Krajinski park Sečoveljske soline s površino približno 650 ha, sodi med najdragocenejše dele naše naravne in kulturne dediščine. Leži na skrajnem jugozahodnem delu Slovenije, tik ob meji z Republiko Hrvaško, v južnem delu občine Piran. V severnem delu Parka, ki se imenuje Lera, še poteka aktivna pridelava soli in ga od južnega dela Parka, imenovanega Fontanigge, deli struga potoka Drnica.

Na Fontaniggah so veliki bazeni, prepredeni s sistemom starodavnih nasipov, od katerih so ohranjeni le še večji. Ob širših kanalih so raztresene nekdanje solinske hiše, ki s svojim značilno podobo sooblikujejo edinstvenost solinske krajine. Glavna sladkovodna žila je reka Dragonja, ki se po nekaj 10-kilometrskem toku v Sečoveljskih solinah izliva v morje.
Na Fontaniggah je bila pridelava soli v 60. letih prejšnjega stoletja opuščena, v okviru dejavnosti Muzeja solinarstva pa se še prideluje sol na način, ki izvira iz 14. stoletja. Vsako solno polje je tu predstavljalo samostojno solino, z lastnimi bazeni za zgoščevanje morske vode in kristalizacijo.

Na Leri, še danes "aktivnem" področju, pa so solna polja, namenjena kristalizaciji soli, ločena od polj za zgoščevanje morske vode (bazeni za izhlapevanje). Razlika med obema načinoma pridelave soli je torej v tehnološkem postopku, ki se veže na pripravo slanice, žetev in skladiščenje soli ter različna delovna orodja. Skupna značilnost obeh solinskih območij je, da solinarji na dnu solnih polj gojijo petolo, posebno vrsto biosedimenta, ki preprečuje prehajanje morskega blata v sol in zadržuje vgrajevanje posameznih ionov v sol.

Pri sprehodu čez Sečoveljske soline, boste priča izjemni kulturni, tehniški  in zgodovinski dediščini. Za vstop po kopni poti potrebujete osebni dokument. Prečkati morate slovenski del mejnega prehoda Sečovlje, nato pa zavijete desno na pot, ki vas mimo opuščenih solinskih polj pripelje do Muzeja solinarstva, ki je od aprila do novembra odprt od 9. do 12. ure in od 15. do 18. ure oziroma julija in avgusta od 9. do 12. ure in od 16. do 19. ure. Preostali del leta je muzej zaprt.
Muzej solinarstva obsega obnovljeni solinarski hiši, njima pripadajoči solni polji in nekoč plovni kanal Giassi, glavni kanal za dotok morske vode. V eni od hiš je na ogled zbirka starega solinarstva, v drugi pa sta skladišči za sol ter preprosto opremljeni sobi in kuhinja, namenjena bivanju zaposlenih na muzejskih solnih poljih, občasno pa tudi raziskovalnim in pedagoškim namenom.

Sečoveljske soline so najbolj znane po pticah, saj so jih doslej zabeležili že več kot 270. Vendar ptice še zdaleč niso edine solinske prebivalke. Sečoveljske soline so življenjski prostor številnih, na slano okolje prilagojenih vrst živali in rastlin-halofitov.  Tu so si dom našli solinarski rakec, riba solinarka, rak deseteronožec, na bregovih Dragonje se pojavlja želva sklednica. Pester je svet žuželk, plazilcev, kuščarjev in kač, ki pa niso strupene. Na solinah so odkrili tudi najmanjšo vrsto evropskega sesalca – komaj 5 cm veliko etruščansko rovko.