Ločitev staršev
Za otroka je ločitev (poleg smrti) staršev eden najbolj tragičnih dogodkov v njegovem življenju, saj se vsakdanje življenje po ločitvi zelo spremeni. Ločitev ni enkratni problem. Traja in traja. Začne se s prepiri ter negativnim vzdušjem doma, nadaljuje z ločitvijo, morebitnimi spori med starši tudi po razhodu, večkrat pa tudi prepiri zaradi skrbništva. Da o selitvah, ki sledijo vsaki razvezi, ter o kasnejših prilagajanjih na nove partnerje ter polbrate in polsestre niti ne govorimo …Vsekakor je ločitev proces, pri katerem je žalovanje prepleteno z jezo in strahovi.

Otrok žaluje za staršem, ki gre iz družine. Po tej izkušnji se ustraši, da ga lahko še drugi starš zapusti. V svoji glavi prevzame krivdo za ločitev in se skuša "poboljšati", samo da bi bili starši ponovno skupaj. Pogosto ima tudi občutke krivde. Še posebej mlajši otroci mislijo, da je eden od staršev odšel zaradi njih. Temu pogosto sledi tudi jeza na starša, ki je "kriv za ločitev".  Imajo strahove, da ga starš, ki gre k drugemu partnerju, ne mara več.

Starši bi morali praviloma povedati otroku resnico o ločitvi na njemu primeren način, brez odvečnih podrobnosti, ki so mu kvečjemu v škodo in mu ne pomagajo pri boljšem razumevanju situacije. Povedati mu morate toliko, kolikor je v danem trenutku sposoben "slišati" - sprejeti.  Izredno pomembno je, da imate starši dovolj razumevanja in potrpljenja, da se z otrokom pogovarjate o tem toliko časa, kolikor za to pač potrebuje. V takih okoliščinah se je najbolje obrniti na strokovne osebe, ki bodo vsem članom primerno pomagali skozi proces ločitve.«

Pridružil se je dojenček
Malo težje pa je skrbeti za otroka, če imate poleg njega še majhnega dojenčka. Ponavadi otrok ugotovi, da marsikaj potrebuje, ko se ravno lotite dojiti dojenčka ali ga hraniti po steklenički. Takrat ga tišči lulat, kakat, rad bi se igral, je žejen, lačen in dolgčas mu je, zato bi rad knjigo z zgornje police. Izmisli si vse, da bi vašo pozornost preusmeril nase.
Čeprav se sliši čudno, ni nujno, da bi prvi otrok za nekaj časa počakal »na drugem tiru«. Preden začnete hraniti dojenčka, poskrbite za prigrizek in kozarec pijače tudi zanj. Oboje položite na njemu dosegljivo mesto, vendar ga ne silite, da bi vzel. Če bo lačen, ko boste hranili dojenčka, pa mu povejte, da ste tudi zanj že pripravili prigrizek. Tako mu boste dali vedeti, da kljub vsemu vedno mislite tudi nanj in na njegove potrebe. Vesel bo vašega povabila, naj vas, medtem ko dojite, zabava. 
  Varnost na cesti
Glede na to, da največja nevarnost preži v cestnem prometu, že zgodaj začnite s prometno vzgojo in bodite pri tem otroku za vzgled. Naučite ga, da lahko prečka cesto le, če se drži za roko odraslega, prav tako naj se drži za roko med hojo po pločniku. Vedno naj odrasla oseba hodi med otrokom in cesto. Otroku dajte vedeti, da brez vas (oziroma druge znane osebe in ob vaši vednosti) ne sme zapustiti hiše ali stanovanja. Prav tako naj se zaveda, da sam ne sme na cesto.  
Vzgajamo samozavestnega otroka
Prav vsi starši si želimo, da bi naši otroci zrasli v zadovoljne in družabne osebe. Le to mu bo uspelo, če bo dovolj samozavesten. Otrokova samozavest izhaja iz zaupanja v starše in ljudi okoli njih. Kot roditelji se morate odzivati na njegove potrebe, mu vlivati samozaupanje. S tem mu krepite vrednost in sposobnost, da lahko dejavno posega v svet okoli sebe. Če želimo, da je naš otrok samozavesten, moramo biti samozavestni tudi mi.
Več otrok v sobi Žal je mnogokrat tako, da si bratje in sestre delijo sobo. Ko so majhni še nekako gre, problemi nastanejo, ko so večji in potrebujejo svojo zasebnost. Poskušajte sobico preurediti glede na njihove potrebe, ne glede na to, ali si jo delijo. Otroci naj pri tem pomagajo. Za to ni treba imeti kupa denarja. Lahko le pobarvate stene sobe, jih porišete in premaknete omare in postelje. Postelje postavite čim bolj ločeno, da bo imel vsak od njih svoj spalni kotiček in s tem svoj intimni prostorček.
Da bo soba čim bolj urejena, vsakemu otroku namenite svojo omaro, polico, nočno omarico. Za red na njih bo moral biti sam odgovoren. Določite tudi dan za pospravljanje. Lahko pa sobo domiselno pregradite z omarami ali zavesami, če vam prostor to omogoča. Pravila, ki bodo veljala v skupni sobi, pa naj določijo otroci sami. Le zapišite jih vi, da boste z njimi seznanjeni in da jih pomotoma ne boste kršili. Pravila obesite na vrata in na nekaj mest v sobi, da otroci nanje ne bodo pozabili. In nikar ne mislite, da otrokom s tem, ko jim ne morete zagotoviti ločenih sob, škodujete. Na tak način se bodo naučili, da se je v življenju treba včasih tudi prilagajati.
Kako naj otroci imenujejo in kličejo starejše?
Ko ste bili vi otroci, je bila stvar bolj ali manj jasna. Med odraslimi, ki ste jih poimenovali, so poleg očeta in mame ter sorodnikov obstajali gospodje in gospe. Dandanes so pravila naslavljanja precej bolj sproščena. Mnogo otrok odrasle osebe kliče kar po imenu. Je to nespoštljivo? Sploh ne. Spoštljivost se kaže z vedenjem in otrok jo ponavadi vrača, če se odrasla oseba do njega obnaša spoštljivo. Naslavljanje odraslih pa otroku sodi le kot pomoč pri miselnem urejanju odraslih v kategorije ali skupine.
Uradni nazivi so ponavadi nujni v ustanovah, kjer imajo odrasli veliko avtoriteto in pomembno funkcijo, na primer učitelji v šolah in zdravniki v bolnicah. Skorajda smešno pa bi bilo, če bi otrok z enakimi nazivi ogovarjal tudi svojega športnega trenerja.
Če ste v zadregi in ne veste, kako naj se otrok pogovarja s starši prijateljev, najprej premislite, kaj bi se vam zdelo primerno. Potem se o tem pogovorite z dotičnimi starši in skupaj oblikujte pravila. Mnogi ljudje pa so kljub vsemu na to občutljivi. Preden otroku predstavite novega odraslega, mu zato najprej dajte priložnost, da se predstavi sam, tako kot želi, da bi ga otrok kasneje klical.

Moj otrok
Razvojni mejniki
Spanje
Zdravje in nega

Igrajmo se
Dobro je vedeti