Nad Škofjo Loko bdi mogočni Loški grad. Videti je strog in zdi se, da tam stoji že od nekdaj. Pod njegovimi nogami lahno vrvi življenje najbolj srednjeveškega slovenskega mesta. A že čisto blizu, v samotnem gozdu pod Lubnikom se skrivajo pozabljene razvaline Starega gradu. Po mogočnosti zidovja se seveda ne morejo primerjati z ohranjeno grajsko stavbo. A po številčnosti napetih zgodb ga zlahka denejo v koš ...  Veliko jih je zapisal Lojze Zupanc v zbirki Kamniti most.

Začetki stare Škofje Loke segajo v daljno leto 973. Takrat je nemški cesar Oton II. daroval ozemlje okoli sotočja dveh Sor škofu Ambrahamu iz Freisinga na Bavarskem. Loški grad je prvič omenjen v 13. stoletju, kar šesto let pa je bil središče velikega freisinškega gospostva na Gorenjskem.



»Zamorec« iz grba
Se vam je kdaj zdelo nenavadno, da je v mestnem grbu Škofje Loke upodobljen »zamorec« z velikim uhanom v ušesu in s krono na glavi? Zgodba pripoveduje, da se je prvi loški zemljiški gospod, škof Abraham, nekega dne napotil proti Idriji. Spremljal ga je temnopolti služabnik, ki ga je loški gospodar dobil v dar iz bogatega Ogleja. Potovala sta po Poljanski dolini, ki je bila tisti čas bogata s hostami in medvedi. Tako sta naletela na velikanskega medveda. Knez Abraham je prestrašen obstal in drgetal, njegov sluga pa je napel lok in izstrelil puščico. Medved se je zvalil na tla, gospodar pa si je oddahnil. Ko se je živ in zdrav vrnil v loški grad, je zaukazal, naj v grb naslikajo glavo njegovega rešitelja. Od takrat je v škofjeloškem grbu glava črnega »zamorca«.
Koliko je v tej legendi resničnega, ni znano, zanimivo pa je, da »zamorca« dejansko najdemo v grbih vseh mest, ki jih je imela v lasti freisinška škofija v Sloveniji, severni Italiji, Avstriji in na Bavarskem.  

Divje hoste Lubnika
Če se od Loškega gradu napotite na Lubnik čez enega stranskih vrhov, boste sredi gozdov naleteli na ruševine Starega gradu. Če je Škofja Loka dobila ime po škofovski zemljiški gospodi, je grad Wildenlack (Divja Loka) verjetno dobil ime po svoji samotni legi. V gradu naj bi že v 13. stoletju bivali škofjeloški vitezi, o prebivalcih pa kroži cela vrsta zgodb. Tudi takšnih, ob katerih se človek sprašuje, ali ni grad dobil imena po njihovi brezsrčnosti in divjosti ...
Stari grad je leta 1511 porušil potres. Danes so ohranjene samo zunanje stene, notranjost gradu pa je preraščena s travo in debelimi drevesi. To je tih in zapuščen kraj, toda samo na videz. Zgodbe kar vrejo izpod vsakega kamna!



Pohlepna grajska hči
Ena izmed njih pripoveduje, da so v davnih dneh na Starem gradu živeli roparski vitezi. Kogar so napadli, se je moral odkupiti z zlatom, ali pa so ga zaprli v grajsko ječo. Vsi so bili hudobni, a daleč najhujša je bila grajska hči. Samo zlatnike je preštevala in z grajskega stolpa oprezala za žrtvami. Nekoč so ji vitezi privedli lončarja. Bil je brez denarja in drugega ni imel kot glinene lonce, namenjene za loški sejem. Takšen plen pa zlobni graščakinji ni bil všeč, zato je v jezi razbila glineno posodje, lončarja pa zaprla v grajsko ječo. Tamkaj je potlej siromak stokal, dokler se ni zasmilil škratu, ki je živel ob grajskem obzidju. Odšel je v grad h graščakinji in prosil za lončarja. Zlobna graščakinja je škrata ulovila, mu s škarjami odstrigla brado in ga nagnala z gradu.
Gozdni škrat pa se ji je maščeval: preklel je grad, graščakinjo in vso služinčad. Komaj je izrekel kletev, že se je Stari grad sesul v razvaline, graščakinja pa se je spremenila v kačo. Zgodba pravi, da se še dandanes med razvalinami skriva kača, zakleta grajska hči. Vsakih sto let enkrat se na kresno noč opolnoči priplazi na plano in znosi na kup vse naropane zlatnike. In rešitev? Takšna kot ponavadi: prekletstva bi jo odrešil tisti, ki bi jo poljubil ...

Graščakinja in škratelj
Na Starem gradu pa naj bi živela tudi graščakinja, ki se je nekoč sama odpeljala s kočijo v škofjeloški grad kvartat. Na strmi in kamniti poti se ji je pokvarila kočija, pa je zajokala, da bi tistemu, ki bi ji popravil kočijo, dala vse, kar bi si želel. Tako je prišel gozdni škrat in ji popravil kočijo. V zahvalo je zahteval tisto, kar bo drugo jutro najprej zagledal na grajskem oknu. Z lahkoto mu je obljubila, saj je imela tam kletko s slavčkom, ki je s petjem njeni hčerki razveseljeval srce.
Naslednje jutro je škrat prišel po plačilo. Na grajskem oknu je najprej zagledal grajsko hči. Gozdni škrat ji je obljubil, da bo lahko ostala pri materi, če bo do naslednjega dne uganila njegovo ime. Ker ji ga je izdal grajski pastir, se je naslednjega dne škratelj lahko obrisal pod nosom za grajsko hčer. Graščakinja ga je nagnala in za njim zaprla grajske duri.

Okamneli svatje
Na Starem gradu so očitno živele same zanimive grofične. Ena med njimi je preklinjala kot vrag. Razglasila je po vsem škofjeloškem ozemlju, da se bo omožila samo s tistim mladeničem, ki bo znal preklinjati še huje kot ona. Njen izbranec je postal najmlajši drvarjev sin. Poročila sta se in ko sta mladoporočenca s svati odšla na sprehod, jih je na poseki pod Starim gradom žgalo vroče sonce, ki je ožgalo grofičin bledi obraz. V jezi je grofična zaklela: "Preklet naj bo drvar, ki je tod posekal drevje, da me sedaj sonce žge kot ciganko!" Drvarjevega sina so njene besede užalile, saj je žena z njimi preklela njegovega očeta, zato je njeno kletev dopolnil: "Prekleto sonce, skrij se za oblake, da ne boš žgalo moje bledolične žene!" V tistem trenutku so vsi okameneli: on, njegova žena in vsi svatje. Zgodba pravi, da še danes stojijo na istem mestu kot tistega usodnega dne.

Informacije
Na Loškem gradu so prostori Loškega muzeja z bogato arheološko, zgodovinsko, etnološko, kulturno, umetnostnozgodovinsko in drugimi zbirkami.  

Muzej je odprt vsak dan razen ob ponedeljkih od  10. do 17. ure.

Podrobnejše informacije poiščite na na www.loski-muzej.si.  

Stari grad je »odprt« vse dni v letu.


Članek objavljen v Prostočasnik, poletje 2008