|
krtekxx -> RE: UPANJE PO SPLAVU (12.7.2006 6:50:44)
|
Dobro jutro! Ena šlogarca mi je približno 20 let nazaj rekla, da bom imela 2 otroka in jaz ji verjamem. Tako, da si ne delam problemov tudi če bo 10 poskus, samo da bo na koncu otročiček. Zakaj ji verjamem? Zato, ker je takrat rekla, da bom veliko dosegla kar se tiče šole, pa ji nisem verjela, ker sem imela skoz same cveke pa kako dvojko, trojka pa je bila praznik. Pol sem pa faks pa še kaj končala.
Ja, tisto v 21 tednu je bilo pa hudo, še zdaj je zaradi tega kdaj precej hudo. Bla sem na preiskavi za antifosfolipidni sindrom in na genetskem posvetu. Vse OK z nami, sam "mal" smole mamo. Čeprav je bilo v obdukcijskem zapisniku čist vse narobe: anomalije ne vem kakšne, prekratka popkovnica pripeta ne vem kam - nekam kamor ne sme bit, tromboza posteljice, infekcija .... Prej pa naj bi bila za vse kriva pregrada. No, so se pa ginekologi že tudi precej prerekali okoli vsega, kar se mi je dogajalo; na koncu pa zmerej rečejo: "Vi mate pa res smolo."
Evo, to je zgodba zadnjih 2 let. Sej se da preživet, sam malo se moraš prisiliti, da se odmakneš od teh problemov: s hišo, športom, službo in naj naj naj bližnjimi, ker drugi itak majo svoje predstave o tem, zakaj gre tolikokrat narobe.
Je pa res, da te prav tako zelo zelo potre tudi en samcat SS tik za tem, ko ugledaš dve črtici. Sam da na sredini nosečnosti hormoni že toliko norijo, da sem jaz en čas po USP mislila, da sem čist zmešana - sem bla enkrat euforična, čez pol minute pa takoooo depresivna...
Joj, sem zatežila, nehejmo se že zgovarjat o tem, raje ve povejte, kaj se vam dogaja in o čem razmišljate v vsem tem času po SS ali USP in pred novimi nosečnostmi.
|
|
|
|