|
mojčika -> RE: Aprilke 2006 (2.6.2007 20:48:10)
|
iz mon-a:
Mene kar zaboli, ko vidim otroka, ki moli "roke v vis", hodi z izbočenim trebuščkom, ves iztegnjen -trebuh ven, rame nazaj- , za njim pa kot lučka ponosno sije eden od strašev (ali starih satršev), češ "glej, naš pa hodi!" Tanč ima zelo prav - otrok ne hodi, ampak ga k hoji silite VI! Kaj narediš ko otrok prileze k tebi in te zgrabi za prst? Pelješ ga do prve opore in usmeriš, da se za njo drži in hodi. Boste rekle "a ni to isto?!" Ne, ni isto!! Prvič mora koordinirati gibe rok in nog, da roke in noge premika tako, da se z rokami lovi na oporo, noge pa prestavlja, drugič so roke SPUŠČENE in mora otrok oporo ISKAT - ne hodi opora z njim in za njim, ON jo mora locirat in poštudirat, kako bo koordiniral, da ne bo ostal brez nje. Če pa ostane brez nje, mora spet naštudirat, kako se pride nazaj na vse 4 in po 4 naprej. To ni enostavno, to je zelo zapleten proces in dokler ga otrok ne osvoji, so vsa sprehanja za roke ENA VELIKA ŠKODA OTROKU. Saj 90 od 100 bo to "škodo" nekako podelalo, nekje vmes. 10 bom pustilo težje posledice, recimo ne znajo stat in skakat po eni nogi, ne znajo hodit po črti, meče jih iz smeri, obračajo stopala, "racajo". Med tistimi 90-timi pa jih je ogromno, ki ne znajo past. Vedno padejo naravnost na obraz ali pa vznak, spodrezani kot snop. Ne vedo, zakaj imajo roke. Eno in drugo je lahko zelo nevarno. Potem jih je cel kup, ki so nerodni, nestabilni tudi, ko shodijo. Hodijo "na trdo", podobno kot roboti. Potem so otorci, ki se iz stoječega položaja ne znajo vsest. Pa drugi, ki se ne znajo sami postavit pokonci. Hodijo, ko jih na noge postavijo starši, ne znajo pa ne vstat in ne sest. Vse to sem gledala v razvojni ambulanti v mesecih, ko sem jo obiskovala s sinom. Prepričalo me je v to, da sina nikoli in nikdar nisem sprehajala za roke. Sam se je na noge postavil pri 6,5 mes, vendar ga nikdar nisem sprehajala in sprehajti ga ni smel nihče drug. Ko je bilo res nujno, smo uporabili naramnice, ki otroka držijo čez prsni koš, pa še to res v skrajni sili. Tudi kasneje, ko je že sam hodil in ga je bilo potrebno držat (cesta, promet), sem uporabljala naramnice. Roko da šele sedaj, ko si ne izpahne več rame, da doseže mojo roko. Sem mu pa v stanovanju uredila cel poligon, postavila stezo iz stolov, klopc, pručk, ki se jih je lahko oprijemal in ob njih hodil. Zunaj pa je plazil tako dolgo, dokler ni znal sam it ob vozičku. Bil je umazan, zasvinjan, vendar je kljub zgodnji postavitvi pokonci in precej razvojnim problemom shodil z 10 mes in to 100% sigurno-nimamo nobenega resnega padca v evidenci - in 100% pravilno, od vsega začetka je znal vstat in se sam usest, lepo je podstavil nogo in se dvignil. Ko sva dobila ta izvid, se mi je odvalila skala od srca.
Zato vas tudi jaz v dobro vaših pikcev prosim - ne sprehajajte jih!!! Usmerjajte jih v prave gibe, vzpodbujajte jih k plazenju, nastavljajte jim opore in jih učite hoje ob njih, nikar pa jih ne vtikajte v hojice in jih ne sprehajajte za roke.
To je Tanč objavila kot "nujno" čtivo..
|
|
|
|