnem. Na nek način te popolnoma razumem, ker lahko mirno rečem, da sem sama podobno ravnala, dokler mi ni butnilo skozi možgane, da imam takega izkoriščanja dovolj. Zdelo se mi je, da imajo knjige prav, da je treba z otroki res samo prijazno ravnat, pa da moramo biti njihovi "prijatelji". ZGREŠENO! Ponavadi je določen procent otrok zelo bistrih in zelo jasno odločenih, da marsikaj hočejo. Ta "hočejo" potem peljejo čez trupla. Oni vidijo sebe in zahtevajo svoje ugodnosti. Seveda pa življenje niso le ugodnosti. Življenje so tudi obveznosti. Tvoja obveznost je skrbeti za otroke, furati naprej dom, družino....otrokova "obveznost" pa je iti spat ob normalni uri, obnašati se tako, da je sprejemljivo tudi sosedom, ne kričati in podobne osnove normalnega vedenja.

V bistvu imaš prav, ko rečeš, da ne veš več, kako. Jaz bi ti najprej rekla takole: sebe nimaš nič rada. V bistvu si razdvojena med tem, ali prav delaš z otrokom ali ne, otrok pa dela po svoje in odločen je, da bo delal tako še naprej, čez trupla hoče svoje, saj vsakič ko kriči, ali še bolj kriči, doseže svoje. VSAKIČ! On ve, da bo dosegel svoje in prav nič se mu ne smiliš. Vseeno mu je zate. Ti pa se hkrati počutiš krivo, če bi ga majčkeno prizadela. Če ti zahtevaš svoje, je čisto vseeno, če se on slabo počuti!!!! Važno je, da dolgoročno dosežeš svoj cilj. In tvoj cilj je, da te neha izkoriščati in da se začne obnašati v mejah sprejemljivega. Še enkrat: vseeno je, če se medtem on slabo počuti. Tako se bo počutil samo 3x, ti pa se boš, če tega ne boš naredila, slabo počutila še toliko časa, dokler ti ne bo prišlo do možganov, da ne moreš več. Vse to je le bitka za prevlado. Zdaj zmaguje otrok. A ne vidiš tega? In ti si tista, ki mora postaviti meje, otrok se ne bo sam od sebe umiril, zakaj le?! In tisto, da obdobje mine, je lari fari. Ja, otroci se malo umirijo, pa spet izbruhnejo, pa se malo umirijo, pa spet izbruhnejo, obdobja imajo. Samo tisti otroci, ki so tako zelo bistri in ki tako zelo dobro vedo kaj hočejo, ne postanejo kar naenkrat mamine ovčke. Ni v njihovem karakterju. Imam eno tako doma. Celo življenje jih je treba zelo močno usmerjati in postavljati meje. najprej pa moraš otroku prepovedat dreti se. Zakaj mu to pustiš? Ko se boš odločila, da te ne bo več j. v glavo (oprosti izrazu, ampak enako se je meni godilo, zato se komot vživim v situacijo), bo nehal, ker bo vedel, da nikamor ne pride. Poleg tega se taki otroci ne počutijo varne, ko so brez mej. Zakaj hudiča mu greš po mleko, ko gre spat? Se ti smili, da je lačen? Daj no mir. Spat gre in pika in nobene pijače in vstajanja več. Amen. To je samo preizkušanje, koliko časa te lahko nateg...., koliko časa lahko zavlačuje situacijo, ti pa padeš na finto vsako noč. Ko boš dovolj zmatrana, ko bodo minila leta, se boš tega zavedla. Ali pa se odloči zdaj, da imaš dovolj. Ne počuti se krivo, nisi ničesar kriva, razen da otroku zavoljo ljubega miru popuščaš. Še enkrat: najprej mu nikoli in nikdar ne dovoli več, da se dere kot lev. Halo! A si ti njegov ventil ali kaj? A bo potem celo življenje tulil nate, samo zmeraj bolj in bolj, pa naredil kaj samo zaradi pohvale? Ne, to ne gre. Zahtevati moraš svoje in pika. Otrok to rabi. Samo odločit se moraš. Imeti se moraš rada in imeti moraš otroka dovolj rada, da vidiš, da ni v njegovo dobro, da mu vse popustiš. S tem, ko mu popustiš, mu delaš slabo. Vsakič, ko popustiš, mu narediš škodo, samo zavedaš se ne tega. In otrok te bo ubogal, ko se boš ti tako odločila. Vse je v energiji. Otrok čuti, ali resno misliš ali pa ima še 1 % možnosti. In če je samo 1% možnosti, če samo 1% nisi prepričana v to, kar delaš, bo še poskušal, verjemi mi. tako je z bistrimi in hkrati odločnimi otroki.

Je pa res, da vsi otroci niso taki. Nekateri so bolj prestrašeni, pa jih ni treba tako zelo na odločno postavit h pravilom. Čwe pa otrok ni prestrašen, pa imaš ti težjo nalogo, ampak verjami mi, se splača sebe vzeti v roke, pa hkrati verjeti, da bo vse dobro. In za posledico boš imela krasnega otroka, ki bo v življenju še vedno ogromno dosegel, več kot večina ljudi, saj bo še vedno neustrašen, pa hkrati mu boš postavila dovolj vrednot, da bo zmogel skozi kolesje življenja, ki zahteva določeno mero prilagajanja kulture, da sploh lahko kaj dosežeš. Kombinacija je zmagovalna, samo zate morda zdajle naporna. Ampak jaz verjamem, da ti bo uspelo.

Glede moža - če ne moreš z njim, pojdi preko njega. Bog pomagaj. če veš kaj je dobro za otroka, on pa se tega ne zaveda, mu ne moreš in ne smeš popustit. Je pa res ta pot še toliko težja, samo nikar se ne pusti. Ne smeš škodit otroku s popuščanjem tam, kjer ni opravičila.
Pa ne jezi se name, če sem bila zelo odkrita. Verjamem, da ti bo uspelo, meni je, pa imam tudi zelo dolgo "lajtngo".




piščanc -> RE: Svojemu otroku nisem več kos (25.9.2005 11:59:23)

uh, jasna d težka situacija. ni za zavidati, ampak resno boš morala malega na trdo roko prepričati, da ostane v postelji.

pri nas smo prakticirali tako, da sem jo najprej jaz spravila spat, če se je zbujala oz. ni hotela zaspati sem jo še parkrat dala spat, ko pa so mi popustili živci, je bil na vrsti mož. jaz sem bolj mehka, on bolj trd. in ja, ko so popustili živci je tud po riti dobila, jokat je pa nisem mogla pustiti, ja par minut, potem pa potolažila in je zaspala. res pa je, da v tako hudi obliki kot pri tebi mislim, da ni bilo. so bila pa obdobja ko so mi živci ornk skakali.

moj predlog je, da je eden nežen, drugi trd in če nežen ne užge, pride ta trd. Prvi večer bo kriza, nežnega naj izkorišča kot je v navadi, potem pa ko pride drugi starš pa konec zabave, magari ga naj ta trdi (najbrž ti) v postelji drži, dokler se ne zdere in zaspi.

pred spanjem naj gleda kakšno risanko, da se umiri, tačas daj ivano spat, pa se bo počutil posebnega, potem gre on spat, če ne bo zaspal naslednji večer brez risanke....

ah, sicer ste pa sigurno to že sprobali.  v glvnem ga primi na trdo in vztrajaj, saj mine




Primoza -> RE: Svojemu otroku nisem več kos (25.9.2005 12:15:06)

Zadeva zna biti zelo naporna. Zanima me, kako "delite" čas med enoletnico in prvorojencem. Prvorojenci znajo biti zelo zahtevni pri uveljavljanju svojega primata. Poskusite kdaj preživljati čas tako, da bo omogočal izživeti dveletniku energijo. Kdaj je enostavneje, če občasno eden od vas popoka po enega in ga utrudi. Dveletnik gre lahko tudi kaj na dež. Če imate zdaj še virozo je najpamatneje, ča dvletnika prevzame mož, ga pelje na kako igrišče kjer je veliko vrstnikov, po možnosti v kak peskovnik, tam se hitro nauči spoštovanja medsebojnih odnosov. Pa še všeč mu bo, ker bo imel enega od staršev samo zase.




Klepica -> RE: Svojemu otroku nisem več kos (25.9.2005 12:24:03)

Gina, pod tole bi se pa s ponosom podpisala [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image].

Jasna, glede prihajanja iz postelje - ne govorim iz izkušenj. Vedno ga pošlji nazaj praznih rok in ni hudič, da mu ne bi potegnilo, da nima smisla več prihajat. Ko bo kakoli želel, VEDNO mora nazaj v posteljo sam in NIKOLI ne sme dobiti tistega, po kar je prišel. Ampak vedno. Ko sem razmišljala o vašem razgrajaču, mi je prišlo na misel tudi to, da nisi napisala, koliko spi čez dan. Mogoče bi ga bilo treba malo prej poslati v posteljo. Jaz sem namreč ugotovila, da je z našimi dosti težje delati, če so prešli čez mejo tiste prijetne zaspanosti in so potem težki kot sam [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/hudicek1.gif[/image]. Mogoče malo prej v posteljo, kar bo sedaj s krajšimi dnevi vedno lažje.

Veliko sreče in predvsem potrpljenja. In ne pozabi TI SI ŠEFKA - tako vedno reče moja srednja hči.

Klepica




JASNA D -> RE: Svojemu otroku nisem več kos (25.9.2005 18:38:47)

Gina, Primoza in Klepica - prekleto prav imate in tudi jaz se z vami popolnoma strinjam. V glavnem pa ostaja "moj problem" še vedno mož. Po vseh pogovorih zadnjih treh dni, se še ne da - on ostaja prepričan, da lepa beseda lepo mesto najde - tudi pri dvoletnikih....

Najbolje je, da se pač malo kregam z možem in poskrbim za Markov "red".

Zdaj se pa spet oba dereta, moža pa ni. Pridem "nazaj" naslednjič.

Jasna




mojcaziga -> RE: Svojemu otroku nisem več kos (26.9.2005 10:02:30)

Poslala sem ti sporocilo.

Lp, Mojca




Pupica -> RE: Svojemu otroku nisem več kos (27.9.2005 15:00:56)

Jasna D brez moža, si tudi z nami ne boš opomogla.
Obvezno stopita skupaj!
Jaz bi mu dlaa ultimat. Če mu misli dajati potuho, potem naj ga pa on pazi. In vsakič ko bodo kritike letele čez njega, postavi moža pred dejstvo, da so s tem ko je on prevzel vzgoja nad njim on kriv, za vedenje. Pa nej potem vidi, kako je to, če te sosedje postrani gledajo, če te vzgojiteljice prosijo za pogovor vsak ljubi dan, če se v parku zapleteš v konflikte, itd, itd,..
Vse kar dajeta otroku vedeti je, da ima oče glavno besedo, da je dober, mama pa tiran, ki ga skuša miriti, ga zapira, pa še poslušat in ubogat je ni treba kadar je oče v bližini.
Jasna čimpreje ukrepaj!!!!Pa ne sama...sama ne boš spremenila nič.žal.




Anonimen -> RE: Svojemu otroku nisem več kos (30.9.2005 13:28:22)

me zanima kaj si po poklicu?
res se na vse spoznaš...




bskrle -> RE: Svojemu otroku nisem več kos (4.10.2005 17:50:58)

So punce že veliko napisale, škoda je le, da ne pokličeš v ZD in vprašaš za otr. psihologa. Vsaj po tel. vprašaj. Če letimo k zdravnilu zaradi visoke vročine, je tvoja težava dosti
bolj zahtevna in stokovna pomoč dobrodošla. Zakaj bi se toliko mučila, če ti en strokovnjak lahko ustrezno pomaga.
Pogum!




janč -> RE: Svojemu otroku nisem več kos (4.10.2005 20:47:47)

ja jaz tudi nisem nič naredila z mrzlo vodo, sem ga pa kasneje oblečenega stuširala s hladnejšo in ne mrzlo vodo in ga pustila sedeti v banji, dokler se ni umiril in pomagalo je
prosil me je naj ga preoblečem, kar se je storilo šele takrat, ko se je umiril in me lepo prosil
vsliko sreče pri vzgoji ti želim




ronja5 -> RE: Svojemu otroku nisem več kos (4.10.2005 21:31:09)

Sorry, ampak to z vodo se meni zdi čisto mimo. Sem tudi jaz imela divjaka, pa zadev nisem tako reševala, res da so mi občasno popustili živčki, vendar dvoletnika nebi polila z mrzlo vodo.
A si predstavljate kaj takrat otrok čuti, probajte se vživet v otroka.
Upam, da bo tamiceni ok, je že zdaj prava fedra trmasta.




Stran: <<   < Prejšnja stran  1 2 [3]