„O, poglej, poglej, koga vidim,“ me je zadnjič na otroškem oddelku v knjigarni ustavila sošolka iz gimnazije. »Ti tudi kupuješ za otroke? Koliko jih pa imaš?« »Hm, kaj naj ti rečem,« sem zamomljala v zadregi. »Dva, no, pravzaprav enega, no, recimo enega in pol,« sem olajšano našla zmagoslavno formulo in se ji zarotniško nasmehnila. Vidno nerazumevanje na njeni in precej dolgo pojasnjevanje na moji strani. Velikokrat so mi tovrstne razlage odveč. In potem – glede na situacijo – bodisi enega gladko zatajim ali pa si drugega ponosno in grabežljivo prisvojim. Ker je vprašanje glede števila mojih otrok malce zakomplicirano. Eden je definitivno moj, no, pravzaprav najin, in drugi je njun, njen in njegov, pa čisto malo vendarle tudi moj. In kadar smo vsi skupaj, je tudi najin. Predvsem pa je naš. Moj pastorek, namreč. »Mačeha je sovražila svojega pastorka« je edini primer pod geslom »pastorek«, navedenem v SSKJ-ju. In jaz, zlobna mačeha, seveda živim s srčno dobrim princem, ki je prav tako kot jaz ušel iz pravljice …

Od prvega srečanja z Janijem do najinega prvega randija je minilo kakšnih štirinajst dni. Romantičen film, iskre so se kresale povsod. Pijača v enem od bližnjih lokalov. Pogledi, ki so obetali. »Veš, nekaj ti moram povedati,« je nato le spravil iz sebe. V trenutku sem poskočila, kot bi me pičila kača. »Poročen si, kajne? Pa sranje, no!« »Ne, nisem poročen,« me je smehljaje pomiril. »In tudi punce nimam. Imam pa triletnega sina, ki mi pomeni največ na svetu in s katerim preživim veliko časa.« Nebo se mi je razjasnilo. Uh, krasno, tole pa je dober očka. In triletni mulček – kaj pa je to takega.   

Maja si delita že od samega začetka. Pol-pol. In z Majem si deliva Janija. Pol-pol. Vsak drugi dan, vsak drugi vikend. Počasi, malo po malem smo začeli vikende tudi združevati. In nato prvi skupni dopust. Portorož. Tisti štirje dnevi so mi ostali v nepozabnem spominu. Kaj storiti, da bo vse prav – ko gre v bistvu (skoraj) vse narobe?

Prvi prizor. Prihod v hotelsko sobo. Maj se je seveda takoj zapodil proti zakonski postelji. Otroška postelja je bila v njunem stanovanjcu vedno le okras. »Ne vem, kako bo s spanjem,« je bil Jani že doma zaskrbljen. Hmm, kaj pa je ta mokrota v očeh? Pa ne bom zdaj na dopustu spala na pomožni postelji?! Med samopomilovanjem in diverzantsko akcijo sem se odločila za slednje. Na otroško posteljo sem zvečer pričarala Majeve najljubše bonbone in zajca, s katerim je vedno spal. Čisto podkupovanje. Rezultat? Čista desetka.

Drugi prizor. Bazen. »Za četrt ure bi šel plavat v ta velik bazen,« je rekel Jani. »Seveda, kar, bom že jaz zabavala Maja.« Račun brez krčmarja. V trenutku, ko je Jani izginil iz zornega polja, se je Maj, ki se je dotlej angelsko igral z žogicami, zravnal in vprašal po očiju. »Takoj pride, greva v vodo, se bova lovila, jaz sem morski pes, pazi se!« Opla, prepoceni finta. Maj niti trznil ni. »Očija hočem. Kje je oči? Kdaj pride oči?« »Vsak hip, ljubček. Bi banano? U, poglej, si videl tisti tobogan? Greva tja!» »Ne grem na tobogan. Kdaj pride oči?« Čez dooolgih 15 minut se je Jani vrnil. »Kako je bilo?« »Čudovito,« sem iztisnila iz sebe najbolj blažen nasmešek, kar ga premorem in ob tem srčno upala, da me mali ne bo izdal. »Povsem brez težav. Igrala sva se.«

Tretji prizor. »A na tale motor bi šel? Ja, zakaj pa ne, kar usedi se, se bom že jaz s tvojo mamico zmenil,« se je slinil upravitelj mini vozil, ki jih po ubijalskih cenah ponuja za nekajminutno uporabo. Maj mu je nameni en sam samcat morilski pogled. Če bi pogledi ubijali … Mamica? Mamica je vendar doma. In tole tukaj ni niti nadomestek. Tale tukaj je vsiljivka, ki mi krade očija, to in nič več. Do spoznanja, da zato, ker sem tam jaz, njegov oči ni nič manj njegov, bo preteklo še veliko let.

Pastorke dobiš že narejene, kar je po eni strani fino, saj ti je marsikaj prihranjeno (nič strij, nič rezanja presredkov, nič obupanih šefičinih pogledov, noči pa so neprespane zaradi čisto drugih razlogov), po drugi strani pa je seveda popoln šok, saj traja kar nekaj časa, da se vkomponiraš v njihov svet: kakav pri mlečnem zdrobu mora biti spodaj, sokovi se pijejo le po slamici, stolpi iz lego kock morajo segati vsaj do stropa sobe, kupljeni pudingi so boljši od doma narejenih in mamičin kuskus je zakon. Če vse to preživiš, lahko – nekega lepega pomladnega dne – dočakaš tudi popoln triumf: »Ciiiiin. Živijo, Irena, N. tukaj. Daj, povej mi, kako ti narediš golaž? Moj Maj pravi, da ga jaz ne znam, da mu je dober edino tvoj.« Nak, tudi bivšim nikakor ni z rožicami postlano.  

»Saj Maj je zate kot tvoj otrok, kajne?« me včasih pobara kakšna prijateljica. Ne, ni enako. Za Maja skrbim, ga pocrkljam s tistim, kar najraje je. Nanj sem ponosna, z veseljem grem na njegova tekmovanja ali zaključne nastope. Ga nujno potrebujem, kadar dobim nov mobitel. Hiša je brez njega precej bolj prazna. Ampak ponoči nisem nikoli hodila gledat njegovih stopalc. In po drugi strani jaz nisem »inštanca«, na katero bi se obračal. Pri pastorkih prekleto premisliš, kdaj si boš privoščil spor, ker intuitivno veš, da z njimi nimaš podpisane »starševske pogodbe«. Dobro se razumeva. Pa vendarle sem bila na njegovi hierarhični lestvici vedno tam nekje skupaj z ribicami in s ptiči. To ni jadikovanje, oboje ima rad. Dejstvo pa je, da sta za mamico in očka vedno rezervirani dve čisto posebni mesti. Vsi ostali niso niti rezerve, in dobro je, da to veš. N. ni nikoli komplicirala glede naših dopustov ali moje navzočnosti, in tudi zato sem jo po svoje vedno občudovala. Najbrž ni tako preprosto prepustiti (četudi občasno) skrb za svojega otroka »drugi ženski«. Pustiti, da hodijo oni na dopuste, da se nje drži za roko. Morda pomaga, če veš, da je tudi zanjo marsikdaj težko. Ker ne ve prav natančno, kje je njeno mesto. Ker jo teži, da je njen dragi imel tega krasnega otroka s teboj, in ne z njo.  

Tudi zato je postalo, ko je prišel na svet Val, marsikaj precej lažje. Zame, ker se pri skupnih potepanjih nisem več počutila le kot servisna služba in se mi ob njunih crkljanjih ni več delal cmok v grlu. Za Maja, ker je dobil bratca, ki si ga sicer ni ne vem kako želel, ampak mu je zdaj velik vzor, pravi »big brother«. Za Janija, ker sem začela svoja moralistična vzgojna načela in prepričanja o tem, kaj je »prav« in kaj »narobe«, kaj »se spodobi« in kaj ne, kaj kmalu revidirati.

Na dnevnem redu pa ni vedno le idila. Ko pride dojenček domov, se očka prvenstveno posveča starejšemu sinu, v večini družin je tako. Razlika je le v tem, da se tu vloge praktično nikoli ne zamenjajo. Če smo skupaj, so »pristojnosti« bolj ali manj jasne, program za velike in program za male, zaposlitev za očka in zaposlitev za mamico. So trenutki, ko se sprašuješ, zakaj mora očka vedno gledati film s starejšim. In jih je še več, ko na skrivaj prisluškuješ, kako mlajšemu po moško razlaga svet. In so tisti neprecenljivi, ko gledaš svoje tri mušketirje, ki razposajeno preganjajo valove.


Val, 6,5 let, novopečeni šolar, bodoča nogometna zvezda, filozof in mamina maza. Rad ima grah, morje in dinozavre, sovraži pa platnene hlače, barbike in moje bučke.

Maj, 14 let, dežurni šolski oblikovalec in navdušen fotograf, kreativen zlasti v poznih nočnih urah. Rad ima velike zrezke, druženja s prijatelji in dobre filme, sovraži pa jutra, vročino in moje bučke.

Janez, 45 let, slikar, oboževani mentor v slikarskih in risarskih tečajih ter strasten zbiralec starih radiev. Rad ima starine, razstave in morsko hrano, sovraži pa hojo v hribe, prezgodnja vstajanja in moje bučke.

Irena, 40 let, asistentka za nemško književnost, prevajalka in deklica za vse. Rada imam potepanja, pozne nočne ure in bučke, sovražim pa vložene kumarice, ročna dela in namrgodene obraze.

Članek objavljen v Ringarajine iskrice, Avgust/September 2008